Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija

Objavil/a Roman Vodeb, dne 2017-12-26 ob 10:32:59

Ko sem nedavno na Medicinski fakulteti poslušal neko »obrobno« predavanje s pomenljivim naslovom »Od Freuda k nevropsihoanalizi«, sem se odločil, da razgalim določene konceptualne psihiatrične zablode. Način pristopa psihiatrije do Freuda in psihoanalize me že dalj časa moti. Ampak, ker »oni«, »gospodarji vednosti« iz Medicinske fakultete (in mnogih ambulant in bolnici) – mislim na psihiatre – tako vneto »brcajo v temo«, mislim na njihovo (ne)razumevanje človekove duševnosti, se bom na tem mestu (v nekaj nadaljevanjih) lotil obelodanjanja določenih nesporazumov in psihiatrične konceptualne zablode pri razumevanju človekove duševnosti.

Osredotočil se bom na zdrse »strokovnjakinje za alkohologijo« dr. Maje Rus Makovce. Namreč, ravno ona je bila tista, ki (si) je dovolila, da se je nedavno na Medicinski fakulteti o Freudu govorilo skrajno nečastno. In ker imam tudi sam nekaj svetovalno-terapevtskih izkušenj z zdravljenjem alkoholikov in podobnih zasvojencev/odvisnikov, se mi zdi, da je moja »replika« oz. psihoanalitična kritika uradnih pristopov k tej problematik dovolj relevantna, da si zasluži medijski in/oz. strokovni eter. (Koliko kompetentnih in poklicanih strokovnjakov bo moj tekst prebralo, pa je drugo vprašanje.)

Izhajal pa bom iz zapisa dr. Maje Rus Makovec z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi nevroznanost?« (revija GEA - http://bc-naklo.si/fileadmin/knjizn...)

Omenjena psihiatrinja je zavajajoče podajala nekatera psihiatrična in/oz. nevrološka (strokovna) stališča, ki so v popolnem nasprotju s psihoanalitičnimi oz. Freudov(sk)imi pogledi na človekovo duševnost.

Puberteta (adolescenca) je po psihoanalitični percepciji (v propedevtičnem smislu) obdobje iztekanja t. i. latence, ki sledi falični fazi otrokovega psihoseksualnega oz. libidinalnege razvoja. V puberteti se začnejo dokončno oživljati, torej (simbolno) vračati prve tri faze (oralna, analna in falična). Psihoanaliza v konceptualnem smislu t. r. popolnoma ignorira dejstvo, da se človekova duševnost dogaja v možganih, kar, resnici na ljubo, z določenega vidika, res ni pomembno – pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bil oče psihoanalize (Sigmund Freud) v resnici (sprva) nevrolog. In kot tak je Freud moral nehati misliti fiziološko/biološko/nevrološko in začel – ko se je spopadal s histerijo – razmišljati psihološko, in šele s psihološko konceptualizacijo duševnosti prišel od dna vzročnega jedru histerije, ki je bilo seveda psihološko in ne nevrološko – kljub temu, da je sčasoma priznaval oz. predpostavljal, da ima vsaka človekova psihološkost v ozadju – kot refleksijo – (verjetno) nevrološko-sinaptično oz. možgansko podstat. Ta Freudova replika (»opažanje«, predvidevanje) v resnici pomeni, da se vsa ta človekova psihološkost sicer res odraža tudi v možganih, vendar gre za posledico, za posledičnost, ne pa za vzrok oz. vzročnost. Ves ta kavzalni, vzročno-posledični (generični) moment bo treba psihiatrom končno razložiti. Kajti, če psihiatri (in nevrologi) ne bodo končno spoznali, kaj je vzrok in kaj posledica, bodo vztrajali v svoji konceptualni zablodi, kar ne nazadnje škodi zgolj in samo pacientom/klientom – koristi pa seveda farmacevtski industriji. Psihiatri se v zadnjih leti modno, pod taktirko nevroznanosti/nevrologije in farmacevtskih lobijev, (zmotno) osredotočajo ravno na možgane, živce/nevrone, sinapse, transmtorje … In ravno to je ta njihova popolna konceptualna zabloda, ki jo je treba razkrinkati in ji narediti konec – četudi za ceno »propada« farmacevtske industrije.

Ko dr. Maja Rus Makovec govori o adolescentih in njihovih problemih – ki so v resnici (in resnično) problemi staršev – ubere dikcijo o (»znanstvenih«) »podatkih o razvoju možganov« … In natančno ta dikcija je napačna in zavajajoča, ker: V RESNICI NE GRE ZA RAZVOJ MOŽGANOV, pač pa za (postopno) »vračanje« in (simbolno) »oživljanje« že omenjenih privih treh faz otrokovega psihoseksualnega, torej libidinalnega razvoja (oralne, analne in falične)! Vračajo se simbolno transformirane misli, ki jih je otrok mislil v prvih treh fazah svojega psihičnega razvoja! Temeljna psihoanalitična zakonitost, ki jo psihiatri in nevrologi ne razumejo dobro oz. ne jemljejo dovolj resno je ravno ta, da se (infantilna) miselna/psihična »prvost« vrača kot/v »drugost«, najbolj eklatantno vračanje se zgodi ravno v puberteti.

S psihoanalitičnega vidika se absurdno sliši naslednja dikcija: »Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kaj se dogaja v možganskem razvoju.« NE! Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kako in na kakšen način se pubertetnikom začnejo (simbolno) »vračati«, torej »transferno (in transformirano) oživljati« določena, v otroštvu doživeta (in takrat »míslena«) obdobja in psihični nastavki (misli), predvsem tista, ki jih je otrok dožive (mislil) v ojdipalno-kastracijski oz. falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat se namreč formira jedro poznejše spolne želje in spolne identitete in tudi jedro (močnega) NADJAZA/SUPEREGA, torej VESTI (ki, lahko peče, ali pa tudi ne).

Pri znameniti »adolescentni zaljubljenosti«, pri kateri – po mnenju psihiatrov – »možganske funkcije ustvarjajo intenzivno čustvo, ki ga še ne zmorejo uravnati s premislekom, odlogom, dolgoročnejšim načrtovanjem in pogajanjem«, v resnici ne gre za »možganske funkcije«, pač pa splet libidinalno (hiper)investirane (»zabezecane«, »oenergetene«) miselne dejavnosti, ki ima status čustva (s katerim se v psihoanalitičnem diskurzu načelom ne operira – v psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji).

Puberteta v resnici ne pomeni »fiziološke ločnice«, zaradi »nastopa reproduktivne zmožnosti, ki se zgodi zaradi hormonskih sprememb«, kot mislijo psihiatri, pač pa so na delu določeni miselni (čustveni) procesi, ki se psihično oživljajo in simbolno transformirajo iz infantilnih miselnih nastavkov (fundamentov, infantilnih »miselnih odtisov«). Hormonske spremembe so nekaj, kar v resnici prihaja v paketu psihičnih sprememb. Ampak bistveno je psihično dogajanje – hormonske spremembe so zgolj »fiziologija«, ki jo moramo gledati predvsem kot POSLEDICO delovanje psihe, ne pa kot VZROK psihičnim sprememba. Banalno rečeno: o hormonih (in fiziologiji/biologiji) se v resnici sploh ne splača poglobljeno pogovarjati. V tej luči naj še rečemo, da tudi »telesne spremembe« niso nekaj, kar »sproži prihod pubertete«; v resnic bi bilo bolj korektno/pravilno govoriti o psiholoških/psihoanalitičnih zakonitostih, ki sprožajo puberteto (in tudi telesne, fiziološke/biološke in hormonske spremembe).

Tudi tale psihiatrična dikcija – avtorica je dr. Maja Rus Makovec – je zelo ponesrečena: »Še nedavno smo si predstavljali, da se večina razvoja človeških možganov zgodi v prvih letih življenja. Zdaj vemo, da se največji razvojni skoki dogajajo v prvih letih in adolescenci.« Neizbežna psihoanalitična pripomba se na tem mestu glasi: NE GRE ZA MOŽGANE, PAČ PA ZA MISELNE SISTEME, ki se fundamentalno (»BIOSno«) formirajo v (zgodnjem) otroštvu, v adolescenci pa ti vrnjeni infantilni miselni sistemi doživijo svojo očitno oz. radikalno simbolno preobrazbo/transformacijo ... Spodletela je tudi tale dikcija: »Možgani dosežejo polno zrelost do začetka dvajsetih oziroma celo tridesetih let.« Misli oz. duševnost se resda dogaja v možgani, vendar: če govorimo o zrelosti, moramo govoriti o mentalni/duševni/psihični zrelosti! V resnici gre za to, da je človek zrel, (šele) ko se mu vsi psihični oz. miselni nastavki (fundamenti) iz otroštva simbolno vrnejo (trasnferirajo) v simbolno transformirani (spremenjeni) obliki.

In govoriti o »dozorevanju tistega predela sprednjega dela možganov, ki so bistveni za samoobvladanje, odločanje v kompleksnih nalogah, razumevanje doživljanja drugih ljudi in načrtovanje dolgoročnih odločitev«, namesto, da bi se govorilo o Nadjazu/Superegu, je popolna konceptualna zabloda (psihiatrov in nevroznanstvenikov/nevrologov). Razumeti »dozorevanje možganov« v resnici pomeni razumevanje zakonitosti faz in/oz. stopenj razvoja moralne razsodnosti. Za psihiatre in nevroznanstvenike/nevrologe se zdi, kot da ne vedo za etiologijo moralne razsodnosti. Moralnega razsojanja ne znajo povezati na z Ojdipovim, ne s kastracijskim kompleksom, za katerega teoretiki moralnega razsojanja vedo povedati, da je ključen za formiranje Nadjaza (vesti). Lawrence Kohlberg ločil tri temeljne stopnje moralnega razsojanja: predkonvencionalno (značilno za otroke), konvencionalno (značilno za pubertetnike in mlajše oz. »nedozorele« odrasle) in postkonvencionalno (značilno za redke odrasle, pa še to predvsem moške). Ravno v luči razumevanje vseh teh treh stopenj moralnega razvoja je mogoče tudi spoznati, da v resnici nikoli ne gre za »razvoj« in »dozorevanje« MOŽGANOV, pač pa gre od vsega začetka za način formiranja določenih miselnih (pod)sistemov, ki so v primeru moralnega razsojanja vezani na kastracijski kompleks. Psihiatri (in nevrologi) pa se ignorantsko obnašajo in do Freuda (in njegovih temeljnih konceptov) in do Kohlberga (in njegovih raziskav). Oba omenjena veleuma se tudi strinjata, da je moralno razsojanje (struktura Nadjaz) bistveno drugačno glede na spol.

Govoriti o »nevrobiološkem dogajanju« je konceptualna zabloda, ki bi ji morali čim prej narediti konec. Ker – vso to sedanje in nadaljnje bluzenje oz. blodenje po »nevrobiološkem blodnjaku« ima vrstno negativnih posledic – ne samo tistih, vezanih na paciente/klienta, pač pa so tukaj tudi (proračunske) finance, ki jih imajo v zakupu ravno »prikoritni« psihiatri in nevroznanstveniki/nevrologi.

To, da so naši možgani tridelni, kot navajajo nevroznanstveniki, v resnici ni pomembno – četudi gre za dejstvo. Pomembna pa je (dvakratna) troslojnost človekove duševnosti. Ob Jazu/Egu, Nadjazu/Superegu in Onemu/Idu imamo še zavest(no), predzavest(no) in nezavedno/podzavest(no). Četudi tole drži: »Podaljšek hrbtenjače z malimi možgani imenujemo plazilski možgani; ta del je najstarejši, uravna osnovne telesne funkcije in odgovori na stres,« je v resnici – za poznavanje delovanja duševnosti – nepomembno. Res je: »Osrednji del možganov imenujemo stari sesalski možgani (limbični del); je sedež čustev, spomina, v njih potekajo naši zunajzavestni procesi in navade.« Ampak ta dejstva je popolnoma nesmiselno navajati in se nanje celo sklicevati, ko je govora o pubertetnikih. Popolnoma irelevantno je tudi poznavanje »dejstva«, da je »možganska skorja najnovejši del možganov; je nujna za mišljenje in samozavedanje. Možganska skorja tudi v osebnem razvoju dozori najpozneje, ob interakciji z vplivi iz okolja, se pravi z izkušnjami.« Vse to so dikcije, ki jih navaja psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, ko govori o pubertetnikih.

Še bolj banalno je v nekem strokovnem psihološkem diskurzu reči, da je »za duševno zdravje in vedenje odraslega pomembno, da se ti trije deli možganov med seboj ustrezno uravnajo.« V resnici to sploh ni pomembno. Pomembno je le, da vemo, zakaj človekova duševnost – tudi pri pubertetnikih – deluje tako kot deluje. V resnici je popolnoma nepomembno, da se duševnost dogaja v možganih – banalno rečeno: lahko bi se tudi v srcu, jetrih, ledvicah ali kosteh … Zato je strokovno (in filozofsko/epsitemološko/analitično) gledano – iz ust priznane psihiatrinje – absurdno reci, da »imajo tudi otroci v nižjih razredih osnovne šole med seboj uravnane te dele možganov, a so ti manj razviti, pa vendar po svoje bolj uravnovešeni kot pri adolescentu.« Ta trditev je popolnoma nesmiselna, paradoksalna, absurdna; videti je, kot da psihiatrinja ne bi razumela bistva človekove (otroške, pubertetniške) duševnosti. Psihoanalitična replika se v tem kontekstu glasi: predpubertetnikom (otrokom) se namreč še niso »vrnile« (simbolno) »oživele«/transferirale tiste (fundamentalne, »BIOSne«) ojdipalno-kastracijske misli, ki so odgovorne za razvoj spolne želje (pohote), ki v resnici tako fatalno pozneje spotaknejo pubertetnike. Predpubertetnikom (načeloma) še niso »stopile v veljavo« tiste seksualne (falične oz. ojdipalno-kastracijske) misli, ki pa jih imajo potem pubertetniki že »rojene«, t. r.(vnovično) aktivirane, seveda v poprejšnji (simbolni) transformaciji. S psihoanalitičnega vidika je popolnoma zgrešeno govoriti, da »otroci zaradi manj razvitega limbičnega sistema nimajo še tako intenzivnega emocionalnega naboja in niso tako nabiti z energijo, kot so adolescenti, zato pravzaprav zelo močne zavore (kot bomo videli, je njihov sedež v prefrontalnem korteksu) niti ne potrebujejo.« Ker: v resnici sploh ne gre za »limbični sistem« niti za »prefrontalni korteks«, pač pa gre za »stopanje v veljavo« tistih infantilnih (faličnih, ojdipalno-kastracijskih) mislih, na katerih se v puberteti (z)gradi spolna želja, pohota, spolna identiteta – pri fantih/moških pa še znamenito (simbolno) upiranje kastraciji (mislimo na tekmovalnost in/oz. agresivnost), pri dekletih/ženskah pa telesni narcizem kot (»pasivna«) odškodnina za kastracijski/genitalnih »hendikep«, za mednožno »ne-celost«. Nikakor ne gre za to, da so »pri adolescentih nekateri predeli v možganih že razviti ali celo zelo razviti, drugi pa še ne«. Psihoanalitična replika: NE GRE ZA MOŽGANE! Gre za strukturiranje (oživljenjih, vrnjenih, transferiranih) miselnih podsistemov temelječih na infantilnem míslenju. In ne gre za nikakršno »možgansko neravnovesje«, o čemer govori (vrla) psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec. Niti ni pomembno, da »naše možgane sestavljata siva in bela snov«, niti ne gre za to, da so »živčne celice (imenujemo jih nevroni) glavni gradniki možganov in se med seboj povezujejo v omrežja s celičnimi izrastki« … Še manj je pomembno, da »stik med podaljški celičnih teles imenujemo sinapse«. Že res, da so »v možganih siva snov celice, bela pa tisti del možganov, ki gradijo strukturo in povezave med celicami (tisti predeli možganov, v katerih je več celičnih teles, so videti sive barve. in tisti. v katerih je več izrastkov celic, bele barve).« Vendar: KAKŠNO UPORABNO VZROČNO POSLEDIČNO VLOGO IMA V RESNICI VSA TA (OBROBNA) FIZIOLOGIJA OZ. BIOLOGIJA?! In potem se dr. Maja RuS Makovec zavajajoče šopiri s svojim, v resnici s popolnoma irelevantnim, nevrološkim znanjem: »Številne podaljške celičnih teles obdaja maščobne snov mielin, ki je bele barve. Bistvena naloga mielina je podobna izolacijskemu ovoju – zaradi tega ovoja lahko informacije po celičnih podaljških potekajo veliko hitreje.« Ker – na koncu doda še popolnoma absurden, »nobel zveneč«, sklep: »Če imamo mielinizirene tiste živčne poti, ki potekajo kot zavora iz prefrontal nega režnja navzad v limbični del možganov, veliko lažje obvladamo svoja čustva in vedenje.« In natančno ta sklep je fatalni ERROR, absurd, psihiatrični/nevrološki paradoks. Ker: svoja »čustva in vedenje« in subjektivne interese, torej želje lahko obvladujemo in nadzorujemo zgolj in samo preko NADJAZA (in načela realnosti, kot se reče v psihoanalizi). Zakonitosti razvoja Nadjaza, torej VESTI (ki peče, če delamo neetična/nemoralna dejanja) imajo jasno in znano etiologijo. Temelji razvoja moralne razsodnosti se fatalno vtkejo v človekovo duševnost (že) v falični fazi (pri treh letih), ko se zgodi Ojdipov kompleks, katerega inherentni del je tudi fenomen kastracije. Na Ojdipovem in/oz. kastracijskem kompleksu, če je pravilno razrešen, deček v odraslosti zgradi svojo VEST, torej Nadjaz. »Ojdip« ima svoje zakonitosti, ki jih je že Freud dodelal. Marsikaj okrog etiologije moralne razsodnosti je (že) teoretsko dodelano. Ve se za t. i. »negativnega Ojdipa«, kjer kot »mogočni kastrator« nastopa falična mama … Moški serijski morilci so v psihičnem (in tudi možgansko-nevrološkem smislu) najbolj proučevani ljudje. In ve se, da so domala vsi serijski morilci nastali v otroštvu … Ve se tudi, da so infantilne travme (potlačitve) tiste, ki lahko »skurijo«/»izmaličijo« možgane – vendar: treba je ločiti VZROK in POSLEDICO! Možgansko dogajanje je vselej posledica psihe! Raznorazni odvisniki ne »skurijo« možganov – kakor mislijo razni alkohologi (tudi dr. Maja Rus Makove) –, pač pa se jim »izmaličijo« miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja/užitka! Podobna (možganska/nevrološka) situacija je pri (hudih) spolnih zlorabah, ki v osnovi psihično učinkujejo na človeka, ampak šele v odraslosti; (huda) spolna zloraba se (POSLEDIČNO!) pozna tudi na možganih odraslega, v otroštvu zlorabljenega, človeka. Tudi v primerih spolnih zlorab psihiatri in nevrologi zamenjujejo VZROK in POSLEDICO. (http://healthland.time.com/2012/02/...)

In – ne gre za to, da se »možgani razvijajo tako rekoč vse življenje«, kakor mislijo psihiatri/nevrologi. Gre za to, da se raznorazni odločilni dogodki iz otroštva – ob primernih sprožilcih – vračajo/transformirajo v odraslost v raznoraznih simbolnih oblikah (vrnitvah), pojavnostih, torej psihičnih/miselnih občutkih. Za otroke so spolne zlorabe domala najhujše oblike »učinkovanja« na fundamentalne/BIOSne infantilne miselne sisteme, ker so (hiper)investirane (»oenergetene«) z ogromnimi količinami libida (psihične energije). Ravno zaradi spolnih zlorab se žrtvam v odraslosti lahko razvijejo psihične/osebnostne motnje (anomalije/nepravilnosti) ali celo bolezni, kar je mogoče zaznati tudi v nevrološki strukturi možganov. Ampak, v resnici ne gre za to, da so poškodovani možgani (nevroni/živci), pač pa gre zato, da se je v otroštvu »izmaličil«/»poškodoval« infantilni/fundamentalni (»BIOSni«) miselni odtis, na katerem se v odraslosti (»vrnjeno«) zgradi spolna identiteta in spolna želja. Banalno in karikirano bi se dalo (psihoanalitično) reči t(ak)ole: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani (nevroni), pomembno je, da človek v otroštvu »zgradi« (občuti, misli) normalen miselni fundament, na katerem potem v odraslosti zgradi mentalno zdravje in psihično trdnost.« Ali pa: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani; pomembno je, da ni (bila) poškodovana infantilna misel.«

Nič zato – in kaj potem –, če imajo »možgani majhnih otrok zelo veliko nevronskih povezav«, in nič zato (in kaj potem), če le-te še »niso dokončno oblikovane«. Saj je to zgolj neka »obrobnost«, ki v resnici sploh ni bistvena za razumevanje človekove duševnosti, niti za psihoterapevtiko, še manj za »psihoterapijologijo«. In, kaj potem, če so »posnetki možganov pokazali, da je drugi velik preskok dogajanja v možganih pri 10 letih za deklice in pri 12 za dečke«?! Psihoanalitična replika bi se ob tem glasila, da je vendarle jasno, da deklice prej pridejo v puberteto oz. v seksualno zrelost, saj je dekličina vhodna pozicija v Ojdipov kompleks (in kastracijo) bistveno drugačna od dečkove (tudi zaradi anatomije genitalij). Deček se t. r. udobno »uspava« v svoji fatalni libidinalni navezanosti na (različnospolno) mamo; deklica pa se hitro (miselno/čustveno) »strezni«, in ko je šokantno (miselno/čustveno) soočena za anatomijo lastnih in nasprotispolnih, torej očetovih genitalij, zamenja svoj prvi objekt želje. »Ne-celo« mamo zamenja, z »organom več« obdarjenim očetom – zamenja torej svoj prvi objekt želja, in ob tem zamenja tudi spol svojega (prvega) objekta želje. Po psihoanalitični percepciji se zdi, da je ta libidinalno hiperinvestirani infantilni (psihični) »detajl« tisti, ki deklico prej pripelje do psihične in tudi telesne (fiziološke/biološke) odraslosti. In – res je – vso to míslenje se dogaja v možganih; ampak, lahko bi se dogajalo tudi v kakšen drugem delu telesa, ki bi bil usposobljen za vse te kognitivne funkcij, za katere so (»slučajno« pač) usposobljeni/kompetentni možgani. Banalno in absurdno je torej reči, da »reorganizacija naših možganov, da se odločijo, česa imamo preveč in kaj bomo še naprej razvijali, traja nekako do 25. leta; manjše spremembe, ki pa so zelo pomembne za vedenje odraslega in zrelega človeka, pa se dogajajo do 30. leta oziroma še naprej skozi vse življenje«. Koga pravzaprav briga, če se (da se) »možgani razvijajo od spodaj navzgor (najpozneje se razvije možganske skorja, v kateri so funkcije besednega izražanja in naše zavesti) in od zadnjega dela navzpred, to je sprednji del možganov, ki mu pravimo frontalni oziroma prefrontalni del«.

Paradigma problema psihiatrično-nevroznanstvene zmote je podobna, kot če nek »računalniški mojster« loti odpravljati nek (softwearski) virus, uporabnik računalnika pa mu, kot pomoč, ponuja izvijač, spajkalnik in povečevalno lupo – češ, da bo lažje odprl »škatlo« in znotraj ohišje računalnika pogledal, kaj je narobe z računalnikom, da ne dela. Mojster bo ponudbo seveda zavrnil in rekel, da ne bo gledal v ohišje računalnika, pač pa da bo napako/virus popravil »softwearsko«, z antivirusnim programom (»terapijo«) . Morda bo še dodal, da ga tisto, kar računalnik vsebuje znotraj »škatle« v bistvu sploh ne zanima in se tudi na »hardwear« ne spozna. Tako se tudi na možgane psiho-strokovnjaku (psihiatru, psihoterapevt) ni treba detajlno spoznati, da bi vedel, kako duševnost deluje in bil sposoben kakšno psihično anomalijo/motnjo tudi »popraviti« oz. pozdraviti, torej predrugačiti.

Tudi športni trener se ne rabi poglabljati v delovanje srca in pljuč (niti lokomotornega oz. telesnomišičnega aparata) svojega športnika, kadar mu v trenažnem procesu hoče vpliva na kardiovaskularne in gibalne potenciale.

Nadalje: lahko je res, lahko pa tudi del zmotne strokovne doktrine oz. napačno interpretiranih raziskav možganov – namreč: nevrologi govorijo o »obrezovanju možganskih sinaps« – češ, da »se možgani sami znebijo odvečnih sinaps«. Potem pa nevrologi še dodajalo, da »na takšno obrezovanje pomembno vpliva okolje, v katerem živi adolescent« Mišljeni so seveda dražljaji, ki aktivirajo miselno – torej miselno, ne možgansko! – dejavnost. In tej doktrini naseda tudi psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, zaradi katere je nastal ta moj, do psihiatrov in nevrologov/nevroznanstvenikov, kritičen tekst.

Nevroznanstvenike osebno vidim podobno kot (populistične in narcistične) astrofizike, ki se pred svetom (laiki) bahajo, da vedo, kaj je t. r. na drugi strani vesolja. Kakšnemu filozofu, ki razume epistemološko bistvo spoznavnega skepticizma, je takoj jasno, da se v resnici ne da vedeti, kaj je na drugi strani vesolja. Podobni narcistični ekshibicionisti so ravno nevrologi/nevroznanstveniki, za katere se zadnja leta šlepajo prav psihiatri (namesto, da bi se držali Freuda in psihoanalize). Pri nas na področju »živceslovja« prednjači dr. Zvezdan Pirtošek, zvesto pa mu sledijo psihiatri ala dr. Maja Rus Makovec, zaostajati pa ne poskuša niti dekan Univerze Sigmunda Freuda dr. Miran Možina … V teh časih je prav modno govoriti o enigmi možganov, kadar je na tapeti duševno zdravje. Nobel se sliši tole: »Prefrontalna skorja (pred-prednji, čelni del možganov) je pri ljudeh sorazmerno bistveno večja kot pri drugih vrstah. Ta predel, posebno dorzolateralni del prefrontalne skorje, je vpleten v višje kognitivne funkcije – vpliva na odločanje, dolgoročno načrtovanje, zavira nesprejemljivo vedenje, na primer grobo izražanje. Sprednji, medialni (srednji) del prefrontalne skorje je tudi zelo pomembno vpleten v socialne odnose, v razumevanje drugih ljudi in samozavedanje; pravimo, da gre za socialni del možganov, torej za vse tiste lastnosti, ki jih štejemo za del odraslega, stabilnega človeka.«

Vendar: človekova specialnost, ki ga dviguje nad ostale sesalce je VEST, torej Nadjaz. In jasno in logično je, da se miselni sistemi, odgovorni za moralno razsojanje, pač umestijo nekje v možganih. In v resnici je čisto vseeno (in nepomembno) kje; verjetno je Nadjaz res (anatomsko gledano) lociran v »prefrontalni skorji«. Morda se bo v bližnji prihodnosti celo res dalo detektirati (narcistične) psihopate preko »skeniranja« možganov – danes se to pač počne s testi moralne razsodnosti in opazovanjem/»branjem« simptomov. Tudi to, da je čuječnost in/oz. samozavedanje mogoče locirati v medialni dela prefrontalnega režnja, je na nek način čisto vseeno. Ni pa vseeno ali ima človek razvito čuječnost in samozavedanje, ali ne – ker gre za pomembno duševno funkcijo/kapaciteto. In če človek nima razvite čuječnosti (samoopazovanja in samozavedanja) ne moremo reči, da nima razvitih določenih predelov možganov, pač pa lahko rečemo kvečjemu to, da kot otrok ni razvil/mislil tistih/takšnih »samoopazovalnih« misli, na katerih bi v odraslosti razvijal čuječnost (in posledično modrost). Psihiatrični diskurz na to temo se sliši takole: »Ta del možganov se pri adolescentu drugače povezuje z drugimi možganskimi strukturami (povezuje se s predelom, ki mu pravimo striatum) kot pri odraslih, zato so adolescenti veliko bolj občutljivi za čustvene in socialne reakcije drugih ljudi, pri tem pa se jim tipično močno vzdraži avtonomno živčevje (rdečica, znojenje. hitro bitje srca, cmok v grlu ...).« V psihološko-psihoanalitičnem jeziku pa bi se reklo, da mladostnik še ni doživel dovolj (grenkih) izkušenj, ki bi jih miselno (tudi na nezavedni in simbolni ravni) medsebojno povezal v konsistentno celoto, potem pa imperativu ugodja dodal še VEST/Nadjaz, torej postkonvencionalno moralno razsojanje. Odraslega človeka pa doživete izkušnje zaznamujejo v mnogih miselnih (pod)sistemih. Zato ne gre zato, kot mislijo psihiatri, da je »tak tip možganskega povezovanja v adolescencije evolucijsko namenjen temu, da se spodbudi povezovanje z drugimi ljudmi zunaj osnovne družine, da se vstopi v svet.« Evolucijo v povezavi z možgani je v tem kontekstu absurdno mešati zraven. Pomembno pa je, da so minuli rodovi ljudi marsikakšno svojo izkušnjo prenesli na vzgojo (»gor-spravljanje«) svojih otrok – bodisi z učenjem ali zgolj skozi identifikacijo. Freud je celo rekel, da se človekovi možgani, bolje rečeno psihične kapacitete/dispozicije v osnovi skozi tisočletja niso spreminjale. Pomemben pa je bil govor/jezik, ki je razvijal »pametnost« in kompleksnost človekovega mišljenja in míslenja. Koliko, in če sploh, se je ta – »pametnost« mišljenja/misli/míslenja – odrazila v strukturi možganov, pa v resnici, za »dušeslovce«, sploh ni vitalnega pomena. V resnic torej nikoli ne gre za »nevrobioioško priprava za vključevanje v skupnost«, pač pa gre za v otroštvu doživete psihično-socialne interakcije – v prvi vrsti s starši in sorojenci (brati in sestrami), potem so tu še stari starši in ostali »pomembni drugi« ter vrstniki. Spodletelo je tudi govoriti o »prefrontalnem delu možganov«, ki naj bi bil po nevrološki in tudi psihiatrični percepciji pomemben tudi za dejavnost, ki ji psihiatri pravijo »mentalizacija« – psihologi pa čuječnost – torej, da s(m)o se ljudje sposobni vživetí ne samo v lastna čustva in jih ustrezno razložiti oziroma razumeti, se pravi znati racionalno in emocionalno pogledati vase, ampak, da smo sposobni razumeti in interpretirati tudi čustva in misli drugega človeka. Psihiatri mislijo, da, »dokler prefrontalni del možganov ni dovolj razvit, adolescenti težko razumejo, zakaj na primer starši in učitelji ravnajo v smislu 'samo dobro ti hočemo'.« NE GRE ZA RAZVITOST (PREFRONTALNEGA) DELA MOŽGANOV, PAČ PA GRE ZA MISELNE PODSISTEME, KI SE ŠE NISO OPLEMENITILI Z DOLOČENIMI IZKUŠNJAMI (DOGODKI), NADJAZ PA (JIM) JE ŠE VEDNO FIKSIRAN NA KONVENCIONALNI ALI CELO PREDKONVENCIONALNI STOPNJI MORALNEGA RAZSOJANJA.

Spodletela je tudi psihiatrična dikcija, da »za adolescentne možgane lahko rečemo, da se zelo zanimajo za tvegano vedenje, iskanje nagrade in socialne odnose«, potem pa še sklepati, da ima to nekakšen »evolucijski smisel«: »odcepiti mladiča od temeljne skupine in ga vključiti v skupnost, zato si mora to želeti, si upati in imeti dovolj energije«. Freudov(ski) diskurz gre v tem primeru v čisto drugo smer. Namreč: govoriti o tveganem vedenju in pri tem ne omeniti znamenitega »Ojdipa« in kastracijski kompleks oz. kastracijsko bojazen (strah), je nesmiselno, nelogično, absurdno, paradoksalno. Pri »tveganem vedenju« prepotentno falični mladcev gre za nezavedno preizkušanje svoje faličnosti, svojih simbolno-kastracijskih pretenj (potencialov), kar je preplavljeno z obilico ugodja/užitka. Mladci so en drugemu – na nezavedni ravni – medsebojni seksualni konkurenti (v nezavednem simbolnem ozadju je seveda negativni ojdipski oče), ki bi si radi (z užitkom) izmerili konkurenčnost, se rangirali in vzpostavili hierarhijo – v upanju, da bodo prepoznani kot zmagovalci, junaki, prvaki … Nezavedno morajo (z)vedeti in (s)poznati, kdo ima privilegij v ženski želji – ženski, kot simbolni naslednici matere. V psihoanalitičnem smislu je absurdno/paradoksalno v tem kontekstu omenjati možgane (nevrone, sinapse, transmitorje …).

Pri dekletih je zaradi kastracijskega kompleksa situacija seveda bistveno drugačna. Dekleta/ženske snujejo – beri: miselno planirajo – svojo socialno »udeležbo«/druženje z drugimi aduti kot fantje/moški. Psihoanalitični pogled izpostavi, da ne gre za to, da so »adolescentovi možgani nenadoma sposobni velikih potencialov«; še manj gre zato, da so »možgani (močno) nabiti s čustvi« – češ, da »je osrednji del možganov (ki mu nevrologi/psihiatri) pravijo limbični del/sistem, zelo močno razvit«Ne gre za »pametnost« možganov! Niso možgani tisti, ki so »zelo pametni in močno čustvujejo (sprednji del možganov, a še ni povsem razvit)«. Pametna in nebrzdana je v resnici misel oz. mišljenje/míslenje – in to, konceptualno gledano, ni isto! Pri adolescentu ni problem to, na kar so (konceptualno zmotno) fiksirani psihiatri: da »zelo burno čustvuje in ne zna še uravnavati svojih čustev, zavore v sprednjem delu možganov pa še nima ustrezno razvite«. Če je kaj, kar nima zadosti razvito, je to Nadjaz (še sreča, da ima že razvit sram). Največji problem pa je, da mladostnik nikoli dotlej v svojem življenju še ni (ob)čutil neizpolnjene (prave pravcate) spolne želje, torej pohote – in je na ta račun zmeden, zbegan … Spotikajo ga še/že različne vrnitve potlačenega, svoje dodajo še številni obrambni mehanizmi, locirani v Jazu/Ego … Soočen je tudi s sramom – ki ni nič drugega kot refleksija močne spolne želje vezane na (simbolno vrnjeni) objekt želje. Govoriti o »neenakomernem razvoju možganov«, je torej z vidika psihoanalize absurdno! In ne gre za to, da »adolescenti potrebujejo nekaj več tveganja kot odrasli (da bi lahko začutili enak tip motivacije oziroma nagrade za svoje vedenje)«. Pač pa gre za to, da jih (z)bega sama moč (beri: libidinalna investiranost) ŽELJE (in njeno seksualno poreklo), muhavi »objekt želje« (beri: načelo realnosti), hkrati pa samocenzura v obliki močnega Nadjaza še ni dograjena – svojevrstna začimba v mladostniški »mineštri« pa je še sram. Neznajdljiv in hkrati neučakan pa je tudi mladostnikov Jaz/Ego.

Sklep, da »neenakomernost razvoja možganov« botruje razvoju duševnih bolezni, je popolnoma nesmiseln. Adolescenca ni kar »čas, ko postanejo adolescentovi (neenakomerno razviti) možgani posebno občutljivi za razvoj različnih duševnih motenj«. Za duševne bolezni se (iz psihoanalitičnega razumevanja duševnosti) ve, da se sprožijo v, torej šele po obdobju latence – takrat, ko se aktivirajo (oživijo, se transferno vrnejo) določene potlačene frustracije/travme. Zato ne gre za to, da se »v adolescentnih možganih posamezni predeli pod vplivom hormonov različno razvijajo«. Za pojav oz. razvoj določenih psihičnih bolezni ni bistveno to, da so v skorji možganov (in tudi globlje) nekakšni »otočki sivine« (bazalni gangliji). Še manj je pomembno, da se en bazalni ganglij imenuje amigdala – to področje naj bi po nevroloških dognanjih med drugim uravnaval strah in ugodje; drug bazalni ganglij pa hipokampus (ki naj bi imel vlogo pri spominu in orientaciji v prostoru). Nevrologi pravijo, da se ta dva predela možganov se, glede na spol, različno razvijata. Psihoanalitična replika pa se glasi: »Jasno, saj je anatomija genitalij glede na spol radikalno različna, zato kastracijski kompleks radikalno različno zaznamuje oba spola.« Govoriti o nekakšni »gostoti estrogenskih receptorjev« (v hipokampusu), ko se proučuje razlike med spoloma, je zato popolnoma nesmiselno. Tudi dejstvo, da se amigdala bolj poveča pri fantih, je irelevantno povezovati »z večjo gostoto androgenskih receptorjev pri primatih«, in potem še vse skupaj »elegantno« povezati z dejstvom, da se dekleta v adolescenci lažje učijo, in da so fantje bistveno bolj neustrašni (beri: bolj predrzni). Gledano s psihoanalitičnega vidika je takšen »nevroznanstveni« oz. psihiatrični sklep absurden. Ojdipov kompleks, kot stebrni kamen psihoanalize, katerega inherentni del je še kastracija – vse skupaj pa je determinirano z anatomijo genitalij (in nanjo vezan koitus) – je ključen za fantovsko (in moško) predrznost, ki ima vselej falično, torej kastracijsko (simbolno) poreklo. Indukcija: »Večja aktivacija amigdale pomeni tudi, da so moški oziroma fantje agresivnejši in aktivnejši kot deklice«, je absurdna. Nesmiselna je tudi vpeljava korpus kalozuma v razumevanje (med)spolnih razlik. Nemogoče je tudi dokončno vedeti, ali sta leva in desna hemisfera ključno bolje povezani pri dekletih (ker je »vezje« v korpus kalozumu »kvantitativnejše«) – s hkratno predpostavko, da imajo pa fantje »bolj specializirane veščine, vezane na eno hemisfero«. Namreč: mnoge moške falične veščine imajo simbolno ozadje povezano s kastracijsko bojaznijo, ki jo dekleta sploh ne premorejo – premorejo (pa še to izjemoma – npr. lezbijke) le zavidanje penisa skozi katerega lahko (preko zgledovanja po moških), prav tako kot fantje, razvijejo določene falične veščine. Popolnoma irelevantno je v tej zvezi »klicati na pomoč« hipotalamus, ki je (»slučajno«) del limbičnega sistema, ki je (»slučajno«) »pomemben pri urejanju številnih avtonomnih procesov v organizmu, med drugim tudi pri delovanju spolnega sistema in spolnega obnašanja«. Še kako pomembno pa je vedeti za (psihične/psihoanalitične) zakonitosti razvoja spolne želje in spolne identitete. Slednje je nevroznanstvenikom in psihiatrom domala popolna neznanka. Sadistična replika se bi v tem kontekstu glasila: »Prav jim je – psihiatrom in nevroznanstvenikom – ki se toliko (in povsem po nepotrebnem) ukvarjajo z možgani, o naravi in etiologiji človeške (moške in ženske) seksualnosti pa (za kazen) nič ne vedo!«

Ko psihoanalitično razmišljujoč strokovnjak za duševnost, pomisli(m), da se bodo nevrologi/nevroznanstveniki in psihiatri vendarle v svojih »poveličavih blodnjah« ustavili, naposled vpeljejo še hormone – rekoč: »V adolescenci je razvoj hipotalamusa pri dekletih močneje stimuliran s hormonom oksitocinom (pospeševanje navezovalnega vedenja), pri fantih pa z vazopresinom (povezan s spolno slo).« No, če je kaj, kar osebno precej odobravam pri nevroznanstvenikih in psihiatrih je dejstvo, da oboji gledajo na moške in ženske kot različne – torej možgansko (in hormonsko ter biološko/fiziološko) različne. (No, po psihoanalitični percepciji je razlika predvsem seksualna, torej psihična.) Feministke seveda ob tem norijo. Svoje nevroznanstveno utemeljevanje tudi psihiatri – sklicujoč se ravno na nevroznanstvenike – gradijo na razmišljanju, da je »do nedavnega veljalo, da se moški in ženski možgani med seboj prav nič ne razlikujejo in da je delovanje različno predvsem zaradi različnega doživljanja kulture, v kateri živimo, torej da nas določajo pravila okolja in njihova prepričanja«. Sedaj pa strokovno velja, da se moški in ženske možgansko razlikujejo. Tega pa novodobne feministke – in zagovornice teorije spola (ang. gender) – pač ne morejo obiti, še manj zanikati, kar neprestano poskušajo v primeru psihoanalitičnih argumentov.

Vendar – in sedaj prihaja še en zdrs psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec, ki je očitno latentna feministka: ko v svojih razmišljanjih potrjuje ugotovitev nevroznanstvenikov/nevrologov, da se moški in ženske možgansko razlikujejo – in to že v adolescenci – kljub temu ideološko dodaja, da gre v primeru proučevanja možganov »za potencialno politično nekorektno temo«, subjektivno pa dodaja, da »pa ni treba, da bi bilo tako«. V objemu t. i. spontane filozofije znanstvenikov (SFZ), kot bi rekel Althusser, se dotična psihiatrinja celo ideološko, torej (pro)feministično, opredeljuje in daje (šolam in staršem) napotke »predvsem za preventivno vedenje staršev in šole – katera vedenja in doživljanja mladih je treba pomagati bolje natrenirati: dekletom na primer več zdrave agresivnosti in fantom več občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje …«. Napotki dekletom/ženskam v smer zgledovanja po moških je izjemno spolzko, saj to (normalna) dekleta/ženske – če že drugega ne – v resnici onesrečuje, saj si v resnici, v nezavednem, želijo biti radikalno drugačne kot fantje/moški. Napotki v smeri simbolne kastracije fantov/moških so po drugi strani celo sadistično, perverzno koncipirani – še posebej zato, kar jih daje (falična) ženska. Kako fatalno škodljiva je (za družbo) simbolna kastracija moških – tudi v obliki »občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje« – pa se na tem mestu ne da razpisati (ker je tema preveč kompleksna in preobsežna).

Po določenih raziskavah so nekatera dekleta/ženske boljše od fantov/moških v orientaciji v prostoru – kljub temu, da se v povprečju fantje bolje prostorsko znajdejo (dekleta so povprečno boljša v učenju jezikov, čeprav so tudi nekateri fantje lahko zelo nadarjeni lingvisti). Nevroznansatveniki (in psihiatri) takšne raziskave prikrojijo sebi v prid, kljub temu, da ima psihoanaliza čisto drugo interpretacijo teh razlik, onstran katerih je seveda ojdipalno-kastracijsko (v mislih) doživeta anatomija genitalij. Falični moški mora biti aktiven – tako kot so »aktivne« (»penetratibilne«) njegove genitalije, torej penis (ženski pa vagina diktira »pasivnost« in »sprejemajočost«.) Retorične spretnosti – tudi večja sposobnost za učenje tujih jezikov – pa so kvaliteta (»talent«) deklet/žensk, kar je po drugi strani spet logično. Ker: ženska se preko svoje telesne pasivnosti (nefaličnosti) predvsem »kaže« – beri: narcistično izpostavlja svojo telesno-obrazno lepoto moškemu na (v)pogledu; edino kar žensk ob »kazanju« še lahko stori, da pride do svojega objekta želja (ali pa, da se brani) je, da (dobro) govori, da spretno obrača besede, oz. da udarno formulira stavke. Moški pa se zaradi kastracijskega diktata aktivnih genitalij (prisotnega penisa) baha z dejanji, pri čemer mora (falično) »penetrirati« v okolico, jo razisk(ov)ati in se v njej (prepotetno/falično) uveljaviti (če seveda hoče priti do svojega objekta želje in hkrati ob tem tudi preplašiti ostale seksualne konkurente). To, da se je treba aktivno boriti za žensko, se deček t. r. »nauči« oz. »priuči« skozi ojdipalno borbo (proti očetu) za mamico. To borbo bije »mali Ojdip« v svoji psihični realnosti, v svojih mislih.

Modni nevroznanstveniki (katerim slepo sledijo tudi psihiatri) bi radi – v objemu svoje zmote – določena človekova vedenja pripisali »obnašanju«/delovanju možganov, nevronov in sinaps. Po njihovem mnenju naj bi možgani imeli sposobnost nekakšne stabilizacije, s čemer »okrepijo nekatere povezave in oblikujejo se nekatere reakcije, vedenje in navade«. Skozi psihoanalizo se vsi duševni procesi – tudi pubertetniški kontekst – vidijo popolnoma drugače. Nekateri »nevro-strokovnjaki« celo menijo, da »je ravno brstenje zelo velikih potencialnih sinaps in okleščenje tistih, ki se ne uporabljajo, bistveni zagon za nadaljnje navade in osebnostno odzivanja adolescentov za prihodnje življenje«. Nadalje razmišljajo takole: »Če bo mladostnik v tem času imel veliko dejavnosti, kot so šport, učenje, ukvarjanje z glasbo, bo okrepil in utrdil tiste povezave, ki jih bo kasneje lažje uporabljal v življenju. Če bo v glavnem ležal na kavču in igral TV-igrice, pa bodo to celice in povezave, ki bodo dolgo preživele. Če se v zgodnji adolescenci učimo drugih jezikov, se jih naučimo hitreje kot kasneje.« (Vsi ti citati so zapisane misli psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec) Potem pa še vehementno doda(jo), da je »v tem obdobju namreč zelo razvit povezovalni del med obema hemisferama (oziroma zraste hitreje kot okolišne možganske strukture), ki vpliva na učenje jezikov in na asociativno mišljenje.« Psihološko in/oz. psihoanalitično gledanje je seveda bistveno drugačno – vsekakor tako, da možgani, sami po sebi, v teh razlagah nimajo svojega mesta, niti pomembne interpretativne vloge. Psihoanaliza se osredotoča na način organizacije uživanja, torej znamenitega (Freudovega) načela ugodja. Človekova ugodja in užitki imajo poleg manifestne/pojavne forme/oblike tudi svojo latentno, torej (nezavedno) simbolno kodirano formo/obliko.

Npr.: ko mladostnik zapopade šport kot užitek (zaradi strukturnega imperativa/diktata načela ugodja), je bistveno to, da ima šport svojo latentno simbolno strukturo, ki jo more mladostnikovo nezavedno tako tudi »prebrati«. In (šele) ko se to zgodi (npr. ko žogarski gol v »ralno realnem« postane simbol vagine), šport postane užitek, in športnik/mladostnik ostane v šport(u) ukleščen ravno skozi ugodje/užitek (ki ima v končni fazi simbolno seksualno poreklo/strukturo). Podobno je z glasbo oz. umetnostjo. Šele ko nezavedno dojame/prepozna simbolno strukturo nekega senzoričnega dražljaj, se aktivirajo miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja (vključno s spominjanjem). In RES JE: VSO TO »MISLENJE« SE DOGAJA V MOŽGANIH – AMPAK TO V CELI (ZNANSTVENI) »ZGODBI« SPLOH NI BISTVENO! Ne bom rekel, da si možgani v resnici ne zaslužijo nobenega raziskovanja. Bi pa rekel, da bi se moralo bistveno več pozornosti posvečati psihoanalizi in nanjo navezujoči se kognitivni znanosti, nikakor pa ne nevrologiji/nevroznanost – kljub temu, da se splača proučevati tumorje, predvsem v povezavi z vprašanjem zakaj se je tumor pojavil oz. zakaj se pojavijo možganske deformacije. Moja oz. psihoanalitična teza se glasi, da zato, ker se je otroku zgodilo nekaj hudega – in na infantilni travmi/frustraciji/potlačitvi se lahko na možganih pojavi fiziološki »defekt«, npr. v obliki tumorja ...

Za tole kritično razpredanje psihoanalitične refleksije na ponesrečeno razumevanje vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev) v psihičnem dogajanju oz. duševnosti – predvsem adolescentov – sem se odločil zato, ker se mi iskreno »zdi«, da so psihiatri in nevroznanstveniki v popolni konceptualni zablodi. V svoj kritični (teoretski/psihoanalitični) primež sem »ukleščil« tekstu z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi znanost?«, avtorice, psihiatrinje, dr. Maje Rus Makovec.

Duševnost se v zadnjih letih vse preveč povezuje z možgani in nevrologijo/nevroznanostjo. V jezi bi rekel: »Le zakaj hudiča bi bilo pomembno, kaj se misli v malih možganih, kaj v velikih, kaj v možganski skorji, kaj v amigdali, kaj v hipokampusu …« Takšno zavajanje, kot si ga je privoščila psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec sramoti vse tiste, ki smo svoje življenje posvetili psihoanalizi in imamo Freuda za neprekosljivega genija za vse večne čase. Tisti, ki v propedevtičnem smislu razumemo, kako deluje človekova duševnost ne moremo in ne smemo biti tiho. Če pa se nek javno uveljavljeni strokovnjak odloči, da v svojem strokovnem tekstu še ideološko »mimo seka«, potem je določena kritična refleksija neizbežna.

Pridigarsko razpoloženi odrasli naj bi imeli po nevroznanstveno-psihiatrični percepciji »polno razvit frontalni korteks in večje biološke in izkustvene sposobnosti za uravnavanje svojega razpoloženja«. Zato »naj bi bili v odnosu do adolescenta pomembno bolj odgovorni, da se ne odzovemo na njegova nihanja v impulzivnosti ali na neprijetno vrednotenje našega vedenja.« Tako banalen sklep, povezan z možgani, sam po sebi kliče po kritični refleksiji. Odrasel človek naj po nasvetih dotične psihiatrinje zgolj »dobronamerno oblikuje in omeji vedenje adolescenta ter ga tako tudi uči in trenira razvoj njegovih možganov, hkrati pa njegovih tako imenovanih 'žalitev' in ocen ne jemlje osebno«. Nasvet je sicer navidezno simpatičen, ker je preudarno pedagoški in strpen do pubertetniško »razposajene« mladine. Vendar – TA(K) SPODLETEL NASVET V RESNICI NIMA NIČ S »TRENIRANJEM« RAZVOJA ADOLESCENTOVIH MOŽGANOV! Ker: možgani se ne trenirajo, pač pa se kvečjemu »trenira« oz. plemeniti MISEL, še posebno tista, ki se ubada z moralnim razsojanjem (Nadjaz).

Spodletel se zdi tudi suhoparen nasvet, da, »če so adolescenti storilci nekega agresivnega vedenja, potem se pri kazni upošteva njihova mladost: navadno so manj odgovorni za svoje reakcije in jih težje obvladajo kot odrasli«. Po psihoanalitični percepciji bi se dalo »svetovati«, da naj bo kazen za moralno sporno oz. kazniva dejanje adolescente drugače koncipirana, kot za odrasle ljudi. Dobro bi bilo, da bi kazen morala prinašati intenzivno, celo hipno, vendar kratkoročno neugodje – ker adolescenti še nimajo dograjenega Nadjaza, kar seveda nima nobene neposredne in relevantne veza z možgani! Adolescentom torej ne bi smeli izrekati tako koncipiranih kazni, da bi jim bilo zagrenjeni več let ali desetletij življenja. Srbski psihiater (in psihoterapevt) dr. Zoran Milivojević je zato na nekem posvetu maja 2013 (predaval pa je policistom in tožilcem) svetoval, kako se naj otroke in mladostnike »tepe«, torej fizično kaznuje – ker je to vzgojno koristno za razvoj njihovega nadaljnjega moralnega razsojanja: »Po debelom mesu!« … Ugotovitev, da so »adolescenti enakovredni odraslim, ko se odločajo v okoliščinah, ki niso nabite s čustvi (hladna pot: čustva procesiramo prek možganske skorje, zato je ta pot počasnejše), in so šibkejši kot odrasli, če se morajo odločati, kadar so intenzivno čustveno vznemirjeni (vroča pot: čustva procesiramo tako, da se neposredno odzovemo z nekim vedenjem, ne da bi proces zavil še do možganske skorje)«, sicer drži, vendar to dejstvo nima nobene neposredne in relevantne zveze z možgani. Intenzivna čustvena vznemirjenost je problematična zgolj in samo zato, ker je adolescentov Nadjaz še nedograjen – njegova stopnja moralnega razsojanja je konvencionalna, kot bi rekel Lawrence Kohlberg. Dikcija, ki omenja »zavijanje do možganske skorje« je zato, z vidika psihoanalize (brez omenjanja Nadjaza), zelo ponesrečena.

Z vidika psihoanalize se tudi čudno sliši trditev, da imajo nevroznanstveniki nekakšno »ugotovitev« (o “še ne povsem dozorelih možganih adolescentov”), saj ne gre za nikakršno ugotovitev, pač pa za hud konceptualni zdrs, ki se ne bi zgodil, če bi se Freuda in dognanja psihoanalize jemalo resno. Koncept nekakšne »vroče poti« – npr. v povezavi s poskusi samomora (npr. ob ljubezenskih zavrnitvah oz. nesrečni zaljubljenosti) – je s psihoanalitičnega gledišča popolnoma nesprejemljiv. Preboleti nesrečno adolescentniško zaljubljenost ni, niti ne sme biti, v domeni zaščitniškega okolja, pač pa v ingerenci Nadjaza – četudi še nedograjenega. Harmonična primarna družina je tista, ki preventivno omogoči – in to ravno skozi formiranje (močnega) Nadjaza (preko simbolno nekastriranega očeta) –, da bi se nesrečno zaljubljeni pubertetnik, ker pač nima izpolnjene »velike« želje, kar ubil. Otrok s harmonično primarno družino in občutkom, da je ljubljen in da tudi sam ljubi, v svojih miselnih (pod)sistemih oblikuje določen konstrukt katerega končna kvaliteta (»produkt«) je smiselnosti življenja. Človek (še najmanj pubertetnik) se ne more kar ubiti (storiti samomor), če nima izpolnjenih določenih želja oz. hrepenenj. In prav pravilno form(ul)ira Nadjaz predstavlja jedro ideje/misli o smiselnosti življenja.

Če psihiatrija »adolescente vidi kot osebe, ki so nagnjene k tveganemu vedenju, ki imajo šibkejši nadzor nad impulzi in se sebe pretirano zavedajo«, to v resnici ne kaže na »možganski razvoj (ki je pripravljen za spodbudo iz okolja)«, pač pa gre za psihično zakonitost razvoja oz. ozaveščanja »(pre)hitro« manifestirane spolne želje in hkrati zapoznelega stopanja v veljavo Nadjaza (in še nekaterih psihičnih dispozicij, ki »iz otroštva ven« čakajo na uveljavite). Prav Nadjaz je tisti, ki – namesto da bi, zaustavljal spolno željo (pohoto) in agresivnosti – te želje po (nebrzdanem) uživanju, in nanjo vezane (falične) agresije, ne more krotiti. V koordinatorskem oz. dirigentskem ozadju je seveda Jaz, ki mora ustvariti kompromis med Onim in Nadjazom – pa mu to ne uspeva, predvsem zato, ker je Nadjaz še prešibek, pa tudi na sublimacijo (kot obrambni mehanizem), se Jaz vselej ne »spomni«, oz. sublimacije (ki bi nevtralizirala manifestno spolno slo in manifestno agresivnost) preprosto ne aktivira. Če psihiatrija res »vidi možgane adolescentov kot čudovito pripravljene za učenje in socialni razvoj«, se v svojem videnju v resnici preprosto zakalkulira in zmotno sklepa. Mladostniki tudi intenzivno vstopajo v razne franšize transfernih odnosov, ki imajo esencialno jedro v primarni družini (v starših). Simbolno se »vračata«, torej transferno »oživljata«, in oče in mama – učitelji pa so tisti, ki kot darilo (od staršev) prevzamejo to vzgojno poslanstvo. Ta »pedagoški eros«, ki ga lahko v prid oz. vzgojno korist mladostnikov (njihovih staršev in družbe) izkoristijo učitelji (in športni trenerji/vaditelji oz. pedagoške avtoritete) je psihološki fenomen človekove duševnosti (kot abstraktne kategorije), ne moremo in ne smemo pa reči, da je to fenomen možganov (kot fiziološko-biološke kategorije). Zmotno je tudi posplošeno sklepati, da »lahko ta del možganskega razvoja uporabimo za manipulacijo z adolescenti (kot se to dogaja v potrošniški družbi)«.

Absurd posebne vrste je sklep, da o »adolescentnih možganih«, češ, da »so zaradi razvojnega stanja možganov adolescenti prav posebno ranljivi za razvoj odvisniškega vedenja«. In ne gre zato, da »industrija, ki se ukvarja s hazardiranjem različnih oblik, izkorišča možgane adolescentov«. Če statistične raziskava kažejo, da je »problematično igranje na srečo oziroma hazardiranje«, ki »je zelo pogosto (trikrat pogostejše kot v siceršnji populaciji) pri moških, starih med 14 in 22 let«. Vendar ne gre za to, da so »v tem obdobju možgani odprti v smislu “okna v času”: če mladostnik v zgodnji adolescenci uživa droge, se močno aktivira morebitna genska nagnjenost k odvisnosti« ... Gre za psihološki fenomen doživljanja (načela) ugodja, ne pa možganski fenomen. Instanca Onega/Ida je preprosto močnejša od nedograjenega Nadjaza/Superega – in Jaz/Ego ne more (s)kompromitirati imperativa užitka z (utemeljenimi) zahtevami Nadjaza, ker le-ta še ni povsem dograjen, bolje rečeno: (še) ni stopil v polno veljavo. V argumentiranju teze, da v resnici (še) »nedozoreli možgani« sami po sebi (kot biološka tvarina) nimajo nič z obnašanjem adolescenta, vzemimo v obzir spoznanja raziskovalcev/proučevalcev (teoretikov) moralnega razsojanja, torej razvoja in formiranja Nadjaza. Freud je trdil, da močan Nadjaz stopi na mesto pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa; tabu incesta predstavlja pomemben del in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa in močnega Nadjaza. In vse to se naseli v otrokovo duševnost (torej »v možgane«) do 6. leta starosti. Vse kar mora biti »v možganih« je tam že od 6. leta naprej – in nobenega »razvoja možganov« ne rabimo čakati, da se bo mladostnik znal pravilno moralno odločati! Tisti, ki govori o »razvoju možganov« – mislimo na nevroznanstvenike in (nekatere) psihiatre (npr. dr. Majo Rus Makovec) – preprosto ne razume vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev, hormonov) v odnosu do duševnosti. Edino, kar je za mladostnike (njihove starše in družbo) resnično zagatno in spolzko je prehitevanje uveljavljanja spolne želje (sle/pohote) v primerjavi s stopanjem v veljavo vseh infantilnih (ojdipalno-kastracijskih) miselnih nastavkov na katerih vzklije postkonvencionalna moralna razsodnosti. Drugače povedano: Nadjaza ne dohaja prehitevajočo pohoto (ki je v domeni Onega) – Ono preprosto prehiteva Nadjaz (za nameček pa je teh »zgodbi« najbolj zbegan Jaz, ker z vsemi svojimi potenciali – beri: obrambnimi mehanizmi – ne more kompromitirati imperativa Onega s krutim »načelom realnosti«).

Absurdno je iz psihiatričnih ust slišati dikcijo: »Vemo, da lahko vplivamo na razvoj možganov« - in nadalje, da »je pomembno, da adolescente spodbujamo in jim omogočimo varno okolje za njihov razvoj«. Še dobro, da se psihiatrična pridiga ne omenja »varnega možganskega razvoja«. Ker »učiti in se navaditi (prenašati napor)« oz. neugodje, je v domeni Nadjaza. Omeniti »veliko gibanja« in »razpravljanja in razmišljanja o življenju«, (pridigarsko) govoriti o »medsebojnem druženju«, o »učenju prenašanja duševne bolečine in varnega spoznavanja z erotiko in spolnostjo«, v resnici gravitira v domeno obrambnih mehanizmov, (predvsem sublimacije), ki domujejo v Jazu. Ko govorimo, da se adolescenti ne znajo obvladati in da so razvajeni, pravzaprav ne povemo nič slabega o njih, ampak o odraslih, ki vzgajajo te mlade ljudi. Vzgoja (mladih) ljudi – resnici na ljubo – sodi v register ideologije, torej pridige oz. (politične) indoktrinacije. Razmišljati, da so odrasli »mladostnike pustili na cedilu« (ker »nis(m)o dobro pripravili okolja«), je sicer legitimno, čeprav še vedno – psihoanalitično gledano – spodletelo, ker »smrdi« po permisivni vzgoji, v kateri bi morali starši/odrasli poskrbeti, da bi bilo (otrokom in) mladostnikom lepo. Koncept skrbi odraslih (in države in njenih inštitucij) za »dozorevanje možganov« mladostnikov/adolescentov je spodletel iz dveh razlogov. Prvič: odrasli v resnici ne smejo hiperprotektivno »(po)skrbeti)« za otroke in mladostnike skozi razvajanje in permisivno vzgojo, ker to otokom (in družbi) škodi. Drugič: odrasli/starši (in sistem) se ne smemo kar »zaganjati« v možgane otrok, pač pa moramo poskrbeti, da smo dobri starši svojim otrokom predvsem v vseh (prvih) treh fazah njihovega psihoseksulenga razvoja (oralni, analni in falični) ...

Za konec je treba pikro dodati, da se nevroznanstvenikom ni treba kaj prida ukvarjati z možgani še vsaj sto let. Psihiatri pa – namesto, da bi se spogledovali z nevroznanostjo – naj raje sledijo Freudu, vsaj capljajo lahko za njimi, ker – dojeli ga v resnici nikoli ne bodo. Učni programi na Katedri za psihiatrijo (na Medicinski fakulteti) so konceptualno popolnoma napačno zastavljeni, ker je psihiatrom zagodla farmacevtska industrija. Če se psihiatri že Freuda in psihoanalize bojijo kot hudič križa, potem se naj, namesto z nevroznanostjo, raje ukvarjajo s kognitivno znanostjo, ki pa se – in tega filozofom ni sram priznati – šlepa za psihoanalizo.

Da boste razumeli kaj je narobe s proučevanjem možganov, naj v sklepu rečem, da, če se športni trener ugotovi, da se pri nekem športniku, v kondicijskem smislu, srce in pljuča (pri transportu kisika do mišic) še ne delujejo dobro, ne bo svojega športnika posla h kardiologu, da mu »popravi« in »pripravi« srce (da bi bolje »pumpal« kri po telesu). Niti ga ne bo poslal k strokovnjaku za pljuča, ki naj bi športniku popravil pljuča in dihanje. Bo pa trener sam športnika sistematično treniral (v kondicijskem smislu). Kaj se med fizičnim/telesnim/športnim naporom dogaja s srcem in pljuči – kardiovaskularni istem pa je odgovoren za transport/prenos kisika v mišice – ga ne bo, niti ga ne bi smelo, zanimati. Na podoben način psihiatre, še manj pa psihoterapevte, ne bi smelo zanimati, kaj se pri pacientu/klientu dogaja v možganih. Zanimati pa ga mora MISEL – predvsem tista (nezavedna), ki jo je otrok ob določenih dogodkih (»provokacijah«/»stimulacijah«) mislil v otroštvu.

Dokler psihiatri (in nevrologi/nevroznanstveniki) ne bodo dojeli tukaj predstavljenega psihoanalitičnega bistva pri pristopu k razumevanju problema človekove duševnosti oz. psihopatologije, ne bo prišlo do nujnega epistemološkega obrata v njihovem razumevanju mentalnega/duševnega zdravja. Ta obrat pa je nujen, da bi se tudi finančni tokovi (za raziskovalne potrebe) preusmerili iz nevroznanosti/neverologije k »psihoterapijologiji«.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
2
Roman Vodeb
1
Jan 02, 2018
En teden sem tudi pisal ta tekst - za anale.
#2
Stoyan Svet
0
Jan 01, 2018
Roman pa to je cel doktorat,
bi rabil kak teden dni,
da bi prebral ta roman. ;)
#1
Roman Vodeb
Roman Vodeb
Objavil/a 2017-12-26 10:32:59 (Dec 26, 2017)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Simič Vs. Vodeb - 2. del
Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Šport in seksualnost - 4. del
Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
Psihoanalitični transfer v razumevanju odnosa trener/ka-športni/k/ca – 2. del
Tabu tema: seksualnost in šport (mladih) - 1. del
Pokvarjeni odvetniki
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
Absurdna blokada – za 1 dan, za 1 mesec, za …
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
ŠPORT
(17)
LGBT
(16)
ZZZDR
(13)
CSD
(5)
RAAM
(5)
eu
(4)
geji
(4)
1968
(4)
MOM
(3)
Film
(3)
FDV
(2)
WC
(2)
RKC
(1)
FF
(1)
sex
(1)
OKS
(1)
NOB
(1)
LMŠ
(1)
sd
(1)
tek
(1)
gurs
(1)
SURS
(1)
ONA
(1)
DUTB
(1)
RTH
(1)
seks
(1)
mati
(1)
self
(1)
oče
(1)
FSD
(1)
SKZP
(1)
IŠČI PO ARHIVU
November 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930

Oglasi

potrebujete novo odejo za vašo posteljo? na minu: https://minu.si/collections/odeje so vam na voljo različne prešite odeje, rjuhe in moderne posteljnine. preverite njihovo ponudbo še danes.  

Kategorija: Spanje

Cena: Pokličite za ceno

6582.) matematičnestrture ii

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

3845.) hrepenenje ostane

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9.99 €

5645.) kravica katra

Kategorija: Računalništvo in internet

Cena: 14.99 €

2390.) spolost skozi stoletje

Kategorija: Zdravje

Cena: 9.99 €

2701.) veiki ljudje abli svet

Kategorija: Leposlovje

Cena: 10 €

varnost pri delu na delovnem mestu in z njim povezane storitve. obiščite našo spletno stran in preverite kaj vse potrebujete za varno delo, ki ga opravljate.

Kategorija: Storitve

Cena: 1 €

konopljina semena lahko uporabljamo kot samostojno živilo, saj vsebuje veliko beljakovin. lahko pa jih uporabimo kot dodatek pri solatah, juhah ali pa pri peki kruha. več info: https://be-hempy.si/izdelek/oluscena-konopljina-semena/

Kategorija: Prehranska dopolnila

Cena: 9 €

7747.) zlati faraon

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 10 €

6321.) vdovec

Kategorija: Leposlovje

Cena: 25.99 €

4429.) orlovo darilo

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 25.99 €

3596.) drugo mesto

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 14.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj