Glede na to, da sem precej aktiven član Slovenskega društva za filozofijo športa, že po »uradni dolžnosti« ne morem mimo zapletov okrog zastavonoše na prihajajočih zimskih Olimpijskih igrah. Sem pa tudi (»po tihem brani«) kritični mislec, in ob takih priložnostih si vselej razvežem nergavi jezik … Ne nazadnje sem tudi nosilec predmeta in predavatelj ravno na OKS-ZŠZ, ki izobražuje top-strokovni kader nacionalnih panožnih zvez – projektu se imenuje: »Razvoj kadrov v športu« – »moj« predmet se imenuje »Filozofija/Humanistika (v športu/športologiji)«.

Jakov Fak je v teh dneh postal tragični junak športno-političnih dogodkov. Če šport v vsakem primeru ne bi bil tudi »sredstvo politike«, ko se je nekoč glasila oguljena fraza v DIFovski sociologiji športa, javna (in strokovna) debata ne bi bila tako burna, kot je. Iz sociologije (in psihologije) športa se je vendarle/končno odcepila veja/disciplina, imenovana filozofija športa oz. filozofija športologije. Zato osebno, kot eden izmed pionirjev slovenske filozofije športa/športologije »modro« ocenjujem, da je celo (zelo) prav, da se je vnela javna (in strokovna) razprava na to temo. Športni strokovnjaki in/oz. t. i. funkcionarji naj se vsaj malo zamislijo nad omejenostjo njihovega razmišljanja. Škoda se mi zdi, da javna oz. strokovna debata, ki ima tokrat močan politični in/oz. nacional(istič)ni/domoljubni pridih, nima pravega repa in glave. Šport (kot »inštitucija«) namreč slovi po mišicah, ne pa po preudarno-modrem míslenju/mišljenju. Celo športni strokovnjaki in funkcionarji včasih tako mimo (»v temo«) brcajo, da me je kot »pristaša« (ljubitelja športa in hkrati športologa) kar sram. »Foteljaši« vse prevečkrat pridejo do izraza in v strokovnih debatah in v »mehkejših« temah, kakršna je tudi polemika okrog zagate, ali lahko »slovenski« biatlonec, kandidat za medaljo, Jakov Fak nosi na otvoritveni olimpijski slovesnosti slovensko zastavo, pač glede na to, da je Hrvat (s slovenskim potnim listom) in glede na to, da je v preteklosti na podobni olimpijski slovesnosti (v Vancouvru, 2010) že nosil nacionalno zastavo, seveda Hrvaško.

Ne nazadnje je v intervjuju, poleti 2016 (http://www.rtvslo.si/sport/zimski-s...) sam Jakov Fak med drugim (iz)rekel tudi tole: »Tudi ko sem prišel v Slovenijo, sem dejal, da nikoli ne bom mogel biti Slovenec kot nekdo, ki je tukaj rojen, ampak da bom poskusil zastopati njihovo državo po svojih najboljših močeh. …/…/… Slovenija lepa, rad jo imam, ljudje so me lepo sprejeli, ampak še vedno ne moreš spremeniti nekaterih stvari, če si rojen tam, to so neka druga čustva. To je nostalgija in jo imam, kamor koli grem, če to ni Hrvaška in moje rodno mesto. Jaz sem precej povezan s svojim mestom, od tam sem začel, in to bo vedno moj dom. Večkrat, ko imam kakšne težave in ko mi je težko ter če se moram nekam umakniti, to je tam. Tam najdem svoj mir. …/…/… Občuti se malo rivalstva (OPOMBA: do Slovencev), ampak je vse na nekakšni športni ravni. Seveda jaz vedno branim interese Hrvaške, ne glede na vse, malo celo kljubovalno, tako da so vedno mala trenja …«

V luči povedanega in v luči zaostrenih slovensko-hrvaških obmejnih odnosov (arbitražni sporazum, Piranski zaliv), bi se dalo reči, da so veliko napako naredili predlagatelji, OKSovci (s predsednikom Gabrovcem na čelu), ki so Faka »elegantno« pahnili na javno glasovanje, skupaj s tekačico Vesno Fabjan in hokejistom Mitjo Robarjem. Po moji oceni gre za »funkcionarsko nespretnost«, ki lahko Gabrovca in njegovo ekipo drago stane. Ta ponesrečena varianta izbire zastavonoše ima vendarle (pričakovan) politični pridih. Predlagatelji bi morali vedeti, da bo narod spet, povsem po nepotrebnem, politično (spet) razcepljen na (liberalno) leve (»jugosnostalgike«) in (konservativno) desne (domoljube/nacionaliste). Politika se v nobenem primeru ne bi smela »spogledovati« s športom in ga uporabljati za svoje koristi/cilje. Napaka v odločitvi ima (spet) levi pridih. Po moji presoji gre (spet) za levo politično provokacijo. In da ne bo pomote: žrtev te (leve) provokacije) je Jakov Fak, ki bi sicer lahko bil toliko moder, da bi rekel, da to čast prepušča kakšnemu »avtohtonemu« Slovencu – ker: kandidatov za olimpijske medalje imamo kar nekaj. Predlagatelji protokola izbora zastavonoše bi se morali zavedati – seveda, če bi bili dovolj pametni, preudarni in politično modri – da bo odziv desne javnosti buren. In ne gre za to, da »negativnega desnega odziva« ne bi smelo bit. Gre predvsem za to, da bi nespretni predlagatelji samega protokola oz. načina izbora treh kandidatov, med katerimi je bil tudi Hrvat Fak, morali vedeti, na refleksijo desne javnost na tovrsten politično provokacijo. Zdi se, kot da so nalašč politično provocirali. In desna/domoljubna javnost je pričakovano dobesedno »popizdila«. No, tudi nekateri levi komentarji so bili satirično pikri – npr: »Naj gredo košarkaši na OI in naj zastavo nosi Anthony Randolph, pa mirna Bosna. Vodja odprave pa naj bo Merlene Ottey.«

Olimpijske igre so vselej bile in bodo tudi politični dogodek. Tako je bilo v času hladne vojne. Dolga desetletja sta se ravno na Olimpijskih igrah spopadala dva družbena sistem: kapitalizem in socializem. V času vladavine ameriškega demokrata (liberalca) Obame se je po tihem napadalo konservativno Rusijo in Putina … Po tihem je tarča anarholibaralnosti tudi Erdogan in vse kar »diši«/»smrdi« po konservativnosti. V latentnem ozadju celotnega olimpizma in športnega cirkusa nasploh je tudi veliko feminizma in LeGeBiTrovske kontaminacije, torej anarholibaralne ideologije …

Skratka: šport je postal prizorišče raznoraznih političnih in ideoloških bojev/prepirov. Težko bi rekli, da so ti boji/prepiri povsem nepotrebni, prej bi se dalo reči, da so neizbežni. Šport je sam po sebi konservativno zastavljen – ne nazadnje predvsem v športu obstaja stroga delitev po spolu, in še ta je v zadnjih letih zelo na udaru. Šport je za feminizem in LGBT še zadnja trdnjava, ki je še niso zavzeli. Kapitalizem in vsa ta divja tržnost, ko je »denar sveta vladar« in ko vsi sledijo logiki profita, lahko množično povzroči, da se bodo najboljši športniki selili iz države v državo (tako kot se sedaj selijo iz kluba v klub, ne glede na državo). Ves šport lahko izgubi smisel … Npr.: Slovenci bi lahko vse bivše bratske republike zalagali z zimskimi športniki; zastavonoše srbske, hrvaške, bosanske, makedonske in kosovske olimpijske odprave bi lahko bili Slovenci … Ne nazadnje – teoretično rečeno: tudi Tina Maze bi lahko tekmovala še na teh olimpijskih igrah – vendar ne za Sloveniji, pač pa – na pobudo Massija in njegovih finančnih apetitov – za Italijo ... Ali bi to imelo smisel?!