Članek
Vzdržljivostno matranje - ali: Ljubljanski ma(t)raton
Objavljeno Oct 24, 2015

Ko je kontroverzni psihiater dr. Janez  Rugelj že pred desetletji začel svoje pacietnte, predvsem alkoholike trajbati po gorah in maratonih, se še ni vedelo, da bo nekoč ljubljanski maraton postal to kar danes je – torej kar nekakšen vele-spektakel, vseslovenska »matrunga«, kolektivna psihoterapija. In ni čudno, da je t. r. »oče« Ljubljanskega maratona je rugljevec Branko Gradišnik, nekoč desna roka Ruglja, njegov ko-terapevt. Če je kdo, ki šteka psihoanalizo, torej tudi vse tisto, kar jaz teoretsko govorim in pišem, tudi o maratonskem oz. vzdržljivostnem teku, je to prav Branko Gradišnik, publicist, prevajalec, pisatelj ... Mimogrede naj rečem, da je čudno, da niso psihologi (in psihiatri) tisti, ki jim je mogoče kaj psihoanalitičnega dopovedati, pač pa … vsi drugi: Boštjan M. Zupančič je pravnik, Vesna V. Godina je FDVjevska oz. FSPNjevska antropologinja, nenazadnje sem jaz DIFovc (no, »krasijo« me tudi trije podiplomski študiji na različnih fakultetah).

In kakšne so moje teorije o vzdržljivostnem matranju – predvsem teku in tudi kolesarjenju? To, da so vsi vzdržljivostni športi v osnovi na nek način mazohistično strukturirani. To pomeni, da športniki, tudi rekreativci, na nezavednem nivoju doživljajo določeno ugodje, če trpijo v dalj časa trajajočem naporu. Tudi Forrest Gump (Tom Henks) je bil nekakšen mazohist – morda se je s svojim več kot triletnim tekom oz. par tisoč kilometrskim tekom nezavedno kaznoval, ker ni bil ravno bistre glavo – nasprotno bil je zelo podpovprečno pameten, po domače povedano: butast, glup … – a zelo dober po srcu. Lahko rekli, da je nezavedno in simbolno tekel k pameti oz. inteligentnosti – no, mogoče je nezavedno in simbolno bežal od neumnosti oz. debilnosti/neinteligentnosti v katero je bil ujet. Ta naravna glupost/ne-pametnost oz. neinteligentnost, je vselej tudi simbolna kastriranost. Mogoče je tekel k ženski, ki jo je imel rad. Zagotovo pa ni tekel za telesno zdravje (niti za mir v svetu …), tek je bil zanj terapija – tako kot za vse rugljevce, ki so svoj čas simbolno bežali pred alkoholom, ali celo kakšnimi globljimi frustracijami/travmami – npr. (potlačenimi) spolnimi zlorabami; ali pa so zgolj tekli k sreči. To isto sedaj počno »perkovci«. Andrej Perko je pač uradni naslednik Janeza Ruglja (OPOMBA: jaz zgolj zvenim kot Janez Rugelj – moji psihoterapevtski pristopi so čisto drugačni, mnogim pa priporočam ravno tek/kolesarjene, za boljše psihično počutje.)

Pa preskočimo na nacijo … Namreč: v Sloveniji se že nekaj let množično teče in tudi kolesari. Spomnimo se samo, kako poleti izgleda Dalmacija, požarne poti po otokih …; ali pa maraton Franja – »Slovenec pri Slovencu« oz. kolesar pri kolesarju. Leta 1996 se je prvega ljubljanskega maratona udeležilo 673 tekačev; v zadnjih par letih pa se številka giblje okrog 20.000 tekačev – lani preko 22.000.  Sklepamo lahko, da Slovence kar nekako arhetipsko vleče v mazohistično trpljenje – v času recesije oz. vsesplošne krize, pa toliko bolj. Rekli bi lahko tudi to, da smo Slovenci izjemno frustrirani oz. imamo pereče infantilne potlačitve, ki se odražajo oz. predelujejo med tekom.

Za mazohizem se teoretsko ve – to nas je poučil Freud –, da je vase obrnjen sadizem oz. vase obrnjena agresivnost. Slovenci imamo očitno neko kolektivno tendenco, da smo avtodestruktivni oz. da sami sebe kaznujemo za neke (domnevne) grehe. Mazohistično trpljenje je torej v osnovi nezavedno motivirano – torej: uživamo, ko trpimo; ne sicer vsi, veliko Slovencev pa vendarle ima neke samokaznovalne, mazohistične tendence in nezavedne scenarije v katerih simbolno spregovorijo potlačene/infantilne frustracije.

»Mnogim Slovencem je tek prešel v navado oz. potrebo,« se glasi laično razmišljanje. Psihoanaliza ne priznava koncepta potrebe, ne navade, pač pa koncept nezavedne želje, morda nezavedne tendence ali celo nezavedno namere. Vzdržljivostni športi so kot nekakšna (nezavedna) »prisila« (ponavljanja), torej resnično nekaj nezavednega: nezavedna potreba/tendenca oz. želja. Posebnost vseh vzdržljivostnih športov – predvsem teka in tudi kolesarjenja – je prav v tem, da so v osnovi mazohistično pogojeni. Človek, ki nima nekakšnih nezavednih samokaznovalnih tendenc, oz. ne teče simbolno »k« nečemu, nekemu cilju ali pa »od« nečesa beži, ne more (nezavedno) uživati v vzdržljivostnih športih – torej ne more niti teči dlje kot za avtobusom (da ga ujame). Vendarle pa smo frustrirani in nekako dispozicionirani za »vzdržljivostno matranje« kar nekako vsi – moški na svoj način, ženske pa na svojega.

Slovenci smo kronično frustrirani narod. Ampak ne toliko zato, ker imamo takšno zgodovino, pač pa bolj zato, ker je sedanji tip slovenske tradicionalne družine tak, kakršen je. Slovenska nacija je zaznamovana s cankarjansko (falično in emancipirano) mamo, ki »malo« nevrotizira svoje hčere in hkrati »v grob spravlja« svoje sinove, kar je za nacijo bistveno huje. V paketu cankarjanske matere dobimo tudi simbolno kastriranega očeta, ki ni prav zgledna avtoriteta svojim otrokom – ne hčeram, še manj sinovom.

Posebnost Slovenije je, da zadnja leta tečejo predvsem ženske – bodisi nezavedno bežijo, ali morda nezavedno tečejo k cilju oz. rešitvi, npr. sreči ali celo seksualni zadovoljitvi. Težko je reči, kaj interpretacijskega je resnično res. Definitivno je eno: mnoge ženske – npr. spolno zlorabljene oz. ki imajo v nezavednem potlačene travme iz otroštva –, ki vsak dan tečejo vsaj pol ure, brez teka, ne bi preživele. Tableti v objemu takih frustracij/potlačitev namreč ne pomagajo (dovolj). Tek pa je – ob sproščujočem seksu in smehu (ki je »pol zdravja«) – morda najboljši naravni antidepresiv. Moški si znajo pomagati še kako drugače – tudi ponesrečeno, npr. z izbruhi agresivnosti. Najbolj ponesrečeno pomagalo/sredstvo za doseganje ugodja je seveda alkohol. In Rugelj je ravno alkoholike nagnal teči. Če pri Ruglju pacient ni pretekel vsaj malega maratona, ga je odslovil.

Skozi psihoanalizo se da o maratonu in vzdržljivostnih športih povedati še bistveno več. Npr.: z vpeljavo koncepta simbolne kastracije je mogoče v dobršnji meri razložiti zakaj moški raje odstopijo na maratonu, kot da bi se transparentno izpostavili kot poraženci – torej (simbolni) kastriranci. Poraz oz. slab rezultat na ne tekmovališču za moškega pomeni simbolno kastracijo, ki je za moške prava katastrofa in kronična nočna mora. Moški s(m)o torej kastratibilni – ko zgubljajo (npr. na maratonu) jih falično vztrajanje popolnoma mine. Nobene energije nimajo več za »petelinjenje«. Ko moškim enkrat preti simbolna kastracija, potem odstopijo. Navadno obrambno »zbežijo« oz. »se zatečejo« v določeno bolečino/poškodbo), da jim ne bi bilo treba transparentno pokazati, da so izgubili, da so dejansko simbolno kastrirani. Odnehanje torej odstop, po drugi strani pomeni tudi simbolno impotentnost. Ne nazadnje: če že seksati ne moremo v nedogled, pa lahko v nedogled vsaj tečemo, kolesarimo, plavamo …