Na podlagi Zakona o enakih možnostih žensk in moških je »Ministrstvo za feminizem« (pod trenutnim poveljstvom Ksenje Klampfer – prej je bila dolga leta »ta glavna« oz. »pri koritu moči in oblasti« Anja Kopač Mrak) – pred kratkim objavila nek absurden, vendar (po mojem mnenju) pričakovan »javni razpis za sofinanciranje projektov s področja enakosti žensk in moških za leto 2019«. V svoji 6. knjigi »Prvi spol« (izšla je te dni) – gre za elaborirano kritiko feminizma – sem se mestoma osredotočil tudi na omenjeni »Zakon o enakih možnostih«, najbolj v poglavje (3.2.1) »Nacionalni program za enake možnosti – resolucija«. Osredotočil sem se bolj na resolucijo (2005–2013), ta je ključna. V tem fundamentalnem ideološkem dokument, v katerem so opredeljene taktično-strateške zamisli feminističnih aktivistk, torej ideologinj osnovnega/izhodiščnega (feminističnega) »Zakona o enakih možnostih«. Ravno iz te resolucije je jasno, da bo feminizem tudi v bodoče bruhal iz sebe absurde, kakršni so formulirani v omenjenem razpisu: »Nasilje med zmenkanjem« in »Delo s fanti za preseganje stereotipov«.

Glede na to, da sem dejansko najbolj poklican, da nekaj kritičnega povem o tej zadnji feministični zablodi, s katero smo t. r. zakorakali v leto 2019, se bom pač malo razpisal. Vam pa namigujem, da je antifeministični elaborat, s katerim nameravam razkrinkati, če ne kar »ubiti« feminizem, podan v knjigi »Prvi spol«. (Naročite jo lahko na E-naslovu zimskeurice@siol.net po 20 Eur.)

Razpisno besedilo in celotna dokumentacija, torej cel projekt so po mojem videnju absurdno koncipirani. Ideologinje projekta so seveda feministke – v ozadju je v resnici že omenjena »resolucija« –, ki apriorno predpostavljajo, da so fantje nekakšne »agresivne zveri«, celo prežeči seksualni predatorji, ki so za nameček še brez čuta za moralno razsojanje, kar seveda nikakor ne drži – in to zato ne, ker so imeli kot otročički harmoničen odnos z mamo (zato je agresiven odnos moškega/fanta do ženske/punce predvsem refleks agresivnega odnosa mame do svojega sina). Fantom, ki so moškega spola, se sedaj apriorno naleplja etiketa psihopatov, ki kar stihijsko pretepajo punce, jih izsiljujejo za seks, jih posiljujejo in to kar na prvih zmenkih. Taka feministična predpostavka je popolnoma neupravičena in psihoanalitično gledano nelegitimna in – to poudarjam – zelo simptomatska (če vemo, da so ideologinje spolno frustrirane ženske/»moškinje«). Tako koncipiran razpis lahko dobro razumemo ravno skozi logiko/razumevanje simptoma, ki nosi v sebi latentno projekcijo fiksne ideje tistih ideologinj/feministk, ki stojijo za tem projektom oz. so idejne pobudnice tega projekta, torej absurda. Legitimna psihoanalitična replika gre seveda v smer, da so feministke same – in s tem tudi ideologinje tega projekta – spolno frustrirane (v sebi nosijo kopico slabih/neljubih izkušenj s fanti in/oz. moškimi; nekatere so bile žrtve spolne zlorabe v otroštvu, druge posiljene). Kot sem že neštetokrat poudaril, je njihova frustracija začinjena še z znamenitim zavidanjem penisa, ki je seveda nezavedno – potlačilo se je v ojdipalni/falični/kastracijski fazi psihoseksualnega razvoja otroka.

Glede na to, da feministke poznam v dno njihove (z)motene duše, sklepam, da je v ozadju še ena ideja, ki je še bolj absurdna – namreč: feministke po tihem vedo, da z begunci (v kontekstu seksualnosti) ne bo šale; in če bodo prišli do stopnje zmenkov s slovenskimi puncami/ženskami bo »vrag odnesel šalo«; in tega se bojijo ravno feministke, ki jih »za vrat drži« ravno njihova spolna frustracija. Zdi se mi, da se v ideji razpisa skriva tudi tovrstna bojazen oz. ambicija, da bi begunske moške naučili »zmenkarije« po slovenskih kulturnih oz. feminističnih normativih/standardih. Seveda so to računi brez krčmarja; beguncev se ne bo dalo seksualno ukrotiti in jih kulturno asimilirati, jih ukalupiti v slovenske kulturne standarde.

Rekel sem že, da je ideja »enakih možnosti žensk in moških«, ki je pri nas zakonsko ustoličena že skoraj 20 let, del feminističnega ideološkega projekta izenačevanja spolov po diktatu zloglasne »teorije spola« (angleško: gender). Dikcija »preseganja stereotipov« (pri »delu s fanti«) je znana tehnologija v ideološkem pristopu (pri indoktrinaciji), po kateri feministke intenzivno delujejo že vsaj zadnjih dvajset let.

Če slučajno ne veste, naj opozorim, da so se slovenske feministke pod ideološkim poveljstvom psihologinje Ljubice Marjanović Umek in filozofinje Eve Dolar Bahovec pred več kot dvajsetimi leti lotile kurikularne prenove vrtcev skozi subtilno indoktrinacijo samih vzgojiteljic, posredno pa tudi otrok (in staršev). To izrojeno izenačevanje spolov je tihi cilj feminizma že desetletja. Simbolna kastracija moških – tudi dečkov in fantov – se nahaja v samem jedru feministične indoktrinacije.

Jordan Peterson je s svojim kliničnim (ego)psihološkim antifeminizmom močan, udaren in svetovno znan – vendar je Freudova psihoanaliza še močnejša (močnejša tudi od Jungove, na katero se mestoma sklicuje Peterson), saj feminizem razgalja v temeljni točki: kastraciji (ki je del »Ojdipa«). Zato levi režim, katerega sestavni del je feminizem, skuša moj antifeminizem – kulminiran v knjigi »O spolu« (2011) in »Prvi spol« (2019) – izolirati od vseh glavnih/režimskih medijev, posredno pa tudi od bralstva/poslušalstva nasploh. Ravno v svoji zadnji knjigi »Prvi spol« detajlno razgaljam vse absurde izenačevanja spola, torej teorije spola; razgaljam pa tudi pasti slovenske profeministične zakonodaje (na čelu za »Zakonom o enakih možnostih«).

Glede na to, da se v feminizem in njihove ideologinje poglabljam že več kot 25 let, vam povem, da so te ženske – sam jim rečem »moškinje« – večinoma osebnostno motene. To pomeni, da imajo poleg vse znane psihopatije še akutno in kronično »alergijo« do moških. Njihova seksualna frustracija je tako močna, da imajo kontaminirano celotno osebnost, popačeno pa jim deluje tudi tisti dela (raz)uma, ki misli oba spola, odnos moški-ženske, še posebno pa družbeno pozicioniranje obeh spolov. V nezavednem jedru – in to je feministična »slepa pega« – se nahaja znamenito zavidanje penisa, pri nekaterih feministkah (ne samo lezbijkah) pa še kakšna (potlačena) spolna zloraba ali še kakšna druga nepredelana (ne(s)terapirana) zloraba (npr. posilstvo), ki so ga doživele tokom odraščanja. Infantilne potlačitve oz. nezavedno jim torej spotika tudi (raz)uma – in ni čudno, da preskakujejo iz enakopravnosti kar v enakost. Grozljivo je, da svoje blaznosti in norih idej nikoli ne dajo pod vprašaj. V nič ne dvomijo! V objemu svoje nezavedne frustracije mislijo, da vse vedo in da je njihov resnica absolutna. Ne zavedajo se svoje subjektivnosti, pristranskosti, omejenosti ... Ker mislijo, da imajo sto odstotno vse prav, to nakazuje – beri: je znak/znamenje – določeno (»mejno«) osebnostno motnjo. Na nekaterih drugih mestih sem poudaril, da bi se dalo v diagnosticiranju psihičnih motenj in bolezni izolirati poseben faktor imenovan »feministka«/»moškinja«. Biti feministka v resnici pomeni diagnozo.

V luči povedanega je jasno, da si normalen človek ne zna predstavljati, kaj ideologinje projekta v dotičnem razpisu pravzaprav hočejo. Osebno pa vam zagotavljam, da imajo dotične ideologinje/feministke razvite raznorazne seksualne fobije. Karikirano rečeno: »Penisa se bojijo kot hudič križa!« Če odmislim lezbijke, lahko rečem, da feministične heteroseksualke fantazmatsko paničarijo že pri navadnem »šlatanju«. Njim se zdi nepredstavljivo, da bi se morale tega »organa«/penisa sploh dotakniti (kaj šele »na prvem« oz. na prvih nekaj zmenkih). Jasno je, da se v objemu groze nezavedno identificirajo z vsemi temi »ubogimi«  mladimi puncami; ki pa – resnici na ljubo – pogosto komaj čakajo, da se kaj seksualnega in adrenalinskega »zgodi«. Večinoma so bolj jezne na »neznajdenje« in sramežljivost »zelenih« (in otročjih) vrstniških fantov. No, kakšne oralne prakse, ki jih mladi z obojestranskim konsenzom hitro, navadno res prenagljeno »vzpostavijo«, feministke apriorno in simptomatično pahnejo v paniko, v nebrzdano agonijo, tesnobnost, anksioznost …

V svojih svetovalnih in terapevtskih praksah sem seznanjen z marsičem, kar počno mladi – predvsem punce (ki jih muči bulimija, anoreksija, kompulzivno prenajedanje …). Ne nazadnje sem tudi avtor (scenarist, režiser in igralec) poučne igre »Najstnica pri seksologu«. In vem, kako »predrzne« – beri: seksualno prebujene – znajo biti najstnice že v puberteti. Mnoge najstnice so zelo »ZA«, v smislu, da se jim kaj seksualnega (in adrenalinskega) zgodi – fantje so  v tej zgodbi pogosto še pravi »zelenci«. V objemu svoje neizkušenosti pri »navezovanju stika« cincajo v nedogled. Feministke s temi dejstvi niso na tekočem, ker simptomatično gledajo na celoten seksualni/(med)spolni kontekst. Pubertetnice znajo svojim vrstniškim fantom kaj hitro suvereno reči »NE«, jih odbijejo, če jim kaj ne paše – beri: hitro jim zabrusijo: »Drkaj si ga še naprej!« Feministke oz. ideologinje tega projekta pa se obnašajo, kot da so v srednjem veku (hujše so od pridigarske Cerkve/RKC) – torej, kot da so punce šibke in ranljive in ne znajo poskrbeti zase.

Moje psihoanalitično znanje je dovolj kompleksno, da lahko suvereno požrem vse te feministke s kostmi vred. Moški in ženske smo ob biološki neenakosti predvsem psihološko radikalno različni. V ozadju stoji anatomija genitalij, ki v falični fazi psihoseksualnega razvoja otroka – zaradi fenomena kastracije (v času Ojdipovega kompleksa) – radikalno drugače zaznamuje številne psihične procese, ki imajo večinoma nezavedno valenco (ki je za nameček še simbolno konotirana). Feministke Freudove/psihoanalitičnih ugotovitve nikakor nočejo akceptirati, ker se jim sesuje svet – cel feminizem v trenutku zamre, če že ne kar trajno ugasne. Ja pa ravno ta psihoanalitične (nezaveden) kontekst ključen za razumevanje psihičnih razlik med spoloma (tudi v družbenem in partnerskem smislu).

Projekt je torej simptomatsko – brez posebnega/argumentiranega razloga – naperjen proti fantom. Feministke bi iz fantov/moških rad ustvaril evnuhe, simbolne kastrirance – ta njihova tiha, a zaznavna ambicija ima nezavedno jedro/frustracijo. Simbolna kastracija je tako ali tako tihi/nezavedni cilj feminizma – to vemo vsi tisti (smo pa redki), ki skozi psihoanalizo kritično motrimo to smrtonosno ideologijo enačenja spolov.

Po mojem videnju in predikcijah/napovedih je feminizem ena najbolj smrtonosnih ideologij, ki se je potikala po družbi. Feminizem ima v latentnem ozadju ambicijo simbolne kastracije moških. Simbolno kastrirani moški ne morejo dostojno očetovati – predvsem svojim sinovom ne (s puncami je drugače). In iz teh sinov potem nastanejo moralno pokvarjeni psihopati, ki niso razrešili Ojdipa in nimajo Nadjaza! Moški brez Nadjaza pomenijo kolaps, smrt za družbo. In tega feministke – zaradi zavidanja penisa – nikoli ne bodo štekale.

V sklepu lahko rečem, da gre pri tem projektu za sistemski absurd, v katerem je frustrirana manjšina prišla do izraza, torej do pozicije, ko lahko s svojimi nebulozami neomejeno (in simptomatsko smeti po družbi. Jaz, ki imam to znanje, da zaznavam psihično oz. osebnostno motnjo dobršnega dela najbolj militantnih feministk, ki so ideologinje tega projekta, pa moram biti tiho. Motnja feministk v percepciji spolov je v resnici  (mejna) osebnostna motnja (angl. borderline). Sedaj lahko čakam, kdaj bo moj zapis blokiran oz. kdaj bom dobil sodni poziv, torej tožbo.