[...] je vroči julij, ampak počutim se bogovsko, s sebe sem spral umazanijo desetih dni, preživetih po gmajnah; devetih noči, prespanih v napol podrtih svislih sredi napol zaraslih senožeti; neštetih nočnih patruljah po gorskih slemenih, kjer ni studencev, ampak le gnila stara deževnica v senčnih kotanjah. Spet si nadenem neoprano uniformo, ki zaudarja po znoju in, bodimo odkriti, po prdenju, ki ga povzroča srbski pasulj in druge specialitete našega kuharja. Mati Bazilija pravi, Ja, Roberto, a si pamet izgubil, a ti je treba špilat enga vojaka, poglej se no v špegu, saj si tak kot razbojnik, Mati moja, rečem, in sem razočaran nad njo, kajti spomnim se Kajuha, ki je rekel narodno zavedni roditeljici, Mati, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti, Mati moja, ponovim, Ti nisi narodno zavedna, da veš, kajti, ne le vse, kar mora, pač pa vse kar more, je dec storiti dolžan; samo še malo grem na okope ljube domovine, pa bo konec udbomafije in klerokomunističnih nebuloz in rdečih baronov, ki so se leta petinštiridesetega ulegli v še tople kurbirske postelje starih buržujev; poglej, mati, kaj je rekel Cankar, Narod si bo pisal sodbo sam; poglej, kaj je napisal Prešeren, Otrók, kar ima Slava, / vsi naj si v róke sežejo, / da oblast / in z njo čast, / obilnost bodo naša last; poglej, kaj je napisal Vodnik, Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Polje, vinograd, gora morje, / ruda, kupčija / tebe rede. / Lenega čaka strgan rokav, / palca beraška, prazen bokal, Ta tvoj vodnik je en koštrun, od svojega dela lahko spodobno živi kvečjemu kakšen maček, nikakor pa noben butast Slovenc, zamahne mati Bazilija, Ne mati, ni en koštrun, pač pa je pesnik Valentin Vodnik, narodni buditelj, pater frančiškan, Aja, frater, vzklikne mati, A te je gmajna že toliko zmešala, da boš sedaj pa enim potuhnjenim hinavskim farjem verjel, kar lažejo, Ne, mati, lagali so oni stari osvoboditelji, azijati in Balkanci, tile ta novi pa so pravi očetje nacije, čez trideset let, ko bom penzionist, nas bodo Švicarji lahko gledali le še v rit, ko bodo capljali za nami, ki smo pametni, pošteni in delovni ljudje, da malo takih, Čisto se ti je zmešalo, Roberto, kaj vam pa dajejo za jest in pit tam v gmajni, a ne veš, da je Slovenc lahko samostojen kvečjemu en par let, potem pa se bo ta narod zgrizel in sklal med sabo, če ne bo več čutil gajžle nad svojo leno in nepošteno ritjo, Slovenc je en pezdelj in ne bo nikoli Švicar, Ajd, mati, bom raje kar šel, kompanjola me čaka pod bajto, rečem, vzamem nahrbtnik s čistimi gatami in štumfi in dvema buteljkama božanskega refoška, se ovesim s kalašnikovko, objamem hčerko in se podam spet v boj za samostojno in enotno nacijo, mati pa zakliče za menoj, Onadva druga trapona, tisti Cankar in Prešeren, tadva sta bila pa pijanduri, da veš!

[…] spi, deželna močvara še spi, nikjer luči, nikjer trobojnic, nikjer osramočenih Švicarjev, ki bi mi spoštljivo tekali za mojo pridno in pošteno slovensko ritjo; plamen vžigalnika me speče v palec, stenj zagori, svečo nežno položim na marmor, pod katerim prhnijo kosti in pepel Manojličev, tudi matere Bazilije. Moje nacije ne vodijo očetje naroda, pač pa neki levoroki politikantski tumpasti prdci, ki imajo karizme manj, kot jo poseduje dvakrat povožena krastača, prvi diplomat pa je robato stesan iz bukovega čoka in tak je na evropski dvor poslan, ko bi mu vsaj tu in tam pognala kakšna vejica in na njej kakšen zelen list; banda podalpska vodi svojo noro barko s preperelimi jadri in krmarjem, ki mrtvo pijan bruha čez krov, da je sramota panevropska; na desnici boga Kapitala pa visijo oni drugi, desni in besni in zaripli, nikoli dozoreli plodovi narodovih razprtij in sovraštva, Kam peljete našo barko, kričijo in pripravljajo baklje, da bodo zažgali jadrovino in vse drugo, da bo le gorelo in bo spet veselo.

[…] za kar si umrl, bi hotel še enkrat umreti, dragi moj Karel, ampak glej, jaz, ki sem trikrat starejši od tistega tebe, ki si zrl v mrtvo nebo in izdihnil v snegu, glej, sedaj, ko so moji mladostniški ognji dogoreli, ko ljubosumno poskušam ohraniti to žerjavico v svojem srcu, vem, da ne bi hotel umreti za tisto, o čemer si pesnil, niti enkrat, kaj šele še enkrat, kajti, Karel, ta narod je morda res bil nekoč dober in plemenit, ampak premnogi njegovi člani, členi narodove verige, so danes nemarno rjasti, gnili, šibki; in veriga je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Samostojnost? Enotnost? Na tleh že leže slovenstva stebri stari, a mi, tumpasti slovenclji in slovenklje, se od Triglava pa do Jadrana [...]

V Puščavi, 5. dan mladega Sonca v 67. letu.