Maja Smrekar in njena zoofilija

Objavil/a Roman Vodeb, dne 2018-02-15 ob 12:56:19

»Kar je preveč, je pa preveč,« sem si rekel, ko so medije preplavile fotografije ženske (Prešernove nagrajenke za leto 2018 Maje Smrekar), ki doji psa. In se spet lotil prebiranja Freudovih »Spisov o umetnostni«, ki so pri nas izšli leta 2000. Prvi Freudov spis iz tega »zbornika« nosi naslov »Psihopatske osebe na odru«, ki ga je Freud napisal med letoma 1905 in 1906. Freud je uvodoma poudaril, da »psihološka drama postane psihopatološka, če vir trpljenja, v katerega smo udeleženi in iz katerega črpamo ugodje, ni več konflikt med dvema približno enako zavestnima vzgiboma, temveč konflikt med zavestnim in potlačenim vzgibom,« in dodal, da je »pogoj za uživanje, da je tudi gledalec nevrotik«.

V celi kalvariji z Majo Smrekar in njenim neprebavljivim »prforemansom« (z dojenem psa), je zame osebno to, da nas komisija, ki je Smrekarjevi dodelila Prešernovo nagrado, od nas (posrednih) konzumentov njene umetnosti zahteva, da se prelevimo v nevrotike (ali celo psihotike) – namreč, le na ta način nam je lahko (domnevna) umetnost Maje Smrekar vsaj približno »všeč«, torej, da ob »konzumaciji« njene »umetnosti« vsaj približno čutimo neko ugodje oz. je »prebavljiva«. »Le tedaj mu – (nam gledalcem) –  bo namreč razkritje in delno zavestno priznanje potlačenega vzgiba povzročilo ugodje, ne pa navadne averzije,« poudarja Freud. Averzija v bistvu pomeni nelagodje in zavračanje oz. »tiho zgražanje«, torej zoprnost. Prosto po Freudu: kdor ob »konzumaciji« »dojenja psa« ne doživlja zoprnosti, ni normalen. Freud nadalje pravi – govori pa o Hamletu, ki kot »junak ni psihopat, temveč med dogajanjem, ki ga spremljamo, to šele postane«. O Maji Smrekar in njenem »performansu« z »dojenjem psa« bi se dalo reči tole: »Kdor v določenih okoliščinah ne izgubi razuma, ga sploh nima, da bi ga lahko izgubi.« Freud se v tem citatu sklicuje na Lessinga (Emilija Galotti, IV. dejanje, 7. prizor); asociacija na Smrekarjevo je v tem primeru povsem legitimna – v smislu: »Ženska, ki doji psa oz. zganja vso t(ist)o erotiko – in pri tem ne izgubi razuma – ni normalna.« V primeru omenjenega kontroverznega »performansa«, normalni – beri: »ne-nevrotični« opazovalci dotične »umetnosti« – doživljamo neugodje, zoprnost, torej averzijo; edini, ki lahko ob tovrstni »umetnosti« lahko uživa, je nevrotik (ali psihotik).

V celi zgodbi z Majo Smrekar je »zanimivo« to, da je »umetnica« – legitimno ime pa bi bilo lahko tudi nevrotičarka, torej »pacientka« – leta 2017 za svojo »umetnost« dobila mednarodno nagrado »Zlata Nika«. Za nameček pa je dobila še našo Prešernovo nagrado»Raziskovalka alternativnih možnosti bivanja človeka« si je v svojem intrapsihičnem (nezavednem) patosu očitno dala duška, ker je bila pri tem vzpodbujena. Znana lezbična aktivistka Barbara Rajgelj jo je na FB branila takole: »Ker pri večini simbolno dojenje ni doseglo razmisleka o odnosu med vrstami, ampak jim je pogled zameglila neobstoječa dojka v ustih psa, bi bilo morda za nastavitev fokusa vseeno dobro reči: “Nobenega dojenja ni bilo, jebela!”« No, tudi tednik Mladina je prav tako vehementno govoril o »dojenju pas« (ali se je dojenje zgodilo ali ne, v bistvu niti ni pomembno).

Mene osebno v celi zgodbi motita dva konteksta. Prvič me moti izmaličen umetniški okus komisije, ki je Smrekarjevi dodelila Prešernovo nagrado. S komisijo je nekaj narobe – ne toliko z Majo Smrekar; za umetnike se pač ve – to je zanje značilno – da niso ravno psihično (nezavedno) »čisti«. No, tudi dodeljevanje nagrade Simoni Semenič – to je umetnica, ki je iz slovenske zastave izrezala grb in skozi to luknjo pokazala nosečniški trebuh – ni ravno višek prefinjenega umetniškega okusa dotične komisije. (Tudi to, da se Prešernove nagrade dodeljujejo politično motivirano – predvsem levim anarho-umetnikom – ne more biti v ponos slovenski elitni kulturno-umetniški »sceni«/srenji.)

Drugič pa sem zmoten in po svoje jezen na teoretski način. Namreč – umetnost mi je vse bliže, čeprav se sam nikoli nisem deklariral za umetnika, kljub temu, da sem imel kar nekaj samostojnih razstav – predvsem portretov. Nekoč – pred dobrimi dvajsetimi leti – sem (v društvu RELIK) veljal za vodilnega zasavskega portretista (že od nekdaj me zanima »glava«) ... Po prebranih »Spisih o umetnosti« vso to umetnost »berem« oz. jo razumem na čisto drug način – sem tudi bolj kritičen in teoretsko poglobljen, ker sem dodobra naštudiral Freudovo interpretacijo umetnosti. Umetnost namreč razumem tudi takrat, ko je ne razumem. Od Freuda sem se naučil predvsem to, da umetnost v resnici (po svoje) razumeva naše nezavedno, naša simbolna »realna realnost«, ki v resnici edina šteje. V nezavednem se torej dogaja samodejno razumevanje simbolne (latentne) strukture manifest(ira)ne umetnosti. Neka »inštalacija« oz. »performans«/»uprizoritev« dobi status umetnosti (pa še to ne za vse »konzumente«) takrat, ko manifestirane zunanje (senzorne) »dražljaje« instanca nezavednega – nezavednega kot »realne realnosti« – zapopade simbolno. To, da je umetnost treba samodejno in spontano (in nehotno) prebrati v nezavednem, ni zgolj retorična fraza, pač pa se to (simbolno) »(pre)branje« res zgodi. Če se ta preskok iz manifestnega v simbolno (nezavedno) latentnost ne zgodi, ne moremo govoriti o umetnosti. Oz.: za nekoga, čigar njegovo nezavedno zapopade (»(pre)bere«) videno/slišano »uprozoritev« kot simbolno kategorijo, ta »uprizoritev« (šele) postane umetnost. Za tistega, čigar nezavedno dotične umetniške uprizoritve ustrezno ne »prebere«, potem to zanj ni umetnost. Umetnost je v resnici treba »(pre)brati« kot sanje (in šport). Umetnost ima v resnici latentno formo, ki je simbolna – in šele simbolizacija neki »uprozoritiv« podeli status umetnosti, pa še to ne za vsakega »konzumenta« (opazovalca).

Umetnost namreč postane družbeno priznana šele  vsaj morala bi (šele) takrat postati , ko »kritična masa ljudi« določeno »uprizoritev« zapopade tudi v simbolnem smislu (in to samodejno in spontano, v nezavednem). In ne more kar nek samodeklarirani umetnik nek svoj psihični patos razglasiti za umetnost, njegove »umetnosti« pa ljudje množično sploh ne prepoznajo v kakršnikoli simbolni obliki/formi.

To, da si neka politično motiviran skupina ljudi vehementno prilasti (slovensko) umetnost v smislu podeljevanja nagrad »svojim« anarho-liberalom, je tudi svojevrstna nacionalna (in politična) perverzija, če že ne kar katastrofa. Vsako »kognitivno bluzenje«, ki ga javno deklarira nek namišljeni umetnik (bodisi Maja Smrekar ali Simona Semenič), pač še ni in ne more, niti ne sme biti umetnost. »Umetniško afnanje«, ki ga je v svojem »performans« »Hibridna družina« (v okviru katerega je, med drugim, podojila psa) javnosti ponudila Maja Smrekar, je v resnici degradiralo in »ubilo« vso legitimno (tradicionalno) umetnost, ki se je v človeštvu vzpostavljala dolga tisočletja – vse od časov, ko je človek sebe ustoličil v (svoji) družbi kot simbolno bitje. »Umetnost« Maje Smrekar v resnici ni legitimna umetnost, pač pa zgolj individualni izbruh njene potlačene (nevrotične) psihopatije, ki se najverjetneje napaja iz – milo rečeno – »težkega otroštva«. Njena »umetnost« kot simptom (sploh) ni kompatibilna z nezavednimi simbolnimi procesi dovolj velikega števila »konzumentov (»kritične mase ljudi«), ki bi njeni »umetnosti« podelili status legitimne umetnosti. Da bi vsako čudenje že imelo status umetnosti, pa si kot družba tudi ne smemo dovoliti. Tovrstna t. i. moderna umetnosti je degradirala vso legitimno umetnost in tudi vse psihične zakonitosti te tradicionalne umetnosti, s katero se je teoretsko oz. interpretativno ukvarjal Freud.

Performans »Hibridna družina« (»K-9_topology«) bi lahko bil dokončna točka preloma, in to v negativnem smislu. Sedaj se lahko kot umetnost prodaja domala vse; ne samo dojenje psa, pač pa tudi seks s psom. Saša Baričevič je bil po tej logiki zgolj neuslišani umetnik, ki ga ni nihče razumel – še najmanj njegovi bulmastifi; zato je moral svojo »umetnost« skrivati v svoji garaži. Umetnost je prišla do točke, ko bomo Prešernovo Zdravljico v veličastnem performansu nazdravljali s kozarčkom (še) toplega urina, za prigrizek pa nam bodo služili kanapeji z drekom in ciankalijem – in ta performans bo nosil ime »Zadnja večerja« (ker potem se bodo »umetniki« skupinsko zastrupili in skozi samomor pomrli). In ta »ultimativna umetnosti« bi se lahko zgodila kar na ljubljanskih Žalah ali pa morda celo na Psihiatrični klinik v Polju, kamor bi bilo v resnici treba prestaviti tudi Ministrstvo za kulturo (in kič). Opcija pa je tudi ta, da se v Cankarjev dom preseli kar cel zaprti oddelek Psihiatrične klinike – ker: videti je, da bodo v bodoče najboljši umetniki ravno psihotiki, nevrotiki bodo sčasoma postali pač premalo (z)moteni. Vsekakor pa bo treba t. i. »sodobno umetnost«, ločiti od tradicionalne umetnosti in jo celo terminološko okititi s svojim imenom: »novodobni kič« bi bil ravno pravšnje ime za performanse, kakršnega je uprizorila Maja Smrekar s svojimi psi/volkovi.

https://vimeo.com/218296626

Moj piker twitt se je 8. februarja glasil takole: »Brez določene/znatne mere infantilne psihopatije (potlačitev), ni umetnosti! Frustracija je pogoj umetnosti, (nezavedni) pogoj umetniškega navdiha!« Kot freudovec/psihoanalitik pa moram dodati še (vsaj) tole: umetnost Maje Smrekar se mora (skozi psihoanalizo) prebrati kot simptom, torej kot (simbolna) vrnitev nečesa nezavednega, potlačenega. Mimo tega, da gre pri njenem nagrajenem »performansu« v resnici prvenstveno za latentno zoofilijo, bi se iz nezavednega dotične »pacientke« dalo izcimiti in razbrati še marsikaj. Ampak naj se s tem – torej z njenim patološkim transfernim razmerjem s psi oz. volkovi – ukvarjajo (njeni) psihiatri in psihoterapevti. Moja moralna dolžnost je (tokrat) predvsem v tem, da skozi kritično mišljenje opozorim, da ima prava, torej legitimna (tradicionalna) umetnost svoje zakonitosti – vsak (moderni) kič, pač ne more in ne sme biti javno/uradno prepoznan kot umetnost, še najmanj s strani komisije, ki podeljuje Prešernove nagrade.

Zdi se, da se bom zaradi zadnjih »kulturnih ekscesov« še enkrat lotil detajlnega branja Freudovih »Spisov o umetnosti« in totalno razgalil, torej razložil, umetnosti. Ker: pred svojim pragom (športom) – sem že pometel. Moralno prav in neizbežno je, da pometem še malo okrog umetnosti – in jo vsaj terminološko ločim od kulture (in novodobnega »umetniškega kiča«); ne nazadnje je šport je toliko kultura kot umetnost; vsak novodobni »umetniški kič« pa tudi (še) ni umetnost. Zgolj neko zaprepaščenje in averzijsko čudenje še ne more in ne sme postati umetnost. Če se to zgodi, po vsa legitimna umetnost izgubila svoj smisel, svoj (pre)cenjeni status.

 

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
4
MGTOW
0
May 23, 2018
Komentirajte še zmagovalno pesem Evrovizije in Netto s skladbo TOY .
#4
gravž
0
Feb 18, 2018
a si moral spet tega pedra in drek napopat?
#3
Kafka
5
Feb 17, 2018
Citiran del članka :

Je za vas to umetnost, vredna najvišjega priznanja naše domovine? To nagrado so v preteklosti dobili pesnik Ivan Minatti, slikar France Slana, pesnik Kajetan Kovič, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Tone Kuntner in mnoga druga eminentna slovenska imena, ki so ključno prispevala k sodobni slovenski umetnosti. Tisti, ki so postali del večnosti, se verjetno ob letošnjih nagrajenkah Maji Smrekar in Simoni Semenič, ki se je “v imenu umetnosti” izživljala nad slovensko zastavo, obračajo v grobu, tisti, ki so še na tem svetu, se verjetno nikoli več ne bodo želeli pohvaliti s to nagrado, saj takšni nagrajenki dobro ime Prešernovega sklada dobesedno teptata v tla.

“To spada v ta svet izrojenih”
Pesnik Tone Kuntner nam razkrije, kaj poreče na takšni nagrajenki Prešernovega sklada. “Nimam nobenega komentarja na to. Ta svet je tako izrojen, smo del tega izrojenega sveta,” je razočarano dejal ter dodal, da ne da nobene izjave, ker mu gre ob tem na bruhanje. Kako pa komentira, da država nagrajuje tovrstno “umetnost”? “To spada v ta svet izrojenih. Tega se ne da ustaviti, to je dekadenca. Moralo bi priti do kakšne kataklizme, potem pa bi se svet malo obrnil. Ampak tega mogoče mi niti dočakali ne bomo …”

In to je veleumna šund komisija, ki se je odločila Smrekarjevi podeliti to najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti, na področju scenske umetnosti:

predsednik Vojko Vidmar
in člani Jožica Avbelj,
Daliborka Podboj,
Marko Japelj,
Varja Močnik,
Zala Dobovšek
Petra Vidali.

Sram naj jih bo !




#2
Aljaž
5
Feb 17, 2018
BRAVOOOOO !
Končno nekdo ki je odlično brez dlake na jeziku razložil kaj danes pojmujemo pod umetnost in kulturo. Performans kakor ga imenuje Smrekarjeva in ga naša kulturniška komisija celo nagrajuje pove in nakazuje v kakšni izpirjeni družbi živimo in v kakšno bolano gnilo kulturnoumetniško (z) družbo vzgajamo naše otroke !

#1
Roman Vodeb
Roman Vodeb
Objavil/a 2018-02-15 12:56:19 (Feb 15, 2018)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Sadomazohistični RAAM – ali: »Mrliče ustvarjajo, mar ne?!«
Kuhar nam jo je zakuhal
Tečnarim, torej sem (1968-72) – IV. del
Študentske demonstracije 1968-72 – III. del
Študentsko gibanje 1968-72 – II. del
Študentsko gibanje - "leto 1968" – I. del
Predvolilne javnomnenjske raziskave – DA ali NE?!
»Pacient K.« – ali: karma je jeba!
Dan (razdrtih) družin?!
Prvo véliko soočenje (na RTVSLO)
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
LGBT
(13)
ZZZDR
(13)
ŠPORT
(10)
CSD
(4)
geji
(4)
1968
(4)
Film
(3)
eu
(2)
OKS
(1)
tek
(1)
SKZP
(1)
RAAM
(1)
mati
(1)
gurs
(1)
FF
(1)
ONA
(1)
RTH
(1)
oče
(1)
DUTB
(1)
self
(1)
FSD
(1)
SURS
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Junij 2018
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930

Oglasi

pogosto stavite na rezultate tekem moštva, katerega navijač ste? sedaj imate lahko svoje moštvo in stavite nase. to vam omogoča spletna stran betonyourself, kjer se lahko online pomerite z nasprotno ekipo in zmagate, ter tako zaslužite nekaj denarja na vaš trr.  

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

diagonostični center ultralab vam nudi ultrazvok srca, dojk, trebuha, ožilja, ščitince. na voljo so vam izkušeni zdravniki in najnovejša tehnologija. več: https://ultralab.si/

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

gerard so priznane strešne kritine, v kolikor vas zanimajo krovci si lahko ogledate seznam pod krovstvo in kleparstvo: https://www.gerardroofs.si/sl/krovstvo-kleparstvo

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

otroški vozički v najrazličnejših barvah, na voljo velika izbira bugaboo vozičkov. preverite ponudbo: https://www.hajdi.si/potepanje/otroski-vozicki.html

Kategorija: Otroški vozički

Cena: Pokličite za ceno

če želite sprostitev za vas in vašega partnerja je razvajanje v dvoje idealna priložnost. preverite ponudbo: https://1nadan.si/ponudbe/maribor/lepota-in-razvajanje

Kategorija: Počitnice

Cena: Pokličite za ceno

rabljeni prenosniki - široka ponudba! !. gre za izredno kvaliteten produkt proizvajalca hp, ki se ponaša z i5 procesorjem tretje generacije ter 4 gb delovnega spomina. hp elitebook 8570p vas

Kategorija: Prenosniki

Cena: 325 €

prenosni računalnik hp elitebook 850 g1 je opremljen z. skupaj z  omogoča nemoteno delovanje. za shranjevanje različnih podatkov vam je na voljo . 

Kategorija: Prenosniki

Cena: 419 €

1645.)  čemu  

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

3528.) godovina sloenskega naroda

Kategorija: Šolska literatura

Cena: 7.99 €

5911.) filiper

Kategorija: Leposlovje

Cena: 15.99 €

7703.)  zločini slovenskega kajna

Kategorija: Leposlovje

Cena: 44.99 €

2928.) človk na obehstraneh stene

Kategorija: Leposlovje

Cena: 10.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj