[...] se šjor Gatto klati po nekih tujih borjačih, se cele noči mikasti s potepini in tekmeci, kajti napočile so tiste nemirne noči, ko se pohotne mačje gospe breznajo, je torej pravi čas, da se jim strastno mijavka serenade in se jih zalezuje po grmovju; vrnil se bo ves kumrn in ofucan, sestradan in neprespan, gledal me bo ponosno, pa tudi malce porogljivo, češ, kakšen si pa ti za en mačkon, gazda Manojlič, da te testosteron ne požene ponoči ven, na tuje borjače, da se tam mikastiš s starimi, sivodlakimi in ofucanimi prdci, da strastno mijavkaš njihovim lenobnim zakonitim šjoram mačkurinam, da bi jih zvabil pod brajde in na hitro popeljal v začasna nebesa, še predno pride mimo kakšen razkurjen naslednji potrebuješ s polnimi mošnjami; in star mačkon staremu decu ne bo verjel, če mu povem, kako moje uboge revmatoidne kosti ne dovoljujejo in ne napovedujejo takšnih pomladnih bakanalij, kvečjemu kakšno marčevsko deževje, kajti stara vremenarska modrost pravi, Človek skuzi stanovitnu gledajne na znamina te nature zamore prihodnu vreme enu kolku previdit; ako eno bolezen ali staro šanto v sebi ima, teku tergajne v timu negodnimu udu njega spomini na bližni dež, jejnajne od terganja pak na lepši vreme. Pa tudi potem, ko mi trganje po udih pojenja, ko se šantave okončine nekolikanj stabilizirajo, bi se mi radi na kraljevsko pot uživanja postavili filozofi, ki trdijo, da je tozadevni suspenz ali po domače odrekanje konzumaciji čutilno emocijskih dobrin, ki jih je bil že Adamu in Evi potuhnjeno podaril njun Stvarnik (vedoč, da se jima bo slej ko prej zapletlo, si je biblijski hinavec žvižgal v sivo brado), da je tak suspenz torej dober način, kako ustaviti čas; Marcel Proust pa je kar preprosto in naravnost zapisal, da poželenje sleherno stvar vzpodbudi k razcvetu; posedovanje, konzumacija te iste, pa jo zamori. Zavoljo takšnih nazorov je dobri gospod Proust izgubil toliko časa, da ga je pozneje do smrti iskal! Toda Epikur se raje previdno vnaprej sprašuje, Kaj boš naredil, če ne boš mogel doseči objekta svojih želja? In, kaj, če ga boš dosegel? Ne da bi našel pravi odgovor na to antično zagonetko, Jacques Lacan mnogo pozneje suvereno pribije, Objekt želje nas ne more nikoli zadovoljiti, ko ga – in če ga dosežemo! In preberimo sedaj še prefriganca Freuda, od katerega so njegove lahkoverne pacientke menda (po pričanju sosede z druge strani ulice), odhajale še bolj prismuknjene, kot so vstopale; ta pohotni starec je trdil, da je »načelo užitka« treba kontrastirati z »načelom realnosti«, se pravi, s sposobnostjo užitek odložiti v zameno za nekaj boljšega kasneje; osebnostno zrelost pa je definiral s »sposobnostjo prenašati bolečino odloženega zadovoljstva«. Eko, to so ti civilizacijski, filozofski in psihoanalitski zadržki, s katerimi si šjor Gatto ne bo belil glave, vsekakor pa bo po dvodnevnem spanju njegova prva skrb, da se bo temeljito umil in si očistil kožuh, kajti nekatere živali so zelo čiste in urejene, za one druge, za svinje, pa je itak že dobri gospod Douglas Adams ob neki priliki zapisal, kako da je v enem blatnem džungelskem zakotju, v eni pozabljeni vukojebini na pozabljenem planetu Zemlja nekoč tako dolgo in izdatno deževalo, oj, poslušajte, da so na koncu postale vse vaške svinje izjemoma čiste, vsi vaščani pa do vratu zasvinjani z blatom! Tako modrujeva z blagohotnim potovcem po Galileji, Ješuo, za katerega je dobri Portugalec José Saramago bistrovidno ugotovil, kako zelo mu je (kakor tudi sicer vsakemu moškemu) na duši koristilo ljubovanje in drugovanje s starejšo in izkušeno svečenico boga Erosa, judinjo Miriam iz Magdale, zraven pa čitava stare kalendarije, ki naročajo delovnim ročicam, De v gojzdu les sekati v mescu sušniku ni dobro, žive meje pa se lahko napravljajo; mlado sadje se presaja ino cepi, veča drevesa dobro ogleštajte, suhe veje ino nepotrebne vejice odsekajte; bučelski panjovi se morajo čisto osnažiti in bučelam se daje pred ulnjak voda v plitkih skledicah, da ne bojo reve kakove žeje terpele; a ti, kmetič, varuj se premraza, jerbo o tem času ljudje radi na vnetji pljuč zbolijo, ako se ne varjejo! Ampak, glej, Ješua, skozi porton že vidim mahanje visoko dvignjenega repnega kopja, a pod njim stopiclja ofucana postava najinega ljubega starega mačkona, romantičnega klativiteza, ki je še enkrat rešil čast te hiše, ko je [...]

V Puščavi, 12. noč stare Lune v 67. sušniku.