Če hočemo premagati hudiča, ki seje vojne in sovraštvo, ne bo zadostovalo, da bomo protestirali in izkazovali svojo človečnost. Morali ga bomo polno ozavedeti in ga odločno zgrabiti za roge.

To ni lahek izziv, saj se je hudič skozi stoletja naučil bleščeče lagati. Ogrnjen s podobami vsega, čemur smo vajeni zaupati, je videti močan in nepremagljiv, v posesti ne le neizmerne moči (vojske), ampak tudi pameti, pravičnosti, lepote, kulture. V zameno za zaupanje podanikom obljublja varnost, udobje, zaupanje-demokracijo. Za vse to pa pobira davek, ki je višji od davkov, ki so ga pobirale mitološke pošasti, ki so goltale tisoče nedolžnih: njegovo obdavljenje zajema vse, kar je mogoče posedovati in s čimer je mogoče upravljati: to pa ni več le kolonizacija vsakršne vnanje zasebne lastnine (kot domnevnega pogoja svobode), pač pa tudi kolonizacija naših notranjih pokrajin, naše zasebnosti, intimnosti, čustvovanja, kolonizacija naše notranje biti, pravice svobodnega odločanja in svobodne misli, kolonizacija in zadavljenje/ukinitev svobodne volje.

Če torej hočemo obvladati tega hudiča, moramo dodobra poznati in razumeti namero, ki mu vlada. Razumeti moramo, zakaj se nam kot nekaj malone naravnega, gotovo pa razumljivega, na trenutke celo sprejemljivega, kaže nekaj tako zelo priskutnega in zločinskega, kakor je zgodovina kolonializma, tega uničujočega plenjenja, ki je kršitev vsega, kar človek in življenje na Zemlji je, in ki nekaznovano poteka več stoletij in ki rase natanko iz te namere. Razumeti moramo vzvode prevare razuma in uma, vzvode, ki so prevaro s sprenevedanjem postopoma spremenili v religijo, denar pa povzdignili v sveto hostijo, v zameno za katero so človeška bitja pripravljena drveti preko vsega kar šteje. S prevaro v ustih, v mislih in na jeziku pohoditi vse kar je človek, kar so ti, ki hodijo, sami, kar so njihovi bližnji ... in pri tem pohoditi temeljno dejstvo, da smo ljudje tista bitja življenja na Zemlji, ki imamo neizmerne možnosti na področju čutenja in zavedanja.

Po vsem planetu je nešteto dokazov, da je dobiček kot vrhovni namen kakršnekoli dejavnosti človeka in civilizacije, nekaj nesprejemljivega, celo ostudnega. Tudi to postaja jasno, da bo človeštvo, ki bo hotelo preživeti moralo ta sprevrženi namen (dobiček) postaviti v kot.

Toda šele ko bomo resnično razumeli odkod in zakaj vznika vseuničujoča potreba, ki se legitimira kot merodajnost "uspešnosti" biti, kot "življenje samo" - kar je vse v kričečem nasprotju z dejanskostjo, saj je ta potreba kvečjemu izraz nepopolne in odvečne smrti - ko bomo ovedeli strah, iz katerega človek preneha biti človek, ampak postaja orodje tega strahu, ko ne bomo več trepetali pred lažnimi številkami in bleščečimi prividi, ampak bomo postali resnično neustrašni, takrat bomo izpolnili enega pomembnih pogojev za uresničevanje svoje človečnosti. In takrat smo hudiča zgrabili roge.

Ko bomo zmogli zares prebuditi to zavedanje, bo hudič gromko bučeč sam od sebe mimo nas zgrmel v temo, v brezdanji nič, iz katerega je v resnici tudi izšel.

Morda se izkaže, da ga vseskozi sploh ni bilo - ampak, da je ves čas šlo za privid, ki je po neumnem usmerjal življenje na zemlji.