[…] čas prazničnosti, v katerem je poleg obdarovanja v ospredju povezanost, ljubezen in prijateljstvo, in z ekranov vas potuhnjeni priliznjenci posipajo s hinavskim marcipanom in polivajo z vedri lepljive sladkorne melase, pleteničijo vam svoje vsakoletne floskule, a ta svet je kljub temu z vsakim novim zimskim solsticijem bolj in bolj grenak! In oni prismuknjeni žlobudrači vam hočejo prodati nekakšno dolžnost in socialno nalogo, da se družite, komunicirate in drug drugemu zaželite lepe želje. Vi pa, ki nimate široke socialne mreže v smislu družine in prijateljev, spreglejte vendar ta medeni svetohlinski strup, ki vam ob solsticiju razžira dušo, kajti pogosto ste že bili soočeni z vprašanjem, ali je kaj narobe z vami in zakaj ste drugačni od večine; soočeni ste bili na štiri oči s svojo lastno osamljenostjo, a poslušajte, kaj vam imajo povedati ljudje, ki so se izmojstrili v samotnosti in postali njeni apostoli; oni vam pravijo, Samota pravih samotnežev je samo navidezna, njihov duh je svet, ki ga naseljujejo ljudje in zamisli, je skrivna votlina, v kateri poteka na tisoče pogovorov, zato cenite samoto, imejte jo za privilegiran položaj in ne za preizkušnjo. To je nebeški dar in toliko je stvari, ki jih lahko uresničiš samo v tišini in samoti, glej, samota ti bo bogatila življenje! In mojster Bagvan Šri Rajniš, totalni upornik, pravi, Narava človeka je samost. Ko se umakneš stran od hruma množic, se umakneš tudi stran od svoje ponarejene osebnosti, ki jo je bila ta ista množica ustvarila s tem, ko ti je dala ime, življenjepis, diplome, časti, ponižanja... Tvoja samost je tvoja resnica, je tvoja božanskost, tvoj edini cilj, tvoja edina prava narava, osamljenost pa je zgolj napačno razumljena samost, in če napačno razumeš svojo samost in jo imenuješ osamljenost, se spremeni ves koncept; samost v sebi nosi lepoto, veličastje in pozitivnost, osamljenost pa je revna, temna, negativna in stresna; če samost torej prepoznaš kot zgolj samost, vidiš, da ni nič lepšega, mirnejšega in radostnejšega, kot biti sam, kajti človekova samotna bit je blažena. In David H. Thoreau je zapisal, In rad bi povedal, da odrešenje sveta počiva v divjem življenju. In Francis Bacon je zapisal, Kdorkoli uživa v samoti je ali divja zver ali bog, a vi dodajte, Torej sem morda izbranec, kateremu je božje kraljestvo dano že za časa tuzemskega življenja! In Carl Gustav Jung je zapisal, Samota je zame izvir zdravljenja, zaradi katerega je moje življenje vredno živeti. Govorjenje je zame pogosto muka in potrebujem več dni molka, da si opomorem od jalovosti besed. In Rainer Maria Rilke je zapisal, Dobro je biti sam, kajti samota je težka, a to, da je težka, nam mora biti razlog, da jo čim več uporabljamo.

[...] samost proti množici, saj nam zgodovina kaže, da, kadar moralne sile, na katerih je temeljila neka civilizacija, izgubijo svojo moč, potem prav kmalu sledi dokončni razkroj, ki ga prinesejo one nezavedne in brutalne množice, poznane pod nazivom barbari. Tako imenovane »demokratične« odločitve niso nujno boljše od odločitev, ki bi jih sprejela združba idiotov – zato se v množici ne more nikoli akumulirati modrost, temveč neumnost. Torej, odtod izvira tista besna vztrajnost, s katero vam kleropolitični opinion-mejkerji, prismuknjeni narcisoidni spletni influencerji in psihopatski družbeni manipulatorji zalivajo možgane s cukreno gnojnico – njihovim nezavednim gospodarjem teme namreč ni do tega, da bi vi, dragi moji plemeniti samotniki, spoznali, da so oni, gospodarji kaosa, zgolj bedna združba idiotov, idiotov z raketami in nuklearnimi konicami! Z genskim inženiringom in drogami, ki ustvarjajo zombije! Z malopridnimi nanostroji in z umetno inteligenco, razvijano v kleteh Pentagona! In seveda, z nepreštevno čredo prismukljev in prismukelj, bolnih za možganskim diabetesom v zadnjem stadiju, tik pred komo! Ti prismuklji in prismuklje, to so tevetolpe, tolpe potrošnikov zahodnega blagostanja, ki sedijo pred televizorji, žvečijo svojo džankfúd, prdijo, in glede grozovitosti, ki so jim servirane iz ekranov nič ne storijo, se pravi, rade volje postanejo sostorilci zločinov, ki bodo dokončno pisali sodbo tej civilizaciji. Daj množicam iluzije, pokaži jim zlato tele in fatamorgano, in postal boš njihov gospodar; poskušaj jim odpreti oči in zrušiti iluzije, in tvoje truplo bodo kmalu žrli potepuški psi!

[...] in današnji Jošua bi (morda) rekel svojim učencem, Vsak moški naj dobi priložnost, da vsaj enkrat v življenju za leto ali dve postane puščavnik ali pa vsaj svetilničar na kakšni skalni čeri, izgubljeni v morju, ki jo obiskujejo le albatrosi in delfini. A za tako osamljenost je potreben pogum! In inteligentnost, da pretvoriš negativnost odsotnosti v pozitivnost priložnosti za meditacijo, za vita contemplativa v nasprotju z vita activa, ki ti jo sugerira sodobna družba pismoukov, farizejev, cestninarjev in prekletih trgovcev, ki so si prilastili današnje templje! Občutenje nesmisla v svojem življenju tembolj občutiš, kolikor bolj zahajaš v družbo, kajti ta je praviloma plehka in plitka. Če pa ostajaš več dni v svoji samosti, duša spet najde mir in lepoto. Ko boš v samoti dozorel in se vzgojil, boš spet kot dojenček, ki se z resnico sveta srečuje s očmi, ki so še maloprej gledale v temnomodro globino vesolja. Kajti dojenčki so neustrašna bitjeca, ki padejo na ta svet potem, ko so potovala skozi brezčasje vesolja in se telesno ustvarjala v anaerobni notranjosti človekinje! In še bi pripomnil, mistik Jošua, Ena glavnih potez moškosti, individualizem, je oblikoval rodove velikih in odmaknjenih moških, ki so pogumno živeli v samoti. V samoti bednik občuti vso svojo bedo, velik duh pa vso svojo veličino, skratka, vsakdo lahko le v samoti občuti sebe, kakršen že v resnici je. Kdor se zgodaj spoprijatelji s samoto, ta je odkril [...]

V Puščavi, 4. dne mladega Sonca v 67. decembru.