Članek
Študentske demonstracije 1968-72 – III. del
Objavljeno May 25, 2018

Študentsko gibanja – začenši z letom 1968 – je, ne slučajno, sovpadalo z ameriško t. i. seksualno revolucijo – beri: z nebrzdanim seksualnim uživanjem. Vso to sovpadanje seveda ni slučajno, če se ves kontekst motri skozi psihoanalizo (kot vedo o seksualnosti). Paradoksalno je to, da so »liberalno uživajoči« (razpuščeni anarholiberali) po eni strani »družbeno nergali« na krilih nebrzdane pohote, po drugi strani pa je glorificiran penis feministke spravljal v grob. Paradigma anarholibaralnosti in nebrzdane pohota – o Nadjazu ni bilo ne duha ne sluha – je bila v osnovi (sprva) seveda heteroseksualna. Spričo manifestacija ravno te nebrzdane heteroseksualne pohote, pa so prišle – zaradi demokracije in liberalnosti – do besede tudi seksualno frustrirane manjšine, danes bi jim rekli »(mavrični) LeGeBiTrovci«. Predvsem so »zacvetele« (v nezavedno zavidanje penisa ujete) lezbijke in celo geji. Homoseksualnost je bila v tistem času še diagnosticirana kot bolezen. Šele čez par let je v glavnem ameriškem strokovnem (psihiatričnem) združenju prišlo do lobiranega glasovanje, kjer so homoseksualnost (s trikom, torej z lobiranim glasovanjem) izbrisali iz spiska psihičnih/seksualnih bolezni. Pred tem – v času seksualne revolucije – se je (v ZDA) dejansko začelo rojevati gibanje LGBT. Paradoks celotnega takratnega kontekst je (po svoje) ta, da se je skozi seksualna revolucija začelo (manifestno) glorificirati erektiran penis – feminizem pa je, kot družbeno gibanje, vzklil ravno na spolno frustriranih »aseksualkah« in lezbijkah, ki v resnici gojijo velik odpor oz. (nezavedno) »zamero« do (erektiranega) penisa. Danes se – zaradi intervencije psihoanalize v feminizem – ve, da predstavlja nezavedno, torej ojdipalno-kastracijsko potlačeno zavidanje penisa, jedro feminističnega aktivizma. Ves ta feministični aktivizem jadra na krilih teh spolno frustriranih feministk/aktivistk. Ves ta levi anarholiberalizem, ki je dandanes družbeno (že) moteč, dobil legitimiteto ravno v študentskem gibanju 1968-72 ...

Ne smemo pozabiti, da je socializem propadel in da je dandanašnja teza o nekakšen »demokratičnem socializmu« v resnici (latentna) nostalgična dediščina ostarelih študentov Filozofske fakultete – beri: profesorjev in/oz. levih intelektualcev (ki so vpeti v sedanji družbenopolitično trenutek) –, ki so bili ideologi in aktivisti študentskega gibanja 1968-72, danes pa poskušajo takratne ideje revitalizirati skoz svoj študentski podmladek, ki ga predstavljajo »smrkavi nedonošenčki« in s feminizmom okužene »frajle« (Združene) Levice ... Klasični marksizem takratnega časa je dandanes prerasel t. i. kulturni marksizem, v katerem so si častno mesto izborile tudi feministke, skupaj s svojimi pajdaši geji oz. z vsemi LGBT-franšizami/derivati …

Po svoje je logično – zato ker človekova (moška) duševnost deluje po identičnih algoritmih –, da je paradigmi ameriških študentskih gibanj in demonstraciji – najbolj markantne so bile protivojne demonstracije (aktualna je bila vietnamska vojna) – Ameriki sledila Evropa in celo Azija (Afrika je bila malce izvzeta in tudi v Avstraliji ni bilo nekih odmevnih protestniških gibanj). Študentje so izražali različne MNIFESTNE zahteve – skupno (in bistveno) pa jim je bilo le neko (LATENTNO) ozadje, torej nezadovoljstvo, ki se je manifestiralo v nasprotovanju obstoječemu družbenemu sistemu, v katerem se – po mnenju študentov – ni dovolj uživalo. Ve se, da je (Freudovo/psihoanalitično) NAČELO UGODJA temeljni imperativ človekove duševnosti. In razvajeni študentje – takrat je bila vzgojna/pedagoška doktrina (na pobudo Benjamina Spocka) povsem permisivna – so se v teh demonstracijah, v svojem »gibanju«, testosteronsko – beri: falično – zavzemali za brezpogojno uživanje. »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!« je bil njihov »velelni« slogan. Slovenska verzija tega slogana, ki jo je (menda) preoblikoval takrat 25 letni študent Franci Pivec, se je glasila: »Bodimo nemogoči, zahtevajmo realno!« Biti nemogoč, v resnici pomeni izogibanje kompromisov, ki jih zahteva načelo realnosti in/oz. Nadjaz.

V časih, ko se predvsem (anarholiberalna) levica zavzema, da bi imeli volilno pravico mladi že pri 16 letih, je treba povedati, da ravno mladi ne znajo brzdati svojega imperativa uživanja – ker pač njihov Nadjaz še ni dograjen. Nadjaz v tem najstniškem obdobju prileze kvečjemu od konvenciolnalne stopnje moralnega razsojanja – o postkonvenicionalni stopnji moralnega razsojanje še ni ne duha, ne sluha. In ni čudno, da so mladim šle na živce ravno konvencije, torej družbene zapovedi (zakoni). Nadjaz je po drugi strani tudi tisti, ki brzda pohoto, torej imperativ uživanja (ki ga inducira Ono). Mladci z nedograjenim Nadjazom (mladenke so, zaradi narave njihovega kastracijskega in/oz. Ojdipovega kompleksa, pač izvzete) so bili glavni protagonisti takratnega in vseh nadaljnjih, paradigmatsko podobnih, protestniških/študentskih gibanj.

Takratno protestniško/študentsko (manifestno) »brcanje v temo« (in »rezanje megle)« se je v kapitalistični zahodni Evropi (manifestno) kritično osredotočalo na kapitalizem, na pri nas (v Sloveniji oz. Jugoslaviji) pa na sam socializem – v smislu »več socializma«. V kritiki takratnega socializma sta bili vidni dve aluziji. Tista, ki se je bohotila na naših tleh je ubrala (manifestno) interpretacijo v smer, da naj bi bil »socializem premalo socialističen«, premalo samoupraven, premalo marksistični … Takrat je mnogim taka revolucionarna drža zvenela zelo všečna – celo Titu. Mnogim levičarjem še dandanes takratni »revolucionarni kontekst« zveni zelo všečno.

Precej bolj jasnovidni so bili v preostali (severni) Vzhodni Evropi  npr. na Češkoslovaškem. Tam so imeli Praško pomlad (in Dubčka), študentje pa so se na Češkoslovaškem postavili na pravo stran. Dogajali so se sežigi študentov   začenši z Janom Palachom ... Danes so lahko Čehi (in Slovaki) bistveno bolj ponosni na svoje takratno študentsko gibanje, kot mi v Sloveniji (in Jugosaviji). S svojim »več socializma« v luči današnjega kritičnega motrenja takratnih dogodkov študente upravičeno prepoznavamo kot »brezglave kure«, ki so »brcale v temo« (in »rezale meglo«).

Brez aplikacije psihoanalitičnega koncepta (manifestno-latentno in zavestno-nezavedno) ne moremo biti suvereno kritični do takratnih študentskih nemirov/gibanj/protestov. Kljub temu, da smo priča vsej (sistemski) pokvarjenosti kapitalizma in spoznanju, da je bil socializem bolj socialen, bolj human, ne moremo ravno pripisati daljnovidnost takratnim akterjem študentskih demonstracij, pač pa prej nekakšni slučajnosti. Ob tem se moramo (dandanes) zavedati, da je socializem vendarle propadel in da kapitalizem – beri: tržno gospodarstvo – (edini) nekako funkcionira. Današnjimi »kapitalistom« – od tistih v zmerno levih liberalnih vrstah, do tistih v desno konservativnih/»republikanskih« vrstah – bi morala biti konceptualna zabloda takratnih študentskih gibanj (tudi slovenskih) še posebej jasna. No, pri nas se še vedno takratno študentsko gibanje nekritično kuje v zvezde, kljub temu, da se (v neformalnem ozadju, v predzavesti) zaznava grenak priokus. Vse skupaj celo malce diši/smrdi po farsi. Kritična analiza, ki bi izpostavila polemičen kontekst študentskega gibanja (1969-72), je t. r. prepovedana.
Res je, da je bilo študentsko gibanje v Sloveniji (in Evropi ter ZDA) takrat res odziv na nezadovoljstvo in določena protislovja ter konflikte v takratni družbi. Vsesplošna slutnja, da kapitalizem premaguje socializem, se je pri nas čutila in nakazovala – v obliki slabšega življenja kot na zahodu – že konec 60-ih let. Ponoreli in s testosteronom – torej s »polimorfno-perverzno« željo – naspidirani študentje pa so (manifestno) mislili in transparentno izpostavljali, da je takratni (naš) »socializem premalo socialističen« oz. premalo učinkovit. In to je ta paradoks, katerega še dandanes nihče ne upa izpostaviti! Sedanje gledanje na takratne dogodke izpostavlja določene (manifestne) interpretacije – v smislu: (takratne) gospodarske reforme niso bile dovolj učinkovite, »liberalizicija« gospodarstva – karkoli že to pomeni – ni bila učinkovita, regijska neenakost se je povečevala, prav tako socialna diferenciacija in neenakost ljudi ipd. Ampak vse to – če se je (slučajno) res dogajalo – je bil le fasadni, torej manifestni motiv za študentske nerede. Latentna struktura vseh tovrstnih izgredov je povsem druga. Študenti so pač »nekaj« manifestnega pograbili, latentno ozadje pa je (bilo) čisto drugo. Tisto manifestno, kar so ideologi gibanja takrat pograbili, je celo zelo ponesrečeno – konceptualno zgrešeno. Če bi se zavzemali npr. za demokracijo, večstrankarske volitve, individualnost in pluralnost v mnenjih/interesih, bi to pomenilo nekaj čisto drugega.


Ob upoštevanju načela, da »vsak berač svojo malho hvali«, v smislu, (naše) »izobraževanje je najpomembnejše«, so se študentje (moškega spola) lotili problematiziranja izobraževalnega sistema/procesa. Malce parodično lahko rečemo, da so se takratni študentje »utapljali v testosteronu«, »sperma jim je špricala« iz ušes … (Študentke so t. r. nepomembne!) Ob vstopu v svet odraslih (moških) pa so kar naenkrat (nezavedno) spoznali – v zavesti (bolje rečeno v nezavedni psihični realnosti) so se pa čutili zgolj (družbeno) zapostavljen –, da so SIMBOLNO KASTRIRANI, da nimajo apriornega privilegije v ženski želji, da so tako rekoč »nič«, kvečjemu potencial, ki nekoč nekaj bo (ali pa tudi ne). In to (nezavedna) slutnja (spoznanje/občutenje) jih je spontano in samodejno spravljala v obup. Znašli so se v nezavidljive v t. r. brezizhoden položaj. V svoji bedi in zagati, svoji simbolni kastraciji, so pač morali začeti (družbeno) nergati. Bika so se hoteli zgrabiti za roge in simptomatsko so se lotili študentske menze (ki ima seveda simbolno strukturo): kot da prehod iz (udobne) materine »dobre dojke« na (manj udobno) »trdo hrano« ni dober. Lotili so se Univerze, torej izobraževalnega sistema/procesa, v katerega so bili vpeti in ki jim je nosil neugodje. Vse kar je bilo takrat »dovolj dobro« so racionalizirano prepoznavali in kar »povprek« označili za »preveč slabo«, in testosteron (beri: »polimorfno-perverzna« želja) se jim je lahko manifestiral. In glej ga šmenta: neke spremembe (na bolje) so se res zgodile; pridobile so celo status »koristnega« in »pozitivnega« – in še danes je cel ta kontekst kovan v zvezde. Z določenega vidika – ampak samo z določenega (z drugačnega vidika pač ne) – se je »Univerza« (poosebljena v »nergavih« študentih) res morala zganiti z reformo in v skladu s »potrebami družbenega razvoja« prevzeti »kao« družbeno produktivno funkcijo. Če se je začela krepiti družboslovna smer študija na račun tehnične – ali pa obratno – niti ni pomembno. Pomembne so spremembe – to (očitno) šteje. Te so se (slučajno, spotoma) zgodile – vendar ne zaradi nujnosti, pač pa zaradi nekega nedefiniranega družbenega/študentskega (nezavednega) nezadovoljstva, nergavosti, ki je imelo tosmerne/tovrstne manifestne družbene posledice. Latentno ozadje je v resnici čisto drugo, bistveno bol »libidinalno«, torej seksualno (v širokem smislu). 

@APMMB2 Zelo legitimno pišete, razmišljate.