Hčerkina zamera do očeta in (napačna) izbira moža – II. del

Objavil/a Roman Vodeb, dne 2017-12-06 ob 11:26:43

Naj se ponovim: v petek, 25. novembra je bilo v ljubljanskem hotelu Lev 1. Spominsko srečanje v počastitev 40. obletnice izida znamenite knjige legendarnega psihiatra dr. Janeza RugljaDolga pot” in hkrati 10. obletnice njegove smrti. Na to srečanju »rugljevcev« in Rugljevih simpatizerjev sem – na posebno povabilo Antona Lamovška, organizatorja tega spominskega (kongresnega) srečanja – prišel tudi jaz, seveda kot pasivni poslušalec. Vendar sem se »oglasil«, kot je to v moji navadi. Oglasim se vselej, kadar čutim, da moram nekaj povedati, kar mora biti povedano, ker je to moralno prav.

Oglasil sem se po predavanju dr. Sanje Rozman, ki je, po mojem mnenju malce ponesrečeno, zagovarjala neko tezo – dotikala pa se je spolzke, a večno aktualne teme: zamere žensk do svojega (v otroštvu doživetega) očeta. Zagovarjala je tezo, da si ženske, za katere se izkaže, da so si izbrale napačnega »oplojevalca« (moškega, moža/partnerja),  (nezavedno) izberejo napačnega moškega natančno ZATO, ker imajo neporavnane račune do (v otroštvu doživetega) »slabega« očeta in se hočejo z izbranim moškim (možem/partnerjem) kregati »za nazaj«. Privlačijo jih natančno taki moški, s katerimi se nezavedno želijo/hočejo kregati – tako kot so se hotele/želele nekoč (kot deklice) kregati z očetom, se nad njim hudovati, vendar se v otroštvu (kot deklica) z očetom še ni zmogla konkurenčno »spopasti«, se z njim (s)kregati; in potem se takšna ženska na identičen način »spopade« z možem/partnerjem šele v odraslosti (kot ženska), ko je v partnerski/zakonski zvezi. In (natančno) ZATO, da se z možem/partnerjem lahko legitimno in dostojno (simptomatsko) krega, si nezavedne izbere takšnega moškega, ki ima hibo, kakršno je imel oče; in potem je kreganje logično in legitimno. Teza Rozmanove se je torej nanašale na tiste ženske, ki si vedno znova (kronično) izbirajo napačne(ga) moške(ga) – npr. alkoholika – zato, da se lahko krega, na takšen način, kot si je v resnici nekoč želela kregati, torej »obračunati« z očetom, ker mu je nekaj (alkoholizem) zamerila. Po mnenju Rozmanove je nezavedni »motiv« take – torej napačne oz. ponesrečene – izbire moškega (pri ženskah, ki kronično izbirajo napačne moške) posledica nezavedne želje po »poravnavi računov« s (preveč) slabim očetom. Nezavedno skrbno izbran moški (partner/mož) ji pač to na nek način legitimno omogoča, saj si ga natančno zaradi te/določene njegove hibe (npr. alkohola) izbere. Čeprav tega v hotelu Lev nisem eksplicitno poudaril, bom to storil sedaj: res je,  gre za legitimno tezo/interpretacijo Rozmanove, ki menda niti ni njena. Bi pa rekel, da – po mojem skromen prepričanju (mnenju) – ni univerzalna, niti pogosta. Rekel bi celo, da je teza napačna, in to mojo teoretsko opozicijo bom skušal na tem mestu utemeljiti. Namreč – omenjena dekličina oz. ženska nezavedna želja, da bi se z možem/partnerjem kregala, tako kot si je kot deklica želela (s)kregati z očetom, pa se takrat še ni (z)mogla, niti znala (mu je pa kot deklica zamerila to/neko hibo – npr. alkoholizem), pri izbiri moškega (po mojem mnenju) ni ključna, niti ne (pri večini) pomembna. Mojih (proti) argumentov je več. V diskusiji v hotelu Lev sem izpostavil naslednje: ko (infantilno/psihično) »ranjena« deklica v odraslosti izbira moškega (»oplojevalca«/partnerja/moža), si ga NE izbere ZATO, da bi se »za nazaj« kregala z očetom in si na ta način »(o)lajšala dušo« oz. si »(o)zdravila« določenih potlačitev vezanih na očeta, pač pa si točno določenega moškega (z neko hibo, lastnostjo) izbere (večinoma) ZATO, ker jo dotični moški nezavedno (generalizirano) asocira na njenega očeta – asocira pa jo natančno zato, ker ima določeno (transperentno) lastnost oz. hibo, kakršno jo je imel njen (v otroštvu doživeti) oče.

Treba se je tudi zavedati, da so bili mnogi alkoholiki (v hčerkinih očeh) celo »simpatično« razpoloženi do svoje hčere (na pa tudi do svoje nergave žene) – in ji to (v veselje hčere) znali tudi pokazati, in to le/ravno v pijanem/alkoholiziranem/omamljenem stanju. In le/ravno ta specifika je lahko za nekatere ženske, ki pristanejo v zakonski/partnerski zvezi, ključni/prelomni moment, da se nezavedno odločijo za določenega moškega, ki sčasoma celo res postane (kronični) alkoholik in za harmonično zvezo zaradi te svoje hibe (največkrat povezane tudi z agresivnostjo) tudi neznosen in neuporaben. Če hčerki oče pokaže pozitivna čustva ljubezni in naklonjenosti, četudi v alkoholiziranem/opitem stanju, se to deklici neizbežno vtisne v spomin, kar zaznamuje njen generaliziran (posplošen) okus po moških. (Tudi očetova agresivnost lahko hčerki (za)paše – in se v odraslosti pri ženski razvije v afiniteto do sado-mazohističnih praks, kjer ona doživlja mazohistično naslado …) In natančno ZATO – torej zaradi prejemanja ljubezni (pozitivnih čustev) – nezavedno hlepi po moških s podobno »hibo«/lastnostjo, ki se ženski sprva sploh ne zdi hiba, ker se kot hiba ni zdela napačna niti kot (nekritična) deklici. Alkoholizem zna biti problem šele naknadno, ko opiti moški postanejo tako /verbalno) ali drugače (fizično) agresivni in delajo »neumnosti«, in so za partnerski odnos in za družino neznosni.

Že ta (moja) zgoraj  predstavljena teza je torej drugačna od trditve Sanje Rozman (»na zalogi« pa imam še nekatere druge interpretacije). Vsaka ženska, ki si napačno izbere »oplojevalca«, ima svojo/svojevrstno zgodbo iz otroštva (vezano na očeta). Osebno še menim, da se mnoge ženske nezavedno »zrajcane« od občasno opitih moških zaradi številnih, torej različnih nezavednih vzrokov. Ocenjujem celo – in tudi jaz imam psihoterapevtske (in svetovalne) opravke z »nesrečnicami«, ki izbirajo napačne moške – da pri večini ne obstaja nikakršna (esencialna, jedrna, izvorna) nezavedna želje po kreganju. Določena moška hiba/lastnost je sicer lahko zelo pomembne pri tem, da določeno žensko nek moški (z)rajca – ampak (po mojem mnenju) je bolj bistveno to, da jo ima (oz. jo bi/bo imel) dotični moški (s to hibo/lastnostjo) RAD, torej, da jo bi bil sposoben LJUBITI – na podoben način, kot jo je imel nekoč RAD, jo LJUBIL, oče. Hibe (določene lastnosti) očeta – npr. alkoholizma – mnoge hčerke ne dramatizirajo tako in na takšen način, kot to počne njihova mama, očetova žena. Mnogi očetje znajo pokazati ljubezen do hčerke ravno, ko so opiti, razposajeni, bolj »sproščeni«. In to vsako hčerko zadane oz. se jo dotakne na poseben (zelo čustven) način. Rekel bom celo tole: očetje, ki so znali svoji hčerki jasno pokazati ljubezen le, ko so bili opiti, so svojo hčerko »obsodili« na to, da si bo v odraslosti, kot ženska izbrala »pijanca«, moškega, ki se bo opijal, omamljal (in bo ščasom v odnosu res postal neznosen zanjo in za družino).


				

To, da si ženska bolj želi biti ljubljena (s strani moškega) kot pa, da sama ljubi, je poudarjal že Freud. Moški pa želi predvsem ljubiti žensko, tako kot je kot deček – in to še kot dojenček – ljubil svojo mater. Tokom libidinalnega razvoja deček ostaja vezan na isti (ženski) spolu, fiksiran je na matere vse do »Odipa«, kjer ga »dotolče« kastracijska grožnja/pretnja (s strani očeta) in posledično občuten tabu incesta. Torej tudi moški Ojdipov kompleks na nek način utrjuje dečkovo (libidinalno) željo po materi, ki mu jo »Ojdip« sicer skozi tabu incesta na nek način »prepove«.

Dekličin »Ojdip« pa je bistveno drugačen, saj deklica v falični fazi (pri treh letih) – pod vtisom kastracijskega kompleksa – celo spremeni spol svojega (prvega) objekta želje. Deklica si želi, da jo oče – kot bitje s penisom (ki ga ona in mama nimata) – (naknadno) vzljubi. V primeru, ko si ženska vedno znova (kronično) izbere napačnega partnerja, gre za iluzijo imperativa (fantazme): »Moški s to lastnostjo/hibo, ME LJUBI, ME IMA RAD!« To je ta dekličina, torej ženska nezavedna fantazma oz. (libidinalno) nezavedno sklepanje temelječe na asociaciji in generalizaciji. Imperativ ljubezni – BITI LJUBLJEN (biti libidinalno sprejet s strani nasproti-spolnega starša) – je večji, kot nekakšen »veto« neke hibe/lastnosti, na kar je aludirala Rozmanova. Je pa res, da se tu in tam kakšni ženski zgodi, da ima jezo do očeta tako izrazito (in potlačeno), da se ji lahko to odrazi v »okusu« po moških na način, kot ga je nakazala Rozmanova. Vendar – bolj verjetno je, da si bo takšna ženska v seksualnih praksah (in fantazijah) kot »gospodarica« zaželela podrejenega »sužnja«, ki si ga bo sadistično podrejala, ga tepla in poniževala, in na tak način »poravnavala račune« z očetom za nazaj. Da bi bila pa izbira točno določenega moškega povezana z nezavednim namenom, da se bo z njim lahko »retroaktivno«/»vnazajsko« (za nazaj) kregala z očetom, pa je (po mojem mnenju oz. mojih izkušnjah) bolj malo verjetno – ni pa to povsem nemogoče. Glede na moje psihoterapevtske in/oz. psihoanalitične izkušnje in propedevtično znanje, pa ne vidim vzroka (»kronično«) napačne izbire partnerja v nezavedni želji po »zdravljenju« psihične rane, ki ji jo je v otroštvu prizadel oče (je pa teza Rozmanove – psihoanalitično gledano – legitimna). Vendarle pa mislim – beri: sem popolnoma prepričan – da ženske v osnovi (prvenstveno) privlačijo tisti moški, od katerih pričakujejo LJUBEZEN. Ženske (z)rajcajo tisti moški, ki naj bi jih imeli RADI, jih LJUBILI – in one njih – imajo pa ob vseh pozitivnih lastnostih še neko specifično lastnost/hibo, kakršno je nekoč imel oče – ampak tisti oče, ki jih je imel RAD, jih LJUBIL, vsaj takšno predstavo so si zgradile v psihični realnosti oz. so si v tej isti psihični realnosti želele, da bi jih oče (z dotično hibo/lastnostjo) IMEL RAD, JIH LJUBIL. Nezavedna (ženska) fantazma na to temo se glasi: »Želim si, da me ljubi, me ima rad natančno tisti moški, ki si ga jaz želim (da me ljubi). In to naj bo takšen moški, kot je bil moj oče – in naj ima še hibo/lastnost, kakršno je imel moj oče (do mene), ko sem bila še deklica.« Takšnemu moškemu/kandidatu se z vsemi svojimi atributi/aduti takšne (psihično) »ranjene« ženske »nastavijo«, in to v objemu fantazme: »Imej me rad, tako – ali še bolj – kot me je imel nekoč rad oče (kljub temu – ali pa ravno zato – ker je imel ‘to’ hibo/lastnost.« V takšne moške (s to očetovo hibo/lastnostjo) se z lahkoto zaljubljajo (so od njih zrajcane), ker jih je nekoč oče (ki je imel pač slučajno tudi neko hibo/lastnost) LJUBIL, jih imel RAD (četudi so si morda kot deklice to ljubezen zgolj domišljale ali si jo zgolj želele, po njej hrepenele). Drugače povedano: »Želim si natančno takšnega moškega, ki ima to hibo/lastnost ker: natančno takšen oče (s to hibo/lastnostjo) me je nekoč imel RAD, me LJUBIL.«

Vendar: tega istega partnerja/moža pa začnejo čez čas, ko zaljubljenost mine, res »uporabljati« za kreganje – seveda ravno zaradi potlačene zamere do očeta. V resnico ga simbolno-nezavedno prepoznavajo kot očeta, kregajo pa se dejansko »za nazaj« (retroaktivno/vnazajsko) – vendar šele potem, ko faza zaljubljenosti mine, in ko mož/partner prevzame popolno simbolno zastopstvo očeta (vključno z njegovimi negativnimi lastnostmi/hibami). Torej – in v tem je letela kritika na teze Sanje Rozman: moškega (moža/partnerja) si »nesrečnica« NE izbere ZATO, da bi se z njim kregala, pač pa se kregati začne (šele) naknadno, posledično, natančno zaradi (poznejših) potlačenih zamer, (poznejših) neporavnanih računov z očetom – šele takrat, ko mine faza zaljubljenosti, takrat, ko mož/partner docela prevzame nezavedno simbolno zastopstvo očeta.

Najbolj ponesrečeno in nefer s strani mnogi (psihično) ranjenih žensk (s strani očeta) pa je v tem, da z možem največkrat ni prav nič narobe – kreganje, včasih povezana z agresivno sveto jezo, pa vseeno nastopi. In žen(sk)a celo verjame, da je z možem vse narobe. Moža pa seveda na očitke pogosto nespretno reagira in ji zamere in očitke seveda upravičeno vrača, pogosto z (agresivnimi) obrestmi – in začaran krog je sklenjen. Mnogi družinski terapevti se v takšnem »prepucavanju« (ko en partner hoče prevalitvi krivdo na drugega in obratno) popolnoma izgubijo, saj ne znajo izolirati pravega/izvornega (esencialnega/jedernega) vzroka in ga mešajo s posledico. Potem pa še rečejo: »Za prepir sta kriva dva – torej: kriva sta oba!« Ni res! Največkrat je prvenstveno kriv zgolj eden, drugi pa se predvsem izgubi v patosu svojega partnerja.


							 Seveda je situacija analogna, če zamenjamo oba spola. Mnogi moški se kregajo na svoje žene – jih celo tepejo – zato, ker imajo iz otroštva potlačeno jezo do svoje matere. (Dečki ne smejo biti jezni na svoje mame! Mame ne smejo dečki fizično kaznovati!) Žene pa si seveda ne izberejo ZATO, da bi se lahko kregali z njo, jo tepli (za nazaj – ker so pač zamerili mami določena dejanja, njeno držo, njena kaznovanja, njene reakcije …).

Je pa nekaj res: (moški) serijski morilci (žensk) pa prav nezavedno iščejo »naključne« ženske z neko hibo, kakršno je imela mama (najbolj prikladna je prostitucija oz./ali promiskuitetnost), (natančno) ZATO, da se potem lahko sadistično izživljajo nad njo in jo na koncu tudi ubijejo. Mnogi serijski morilci so bili celo poročeni z ženskami, ki so jim rodile otroke, vendar so naknadno iskali druge ženske (in jih sadistično ubijali), zato, da so poravnavali potlačeno zamero do infantilne doživete matere.

Naj kot vodo na mlin moje interpretacije razložim še teorijo fobij in panike, ki je v psihološkem smislu paradigmatsko zelo podobna izbiri napačnega partnerja. V Ameriki so v 20-tih letih prejšnjega stoletja (in še naslednjih nekaj desetletij) delali zelo nehumane eksperimente z otroci. Rus Pavlov je delal eksperimente v povezavi s pogojnim refleksom na psihi, v Ameriki pa so prešli kar na otroke. John Watson je eksperimentalno proučeval fobijo (posredno pa tudi panične napade), »uporabljala« pa je otročička imenovanega »mali Albert«. Ugotovil je, da se v človekovi psihi/duševnosti v določenih libidinalno investiranih situacijah zgodi »generalizacija«, v kateri človekova oz. otrokova duševnost posplošeno (generalizirano) pripiše neke negativne lastnosti stvarem (predmetom/objektom in tudi osebam), ki so asociativno povezane. Če se otroku zgodi neka negativne izkušnja (ki bi se ji dalo reči tudi frustracija), negativnost potem asociativno pripiše se stvarem, ki so se zgodile sočasno oz. paketno. Watson je sicer proučeval fobije, vendar je s svojimi eksperimenti (in psihoanalitičnimi dognanji) pomagal razumeti tudi pojav panike pri odraslih ljudeh.

Pri razumevanju napačne izbire partnerja so Watsonovi eksperimenti (in razumevanje panike) posredno pomembni zato, da razumemo, da ženska, ki je bila kot deklica ljubljena s strani očeta, ki je imel (še) neko (libidinalno investirano) hibo, potem »pade« (beri: je »začarana« in zrajcana) na moškega z natančno takšno (generalizirano) kombinacijo asociativno podobnih lastnosti, kot jih je imel nekoč oče (vključno s hibo). Hiba je t. r. »nepogrešljiva nujnost« v asociativni (generalizirani) kombinaciji z ljubeznijo, in daje tisto piko na »i«, ki žensko (nezavedno) prepriča/prisili, da se gre »nastavljat« takšnemu moškemu, se mu »metat pod noge«. Še več: v libidinalnem življenju mladih ljudi je ljubezen t. r. samoumevna oz. pričakovana – ampak hibe (kakršno je imel oče) pa vendarle nima vsak moški; in natančno »hiba« je tisti prelomen in odločilen/ključni (asociativni, generalizirani) moment, ki v ženski (v njenem nezavednem) pretehta, da se gre »nastavljat« določenemu moškemu (z ustrezno hibo). V (psihološkem) jeziku teorije paničnih napadov je »hiba« t. i. sprožilec (trigger), ki v ženski povzroči libidinalno zanimanje za določenega moškega.

Pri moških je stvar malce drugačna. Moški so začarani z žensko lepoto, ker so bili nekoč, še kot dojenčki (in pozneje kot otročički) začarani z mamičino (obrazno) lepoto. In ko moški zagleda (obrazno) lepo žensko, zanj to predstavlja sprožilec/trigger, ki mu aktivira infantilno fantazmo, ki jo je razvil do mamice (v povezavi z očetom). Infantilna dečkova fantazma se glasi: »Le kaj moram mamici storiti – katero željo ji moram izpolniti –, da me bo imela tako rada kot očka (s katerim ponoči spi, namesto, da bi spala z mano)?! Le kaj je na očku takšnega, da ga imam mamica raje kot mene?!« Ta (ključna) fantazma prikuje (»prvega«/normalnega) moškega k (lepi) ženski in ga naredi t. r. njenega sužnja/služabnika. In ta fantazma se v nezavednem mnogih (»pravih«/normalnih) moških spontano/samodejno sproža, ko zagleda lepo ženko oz. je deležen ženske, ki si v njegovi psihični realnosti pridobi/zadobi simbolno zastopstvo (infantilne) matere. In po tem algoritmu domala vsak normalen »pravi« moški postane ujetnik/suženj ženske – oz. svoje in na nek način tudi njene želje.

Morda bi omenil še eno zakonitost, ki je vezana na časovno zaporedje vračanja »prvosti« v »drugost«, torej otroštva v odraslost. Npr.: če je deklica postala prikrajšana za očeta (zaradi ločitve, ali pa ji je oče umrl) pri 6 letih, ji bo mož začel presedati, ji iti »na živce«, po nekako šestih ali sedmih letih zveza oz. materinstva (odvisno tudi pri katerih letih je vstopila v zvezo oz. pri katerih letih je postala mati, je rodila). Če pa je deklico oče zapustil (zaradi ločitve ali smrti) pri njenih 10 letih, ji bo mož začel presedati (postal ji bo odveč – zgolj zato, ker je ob nje in ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe) po nekako 10, 12 ali šele pri 14 letih zveze ali celo prej – takrat, ko bo njen otrok (npr. hčera, s katero se mamice pogosto intenzivno identificirajo) star(a) toliko, kot je bila ona, ko jo je oče »zapustil«. Ženski začne mož presedati zaradi določenih manifestno zaznanih hib, ki jih je morda imel že oče (in so deklici šli »na živce«), ali pa začne mož ženi presedati samo zato, ker je dnevno prisoten (ker se še ni odselil). Včasih je mož povsem normalen – njegova napaka je torej ravno v tem, ker je preveč normalen, ker ni kopija »spodletelega«, s hibo zaznamovanega očeta, kar ženska nezavedno pričakuje. Takšnim (preveč) normalnim moškim se včasih dogajajo krivice – žena jih za nekaj krivi – kljub temu, da z njimi ni nič narobe, zgolj in samo (preveč) normalni so.

In kaj reči ob koncu? V svoji svetovalno psihoterapevtski praksi sem bil deležen številnih izpovedi oz. kalvarij … – domala vse so imele izvor v otroštvu. In rekel bi, da je, paradigma izbire partnerja (po podobi nasproti-spolnega starša) univerzalna in vselej SIMPTOMATSKA – vselej je v nezavednem ozadju »nekaj infantilnega«. Ženska si izbira partnerja/moža po podobi očeta tudi v primeru, če oče nima negativne hibe, pač pa zgolj pozitivne lastnosti. (Natančno zato morajo biti očeti dobri in predvsem dnevno prisotni v dekličinem otroštvu.) Ženska ima v odnosu z moškim tendenco ponavljati odnos, ki ga je imela kot deklica z očetom – kljub temu, da v svoj odnos vtke še primesi odnosa, ki ga je imela njena mama do svojega moža, dekličinega očeta. Torej, ženska lahko »najeda« svojega »oplojevalca«, očeta svojih otrok (moža/partnerja), mu para živce, tudi zgolj ZATO, ker se je tega, preko zgledovanja po mani, »naučila«, torej je od mame nezavedno prevzela nek vzorec, ki je to počela v odnosu do svojega moža. Itd.. Itd.. Itd.

PS: Če ste se v tem tekstu našli … http://www.romanvodeb.com/


 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
1
Komentar izbrisal Roman Vodeb
Roman Vodeb
Roman Vodeb
Objavil/a 2017-12-06 11:26:43 (Dec 06, 2017)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Psihoanalitična interpretacija teorije zarote – 5. del
Teorija zarote: nezemljani in Matjaž Obranovič – 4. del
Teorija teorije zarote (nanašalne blodnje o votlosti Zemlje) – 3. del
PSIHOANALITIČNA teorija teorij(e) zarote – 2. del
Psihoanalitična teorija TEORIJE ZAROTE – 1. del
Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija
Odprto (protestno) pismo (razširjena verzija)
Ženske, ki ne poznajo svojih bioloških očetov – III. del
Hčerkina zamera do očeta in (napačna) izbira moža – II. del
O Ruglju (10 let) po Ruglju – I. del
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
ZZZDR
(13)
LGBT
(10)
geji
(4)
CSD
(4)
Film
(3)
eu
(2)
ONA
(1)
tek
(1)
gurs
(1)
mati
(1)
seks
(1)
FSD
(1)
self
(1)
RTH
(1)
DUTB
(1)
SKZP
(1)
SURS
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Januar 2018
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031

Oglasi

denar posameznikom in nujno poslovanje. nujna posojila zasebnega kapitala brez količinske omejitve, samo z jamstvom nepremičnine, brezplačno ali malo hipoteko. ni pomembno z rai ali annefom ali brez plačilnega lista. brez utemeljitve dohodka. bistvena hipotekarna garancija, tla, prostori, skladišča, zemljišča in proindivisys. ponovna združitev dolgov. hitri in nujni osebni krediti. tudi rešitve za podjetje. informacije: annebonetta@gmail.com

Kategorija: Dom in Gradnje

Cena: 4500 €

posojilo, financiranje in naložbe brez težav. na področju financ, naložb in specializiranih posojil nudim svoje storitve vsem osebam dobrega karakterja in predvsem sposobnim izpolnjevati svoje obveznosti. grem na naslednja področja: osebna, konsolidacija, komercialna in razna druga podjetja, kmetijstvo, hipoteka, nepremičnine. za več informacij se obrnite na moj e-mail: annebonetta@gmail.com

Kategorija: Navtika

Cena: 5000 €

7693.) spomini na partizanska leta ii knjiga

Kategorija: Družboslovje

Cena: 9 €

7692.) pričevanja rabskih internirancev

Kategorija: Družboslovje

Cena: 14.99 €

7691.) prigode stražarja primoža

Kategorija: Leposlovje

Cena: 9 €

7690.) ciklamen agitator

Kategorija: Leposlovje

Cena: 8.99 €

825.) najboljše moštvo

Kategorija: Družboslovje

Cena: 29.99 €

vas zanima poslovanje s kriptovalutami, pa ne veste, kako se tega lotiti in kje začeti? potem preberite navodila v članku: kako kupiti bitcoin? tam boste dejansko izvedeli, kaj in kako morate storite, da boste uspešno opravili nakup te kriptovalute. 

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

poslovanja s kriptovalutami se je najlažje lotiti tako, da si preberete nekaj člankov na to temo. najbolje, da začnete povsem na začetku in sicer pri člankih: kako kupiti bitcoin ali druge kriptovalute?

Kategorija: Storitve

Cena: Pokličite za ceno

inštrukcije angleščine v mariboru za osnovno ali srednjo šolo pri amikum-u so vam na voljo. ponujamo prijazen, strokoven in pedagoško preverjen pristop, ki je pomagal že številnim. imamo dolgoletne izkušnje s poučevanjem učencev in dijakov na oš, sš in gimnazijah. preverite našo paketno ponudbo na spletni strani inštrukcije angleščine maribor. lahko pa nas kontaktirate: gsm: 031/530-081 ali preko e-pošte: info@amikum.si preverjeno. preizkušeno. uspešno. amikum.  

Kategorija: Inštrukcije - Jeziki

Cena: 12 €

pri amikum-u vam nudimo storitve prevajanja. prevod iz angleščine v slovenščino ali prevod iz slovenščine v angleščino vam opravimo po ugodnih cenah. prevajamo daljša besedila:      ♣ s področja družboslovja,  ♣ filme, nanizanke, serije, dokumentarce, ♣ navodila, kataloge, brošure, ♣ oglase, ♣ spletne strani ♣ deklaracije, etikete …   kontakt: gsm: 031 530 081 spletna stran: https://www.amikum.si <span #000000;"="">facebook: https://www.facebook.com/amikum.si/

Kategorija: Storitve

Cena: 15 €

6621.) da bi lažje bili nesrečni

Kategorija: Leposlovje

Cena: 18 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj