Članek
Mati nacije, poezija!
Objavljeno Feb 11, 2019

[...] je zapisal dobri gospod Dejan Steinbuch, Svečeniki templja slovenske kulture ne morejo dopustiti vdora posvetnega v božansko sfero, kjer se nagrade delijo po navdihu ozkega kroga ljudi, prepričanih, da so nezmotljivi. Zaradi tega so določeni ustvarjalci dobesedno obsojeni na prekletstvo izgona iz "slovenskega kulturniškega raja", v katerem vlada klanovska mentaliteta in kjer so umetniški dosežki lahko prepoznani kot vrhunski samo pod pogojem, da so tako odločili oziroma določili svečeniki templja slovenske kulture. In zapisano je tudi, kar je govoril dobri, a mladi gospod Vid Bešter le malce pred pridigo na gori o neki pesniški prireditvi, Jaz pa zahtevam v poeziji užitek in smeh in grotesko! Željo, ki požira vse pred seboj! Ne pa teh plehkih in mrtvaških besedičenj! Mar so pesniki slepi in gluhi za svojo lastno željo? Ali so le njihove želje tako patetične in smešne? Potem naj molčijo! Če nismo sposobni vpreči svojih želja v stroj poezije, če nismo sposobni materije svojih življenj objektivizirati v retoriko in parizijo, če je nismo sposobni vreči na površino in v javnost, tedaj moramo molčati! […] Tedaj sem z vsem srcem na strani socrealizma, ki je ukazal pisati kot stroj (sploh pa raje prebiram površne pustolovščine delavskega razreda kot pa rijem po »globočinah« malomeščanskih poetov). Če se že gremo razvrat, pojdimo do konca – tudi v poeziji! Govorimo o jezikovnem razvratu, kako da ga ne slišimo? Morda smo premalo občutljivi, preveč okosteneli, preveč zadrti – tudi prav, a to pomeni, da mora biti potem pesem vse trša, da bomo tudi tisti, ki smo butasti, nemi, hromi in slepi čutili njeno silo. Toda verjemite mi, da hromi ne bodo shodili, če boste pisali poezijo, kakor bi rinili invalidske vozičke. Poezija mora reči: Vstani in hodi! Povejte mi en sam razlog, ki ga ima vsakdanjost, da ne ignorira umetnosti! Kvečjemu usmiljenje lahko čuti »vsakdanji človek«, ko sreča umetnika. Nikakor ni problem, da bi bili poeti ločeni od ljudskih množic, niso! Isto čutijo, isto mislijo, isto govorijo, iste kretnje imajo. Toda svoje pesmi pišejo in berejo kot da so povsem sami v vsakem svojem dejanju. Zakaj bi morale ljudske množice trpeti to laž? Vse preveč gladko drse sodobnemu poetu prsti po tipkah (pri čemer si seveda misli, da še vedno škrta s peresom po pergamentu), […] In tukaj spregovori dobri gospod Aljoša Harlamov in vpije v naša kosmata ušesa, Oj, ta domišljavost privatnikov – opredeljenih s svojo posestjo nedeljivega in neodtujljivega jaza –, ki mislijo, da pišejo. To, kar poslušamo po literarnih večerih, kar naprej drsi naravnost v privatno, naravnost v nerazumljivo, naravnost ven iz jezika. Samo ker smo vsi tako zelo vljudni in uvidevni; samo zato, ker nas skrbita naš lastni ugled in usoda naših besedil, ni nikogar, ki bi se posmehnil tistim, ki na iluzorni točki porajanja pesnikov, na odru, blebečejo nerazumljive tožbe […] In dobri gospod, ki je že zdavnaj odpotoval v neko drugo vesolje, je leta oseminšestdesetega rekel o svojih nadobudnih soliteratih, Kar naprej drug drugemu kažejo in berejo svoje pesmice in črtice, prav taki se mi zdijo, kot dojenčki, ko drug drugemu kažejo ritke. Hvala ti, Marko Švabič, kjerkoli že si!

[…] torej funkcija naših žalobnih literarnih večerov? Praznikov izpraznjene nacionalne kulture? Namenjeni so zgolj zmanipulirani javnosti, moč si prisvojijo zaradi njene odsotnosti in opravilne nesposobnosti. Literarni večer je designirani prostor, ki proizvaja poezijo tako, da ji pripisuje javnost, alora, karkoli blebetamo v javnosti, je poezija. Namesto da bi poezijo pisali, jo performiramo. Literarni večeri v močvarskih vaseh in zaselkih so obredi folklore, ki naredijo iz kogarkoli, ki stoji na odru in glasno pleteniči svoje brezvezne verze, za pesnika in umetnika, bogpomagaj, kajti po puščavah in goščavah že plapolajo samotni ognji, ki vam bodo [...]

 V Puščavi, 7. dan stare Lune v 67. talniku