Roman Vodeb

Roman Vodeb, kritični mislec, (teoretski) psihoanalitik, osebni svetovalc, EnfantTerible ...

Prijatelji (30)
Vinko Dolenc
Ester Rajh
Tanja Salkič
Petra Sivec
Tomaz Kozelj
Mirjana Frankovic
Gašper Bažika
Aleš Černigoj
Spremljevalci (48)
Ksenija Gaspersic
Gregor Grajzar
Sašo Lap
Mirko Zamernik
Miha Kostič
Alenka Flori
Jurij Bagone
Laščan Zlatorog
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Hčerkina zamera do očeta in (napačna) izbira moža – II. del
Ženske, ki ne poznajo svojih bioloških očetov – III. del
O Ruglju (10 let) po Ruglju – I. del
V imenu (čiste) resnice
Še enkrat: o krizi Tine Maze
Mesto žensk ali (vas) moških?
Dr. Robert Oravecz, njegov protest, psihiatrična stroka in moja satira
(MEJNA) OSEBNOSTNA MOTNJA – 5. del
Liza Kurtz Potrebuješ - razočarana gospodinja
(Psiho)Analiza neke (politične) gluposti
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
afera
( 2 )
begunci
( 5 )
cenzura
( 1 )
Cipras
( 1 )
CSD
( 4 )
dialog
( 1 )
DUTB
( 1 )
etika
( 1 )
eu
( 2 )
fafanje
( 1 )
feminizem
( 49 )
Film
( 3 )
Freud
( 2 )
FSD
( 1 )
geji
( 4 )
Goffman
( 7 )
grčija
( 1 )
gurs
( 1 )
islam
( 1 )
Katanec
( 1 )
levica
( 1 )
LGBT
( 10 )
mati
( 1 )
mediji
( 1 )
morala
( 1 )
moški
( 1 )
Nogomet
( 3 )
ONA
( 1 )
Pahor
( 1 )
Planica
( 1 )
Politika
( 10 )
pravo
( 3 )
RTH
( 1 )
rudnik
( 1 )
sadizem
( 3 )
šarec
( 1 )
seks
( 1 )
self
( 1 )
seminar
( 1 )
SKZP
( 1 )
šola
( 1 )
sperma
( 1 )
ŠPORT
( 7 )
sreča
( 6 )
stavka
( 1 )
SURS
( 1 )
tek
( 1 )
telekom
( 1 )
ugodje
( 2 )
ustava
( 1 )
volitve
( 4 )
Vzgoja
( 3 )
Zdovc
( 1 )
želja
( 3 )
ženske
( 4 )
ZZZDR
( 13 )
IŠČI PO ARHIVU
December 2017
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031

Ženske, ki ne poznajo svojih bioloških očetov – III. del

Roman Vodeb
10.12.2017 23:21 (pred 1 dnevi)


Ker je na slovenskem psihoterapevtskem prostoru tako malo dobrih tekstov in ustreznih strokovnih psihološko-psihoterapevtskih oz. psihiatričnih razprav, čutim neko obvezo – beri: moralno dolžnost – da se razpišem »o tem in Onem«, zato, da ljudje ne bi ostali nevedni oz. enoumno poneumljeni. Moje znanje ni kontaminirano s feministično ideologijo (niti s kakšno drugi strokovno ideologijo, niti vero/religijo); tisto, kar jaz plasiram v strokovni eter ima zato večjo kredibilnost kot razne enoumne, ideološko motivirane in nepremišljene nebuloze. »Thymos«, torej notranji imperativ (epistemološka pulzija), da svoje znanje širim med druge, je tako močna – prihajam pa tudi iz »drugega vica« –, da moram spisati še III. del o ženskah, ki – vedno znova – izbirajo napačne moške, može/partnerje, »oplojevalce«.

Vseh psiholoških zakonitosti na to temo se pač ne da popredalčkati – dobro pa je, da se določene zakonitosti obelodanijo strokovni in laični javnosti, torej tudi tistim, ki so v resnici vpeti

Hčerkina zamera do očeta in (napačna) izbira moža – II. del

Roman Vodeb
06.12.2017 11:26 (pred 6 dnevi)

Naj se ponovim: v petek, 25. novembra je bilo v ljubljanskem hotelu Lev 1. Spominsko srečanje v počastitev 40. obletnice izida znamenite knjige legendarnega psihiatra dr. Janeza RugljaDolga pot” in hkrati 10. obletnice njegove smrti. Na to srečanju »rugljevcev« in Rugljevih simpatizerjev sem – na posebno povabilo Antona Lamovška, organizatorja tega spominskega (kongresnega) srečanja – prišel tudi jaz, seveda kot pasivni poslušalec. Vendar sem se »oglasil«, kot je to v moji navadi. Oglasim se vselej, kadar čutim, da moram nekaj povedati, kar mora biti povedano, ker je to moralno prav.

Oglasil sem se po predavanju dr. Sanje Rozman, ki je, po mojem mnenju malce ponesrečeno, zagovarjala neko tezo – dotikala pa se je spolzke, a večno aktualne teme: zamere žensk do svojega (v otroštvu doživetega) očeta. Zagovarjala je tezo, da si ženske, za katere se izkaže, da so si izbrale napačnega »oplojevalca« (moškega, moža/partnerja),  (nezavedno) izberejo napačnega moškega natančno ZATO, ker imajo

O Ruglju (10 let) po Ruglju – I. del

Roman Vodeb
03.12.2017 13:40 (Dec 03, 2017)

Tale zapis o ženska, ki si – vedno znova – izbirajo napačne moške, bo malce bolj obsežen kot je bil tisti, ki sem ga objavil na Facebooku; gre za daljšo verzijo, tudi z daljšim uvodom. Na FB nisem do konca izkristaliziral misel/tezo/teorijo, ki sem jo zastavil. O tem se bom razgovoril v II. delu. Tokrat pa bom spregovoril o Ruglju (in sebi) po ovinkih …

V petek, 25. novembra je bilo v ljubljanskem hotelu Lev 1. Spominsko srečanje v počastitev 40. obletnice izida znamenite knjige legendarnega psihiatra dr. Janeza RugljaDolga pot in hkrati 10. obletnice njegove smrti. Spodobilo se je, da se na tem srečanju »rugljevcev« in simpatizerjev, tudi jaz »pojavim«. Ne sicer kot predavatelj, pač pa kot poslušalec, zgolj kot (povabljeni) »udeleženec« tega srečanja. Mnogi me sicer imajo kar za glavnega »rugljevca«, in res malce asociram nanj. Udeleženci, ki so me na Srečanju opazili, so tudi mislili, da bom kot »nesojeni Rugljev naslednik« predaval oz. imel referat, pa se to ni zgodilo. Ne bi se

(Psiho)Analiza neke (politične) gluposti

Roman Vodeb
15.11.2017 10:54 (Nov 15, 2017)


Sit sem vseh teh (številnih) patetičnih povolilnih analiz! Saj ne, da so slabe – dobre pa tudi niso … In so me spet zasrbeli prsti. Spet moram stegniti jezik. Če bi drugi politični analitiki in komentatorji povedali vse tisto, kar mora biti povedano, bi jaz bil tiho. Na paradigmatsko podoben način Šarcu ne bi bilo treba kandidirati, če bi bil Pahor dober predsednik. In natančno to logiko bi moral Šarec (testosteronsko) servirati Pahorju, pa bi verjetno dobil volitve … Tako pa je preveč ovinkaril – ni se povsem znašel (jaz bi se bolje). No, za politične sladokusce sem spet malo (teoretsko, interpretacijsko »masturbiral« … Pojdimo po vrsti.

Kar se mene tiče – jaz osebno nizke udeležbe na sedanjih predsedniških volitvah – niti na katerihkoli drugih – ne dramatiziram, niti ne obsojam; na podoben način ne, kot moj srednješolski sošolec – FDVjevec – Samo Uhan (v Studio City). Mene osebno bolj moti, da vsaka »ovca«, ki ima 5 minut časa (in »sušo v glavi«), ali pa senilno vegetira na smrti po

Šarec Vs. Pahor

Roman Vodeb
06.11.2017 10:42 (Nov 06, 2017)

Tisti, ki se vsaj malo spoznamo na t. i. »cold reading« (in profiliranje), moramo reči, da je Pahor preveč osladen (beri: umetno oz. na silo pocukran), da bi na teh volitvah prepričljivo zmagal. Rekel sem že, da jaz »stavim« na Šarca – povsem mimo tega, da ga bomo volil (in se morda potem kesal in se ljudem opravičeval, da sem se zmotil – tako kot v primeru Cerarja). Stavim pa zato, kar »čutim«, da je Sloveniji (karmično, arhetipsko) usojen predsednik z albanskim pedigrejem. Namreč: malo se družim z Albanci in za Šarca »se mi zdi«, da ima albanske biološke starše (znano je, da je posvojen). Samo po sebi to sploh ni moteče – vsaj mene ne moti, ker »človek je človek«. Bojim se le, kako je posvojitev Šarca v resnici zaznamovala. Posvojenci imajo namreč (načeloma) svojo psiho zaznamovano na poseben način. Pogosto se zgodi, da razvijejo določene talente s primesmi (latentnega) narcizma – Šarcu se njegov narcizem reflektira tudi v podpisu (ne samo v igralski karieri in ambicioznosti). Ampak

Povolilna (psiho)analiza

Roman Vodeb
25.10.2017 12:29 (Oct 25, 2017)

Glede na to, da se v zadnjih leti vse bolj pazi, kdo vse lahko javno spregovori v nacionalnih medijih in tudi skozi elitne medijske hiše kakršne so Delo, Dnevnik in Večer, je logično, da so politične korektne in relevantne politične analize pred in po volitvah bolj skope, bolje rečeno slabe. Kritični diskurz, ki ga je mogoče razviti v kontekstu aktualnih predsedniških volitev, v resnici ni kritičen pač pa prej diletantsko ohlapen, nevreden resno in poglobljene pozornosti. Tisti analitiki, ki v teh dneh dosegajo medijski eter so običajno politično kontaminirani, torej pristranski (npr. Milan Zver, Igor Lukšič, Gregor Virant, Igor Pribac ...) – da ne govorim o tistih pristranskih navijačih, ki svoje politične »veljake«/»prvake« v svoji divjih/nedeljskih FB-analizah kujejo v zvezde in hkrati kvasijo neumnosti – npr. o lažiranih volitvah, izigrani demokraciji in koncu države (mislim na Šiškov »štab navijačev«). Vsak, ki javno spregovori (tudi po FB in na blogih ali forumih) in ga mediji po

Mesto žensk ali (vas) moških?

Roman Vodeb
23.10.2013 20:51 (Oct 23, 2013)

TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore.  Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.

Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, ve

»Barbika«, Srpentinšek, (lokalni) »šerif«, nekaj »moškinj« in »stara mama« … – in Krjavel

Roman Vodeb
12.10.2017 19:24 (Oct 12, 2017)

Politični analitik, ki je enoznačno (ali celo radikalno) politično opredeljen, ne more podati nobene korektne politične oziroma politološke analize. Predsedniške volitve terjajo od nas, ki nekaj vemo o profiliranju ljudi – tokrat predsedniških kandidatov – da nujno nekaj rečemo na to teme. Ampak molčati morajo pa res tisti, ki so navijaško politično opredeljeni in bi radi bili politični analitiki. Zase že dalj časa trdim, da imam srce na levi, pišem z desno, glavo pa imam na sredi. Hkrati tudi trdim, da je moralno neodgovorno biti tiho, ko etični imperativ od nas terja kritično míslenje, torej mišljenje. In tokrat res ne morem biti tiho. Kljub temu, da se noben eminentni medij ni opogumil in me uradno povprašal, kaj si jaz mislim o »predkandidatih« in tudi vseh teh sedanjih devetih (uradnih) kandidatih, si pač moram sam razvezati svoj kritični (psihoanalitični) jezik. Jezik me sicer že nekaj časa srbi – pa ne toliko zaradi Pahorja (tega so »napičili« že drugi), pač pa bolj zaradi Andr

Melania (skrita za očali)

Roman Vodeb
09.10.2017 11:15 (Oct 09, 2017)

Prejšnji teden so me za Svet24 vprašalil, kaj bi lahko (psihoanalitičnega) povedal o Melaniji Trump. Napisal sem jim ... kar veliko - objavili pa so mi le par stavkov. Zato bom moje originalne odgovore podal na tem mestu.


							Ženska, ki nosi očali je, seveda v psihoanalizi posebno poglavje. Če moški nosi očala brez dioptrije, jih navadno nosi zato, da je videti bolj pameten oz. z nošenjem sporoča, da ima kompleks premajhne pameti. Če pa ženska nosi očala (brez dioptrije), pa simptomatsko dela zid med seboj in moškimi – bodisi zaradi nesamozavesti ali pa zaradi neke seksualne fobije – no, morda tudi zaradi ljubosumnega moža, partnerja. Torej, na tak ali drugačen način se ženska »skrita« za očali za moške dela malce bolj nedostopna. Prav mogoče je tudi, da se določene ženske, skrite za očali – tudi sončnimi – skrivajo svojo pohoto, ki je ne želijo izraziti pred moškimi. Za nič na svetu si ne želijo, da določeni moški zvedo za njihovo močno izraženo pohoto. Razlogov, zakaj si nekatere žensk

Katalonska odcepitvena norija

Roman Vodeb
04.10.2017 11:58 (Oct 04, 2017)

Ob »katalonskih dogodkih« smo lahko spet spoznali, da slovenski mediji domala ne premorejo dostojnega političnega analitika, ki bi kompleksno predstavil družbenopolitično situacijo v Kataloniji oz. v Španiji. V temo brcajo levi, torej nacionalni mediji, in desni (Reporter, Demokracija, Nova24TV in vse njihove podružnice). Zase ne morem ravno reči, da se na »katalonsko (odcepitveno) vprašanje« spoznam, niti, da o tem nič ne vem. Samozavestno lahko celo rečem, da o »katalonskem (odcepitvenem) vprašanju« vem zelo malo – pa vendarle si bom drznil napisati par stvari; ker tisto, kar vem, vem na drugačen način kot drugi. Verjamem, da tudi Žižek (tokrat) ne bo tiho. (Mogoče me bo v svojem mnenju celo (spet) skopiral.) Zastavil bom takole:
Odcepitvena paradigme, v katero smo bili pred več kot četrt stoletja vpeti mi, Slovenci, je bila malce drugačna kot je ta, ki smo ji priča v Španiji oz. Kataloniji; tudi odcepitev Škotske od Velike Britanije ima svoje specifike, in (ravno) zato referendum o

V imenu (čiste) resnice

Roman Vodeb
18.09.2017 10:45 (Sep 18, 2017)

S svojimi znanji sem že nekajkrat ostro zarezal v intelektualno in publicistično srenjo, ki slovensko laično javnost pogosto zalaga z nebulozami in kvazistrokovnostjo. Zato se ljudje pogosto name obračajo z apelom oz. prošnjo, da naj podam svoje mnenje, svoje videnje nekega družbenega dogajanja ali pa nekega psihičnega stanja posameznika ali več njih. Dokler je bilo medijem dovoljeno, da me povprašajo za mnenje, sem redno nastopal tudi v medijih, in razlagal teorije, ki se meni zdijo aktualne, ko nekaj družbenega motrim ali pa, ko profiliram kakšnega posameznika – npr. Josefa Fritzla, Andreasa Breivika, kakšnega politika, psihopata, medijsko zvezdo …

Teoretska in terapevtska PSIHOANALIZA

Roman Vodeb
21.08.2017 08:19 (Aug 21, 2017)

Tale zapis dajem v eter zato, ker "mi gre na kozlanje", ko poslušam sedanje lacanovce novega vala, ki se simtpomatsko "zaganjajo" v Lacana, kot "svinja v buče". Kadar se kdo pri dvajsetih letih posveča Lacanu, ga študira in se razlaša za lacanovca, zeme ni nič drugega kot simptom nesamozavestnega "pacienta", ki bi rad bil pameten. Brez da se nekdo vsaj deset let posveča Freud, ga študira in ga začenja štekati, se Lacanu in njegovi filozofsko-teoretski psihoanalizi ne sme niti prbližati. Ukvarati se z Lacanom pomeni imeti probleme z očetom "ki me v resnici nilkoli ni spoštoval". Želja po "biti pameten" mlade simptomatsko usmerja v Lacanov(sko) (teoretsko) psihoanlaizo, ki je v resnic "težka kot svinec". Ne toliko težka, kot "zafnana". Če človek ni zakompleksan, ne bo študiral Lacana.
Kadar se deklariram kot psihoanalitik, načeloma sebe nimam v mislih kot psihoanalitičnega psihoterapevta, kljub temu, da se, na izrecno pobudo/željo, ukvarjam tudi s psihoterapijo. Moji psihoterapevtski

»Nema kajanja posle karanja!« - ali: njeno nespodobno povabilo

Roman Vodeb
14.08.2017 14:15 (Aug 14, 2017)

Tale tekst sem prvotno v malce spodleteli obliki objavil na FB, vendar sem ga po enem dnevu popravil, ker sem bil opozorjen, da Jankoviča v resnici ni prijavila »farmacevtka«, pač pa so ju – oba – ujeli MPUjevci preko telefonskih prisluhov.

Svoj čas sem precej pisal od dolžniškem (obligatornem) odnosu med (alfa) moškimi in (mladimi, lepimi in seksapilnimi) ženskami. Veliko izpitov in lepih oceni na fasku so si študentke dobesedno »prifafale«, tudi »priseksale«/»prifukale«. Mnoge so zgolj upale, da bi se ji »seksualna oddolžitev« obrestovala oz. izplačale, pa se niso znale na prepričljiv način (po)nuditi svojemu profesorju, šefu, nadrejenemu moškemu, direktorju, predsedniku, alfa samcu (ki ima moč in oblast). Skratka, mnogim se ni izšlo nekaj, kar so po tihem pričakovale oz. vedele, da je, (nezavedno) libidinalno gledano, povsem legitimno (gledano skozi psihoanalitično prizmo »dajajočega penisa« in »sprejemajoče vagine«). Identična paradigma je bila – in je še vedno – zelo legitimna

Psihoanalitično ozadje arbitraže

Roman Vodeb
30.06.2017 13:11 (Jun 30, 2017)

Prav patetično je poslušati vso tole politično analiziranje haaške arbitražne odločitve – in slovensko, in hrvaško. Hrvati so prav otročji, vedejo se kot užaljeni otroci, ki so izgubili igračko. V resnici se da oz. bi se moralo o arbitražnih zdrahah izpostaviti povsem druge poudarke. In ker očitno tega nihče ne zna, me pač jezik (spet) toliko bolj srbi. Iz sebe moram dati par psihoanalitičnih detajlov, ki so bistveni za razumevanje celotnega arbitražnega konteksta, bolje rečeno (nezavednega) ozadja – predvsem tistega, ki je povezano z (infantilnim) čustvovanjem Hrvatov, in top-politikov in laične javnosti. Bi si pa upal trditi, da tudi na Hrvaškem obstajajo modreci, ki na preudaren, čustveno ne vpleten, način motrijo vse te arbitražne zaplete in vso to nacionalno užaljenost.

Če izhajamo iz teze, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli«, in nezavedno míslenje je vselej bistveno, bom postavil malce (pre)drzno tezo: pri haaški arbitraži – tako z vidika Slovenije, kot z

Ženske z močjo in oblastjo sesuvajo družbo!

Roman Vodeb
28.06.2017 11:12 (Jun 28, 2017)

Sredi januarja sem spisal tele/spodnji tekst, ki ga malce zapoznelo objavljam tudi na tem mestu, na blogu. V malce olepšani obliki je bil sicer že objavljen na portalu “regionalobala.si”. Tukaj pa vam dajem v branje original – tudi zato, ker imam 7. julija 2017 na Okrožnem sodišču v Ljubljani predobravnavni narok. Zasebno me namreč toži odvetnica CSD Velenje Simona Marko (primer “koroških dečkov”) zaradi “storitve kaznivega dejanja žaljive obdožitve”. Očita mi, da sem jo v eni od svojih kolumen/zapisov (Pravna stroka in moralno razsojanje) namenoma zaničeval, žalil, sramotil ... Ne vem, ali se dotična odvetnica spreneveda, ali res ne ve, da je v naši Ustavi zapisan tudi 39. člen, ki govori o svobodi govora. Kot kritični mislec pogosto tematiziram (ne)moralno (ne)razosjanje; in če se kdo ob mojem (kritičnem) pisanjučuti užaljenega, ne morem pomagati. V svojih kritičnih diskurzih (tekstih, blogih, kolumnah, intervjujih) vselej pišem predvsem teoretsko – tudi kadar tematiziram žensko (

Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije

Roman Vodeb
20.06.2017 13:28 (Jun 20, 2017)

Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Tole je teh nekaj večno aktualnih tekstov:

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109313/psihoanaliticna-teorija-psihopatologije-1-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109452/statistika-inoz-metodologija-v-psihopatologiji-2-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109648/osebnostne-motnje-diktira-otrostvo-3-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109877/panicni-napadi-4-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110240/mejna-osebnost

Koristnost psihopatov (in sociopatov) - V. del

Roman Vodeb
16.06.2017 09:10 (Jun 16, 2017)

Tole bo zadnji del mojega pisanja o psihopatih in sociopatih. Pred časom sem že pisal o psihopatokraciji . Leta 2013 takole: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/psihopatokracija/83260
Še vedno bom tematiziral psihopate, ki so na »koristen« način vpeti v družbo, v sistem (preko gospodarstva, politike) ... Družba – vsaj trenutna in v tem trenutku – brez njih t. r. ne bi mogla funkcionirati. Narava človekove duševnosti je pač takšna, da predstavlja živalsko-agresivni del (imenovan Ono) daleč največji del človeške psihe. Zaradi narave Onega (angl. Id) je človek v bistvu in v izhodišču najzlobnejša žival. Šele Nadjaz (vest, moralna instanca) je tisti, ki iz pobesnele zveri človeka naredi človeškega/humanega. V vsakem človeku v vsakem trenutku »spi« najbolj krvoločna zver, ki se lahko v vsakem trenutku zbudi in pobesni v najhujši možni obliki (in človek postane »začasni

Koristnost psihopatov in sociopatov – IV. del

Roman Vodeb
12.06.2017 10:06 (Jun 12, 2017)

Kadar takole pišem, sem predvsem teoretski. Moja navidezna pristranskost, ki mi jo nekateri včasih očitajo, je največkrat posledica neznanja tistega, ki kritično ocenjuje moje pisanje, kot pa moje resnične pristranskost. V tokratnem pisanju bom t. r. »navijal« za psihopate – oz. bom o psihopatih (in sociopatih) pisal »pozitivno«. Seveda ne zato, ker so nekateri psihopati pozitivni, pač pa zato, ker nekateri psihopati opravljajo svoje(vrstno) družbeno poslanstvo na način, da bi si težko zamislili določene družbene (pod)sisteme, ki sedaj (relativno) dobro funkcionirajo, brez psihopatov. Rekel bi, da npr. bančništvo – vključno z borzami – t. r. ne bi moglo funkcionirati, če ne bi bilo »analnih« (brezčutnih in skopuških) psihopatov. Če se banalno izrazim: »Le kdo bi bil v srednjeveških inkvizicijskih časih rabelj, če ne bi bilo sadističnih psihopatov?!«
V sobota, 10.6.2017) sem si (še enkrat) ogledal izjemno zanimiv, nadležen in pretresljiv film – bolje rečeno grozljivko – z naslovom Ne

Psihopatke in sociopatke (in feminizem) - III. del

Roman Vodeb
09.06.2017 17:31 (Jun 09, 2017)

V I. in II. delu moje psihoanalitične intervencije v razumevanje psihopatov in sociopatov sem povedal, da je osnovni problem vseh teh delikventov njihova motnja v moralnem razsojanju. Njihov Nadjaz ni dograjen, ker kot otroci niso razrešili (razpletli, dokončali) Ojdipovega kompleksa. (Pogost spremljajoč dejavnik psihopatov in sociopatov so še ponesrečeni (frustracijski/travmatični) dogodki v otroštvu.) Mogoče v prvih dveh delih nisem dovolj poudaril, da je stopenj psihopatije in sociopatije kar veliko. Nekaterih psihopati in sociopati se resnično kulminacija človeškega zla. Drugi so v svoji patiji »podpovprečni«. V politiki in gospodarstvu je veliko »podpovčrečnih« psihopatov in/oz. sociopatov, vendar so še vedno tako pokvarjeni, da bi jim lahko podelili status psihopata in/oz. sociopata. Za Hitlerja in Stalina bi se dalo reči, da sta bila »nadpovprečna« psihopata in hkrati sociopata. Prav tako po svoji nadpovprečnosti slovi Breivik. Za Tita bi se dalo reči predvsem to, da je bil pa

Sociopati in psihopati - II. del

Roman Vodeb
06.06.2017 13:35 (Jun 06, 2017)

Tale tekst je nehavaležno pisati, ker se profiliranje psihopatov in sociopatov ne da speljati tako kot so si doslej mnogi pisci/teoretiki/raziskovalci zamišljali. Preveč individualnih razlik je med ljudmi – tudi na področju psihopatije. Prevod in priredba spodnjega teksta (»linka«), torej strokovno razmišljanja ameriškega psihologa in kriminologa Soctta Bonna je zame popolnoma neuporabno in spodletelo koncipirano: http://www.renton.si/psihopat-in-sociopat-kaksna-je-razlika/
V vsej tej konceptualni zablodi si bom seveda pomagal s psihoanalizo (v propedevtičnem smislu), ki jo Scott Bonn očitno ne obvlada oz. ne razume – če bi jo, bi pisal/govoril popolnoma drugače. Obvladati psihoanalizo ne pomeni znati »zdraviti z besedo« – vsaj zame ne. Psihoanaliza je (zame) v osnovi in predvsem miselni koncept (s katerim lahko razumemo delovanje psihe in družbe – psihoanaliza, kot izraz, v mojem pojmovanju ni psihoterapevtska metoda). Zato se ravno skozi psihoanalizo da idealno razpravljati, kak

Oglasi

7687.) auschwitz birkenau

Kategorija: Družboslovje

Cena: 19.99 €

7686.) dachau

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

825.) slovar simbolov

Kategorija: Družboslovje

Cena: 49.99 €

454.) poetnik naše reformacijske misli

Kategorija: Leposlovje

Cena: 19.99 €

3277.) tv karel

Kategorija: Turistika

Cena: 9.99 €

6630.) živinozdravniški nasveti

Kategorija: Leposlovje

Cena: 20 €

5556.) hrana je vaše najboljše zdravilo

Kategorija: Mladinska literatura

Cena: 18.99 €

3560.) deutsch lernen 1in 2

Kategorija: Otroška literatura

Cena: 19.99 €

600.) senator 1 in 2

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

6998.) glavobol in migrena

Kategorija: Leposlovje

Cena: 14.99 €

7685.) velika igra z , dražem mihailovićem

Kategorija: Humanistika

Cena: 9.99 €

6079.) okrogle in oglate iz vittule

Kategorija: Posel in ekonomija

Cena: 14.99 €

Prikaži več
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj