Članek
Kaj menim o slovenski kulturni politiki? Kaj menim o kandidatki za ministrico za kulturo?
Objavljeno Aug 26, 2014

iz Dnevnika me sprašujejo, kaj menim o kandidatki za ministrico za kulturo. Ker bodo najbrž objavili le odlomek iz moje izjave, jo tule navajam v celoti:

Vprašanje kulturne politike sodi med ključna vprašanja slovenske družbe. Z njo smo se vzpostavili kot ljudstvo, skozi njo smo ustvarjali ključna načela in oblikovali vodilne ideje. Z njo smo vzpostavili samostojno državo. 

V zadnjih 23 letih, posebej zadnjih 10 letih, je političnim strankam uspelo v javnosti ustvariti vtis, da je kultura priviligirana. Resničnost, ki jo doživljam kot nekdo, ki je v stiku s stotinami ustvarjalcev - je obratna. Večina vrhunskih ustvarjalcev, ki jih poznam - med njimi nemalo znanstvenikov ter izumiteljev - živi na robu družbe, ponižanih, pogosto tudi na robu revščine. 

V Sloveniji smo priča proti-kulturnim, naravnist barbarskim procesom, ki so se posebej zaostrili po vključitvi v EU leta 2004 - s postopnim zvišanjem obdavčevanja avtorskega dela, zaostrovanjem administrativnih zahtev pri obravnavi avtorskega dela, posebej pri mednarodnih kulturnih sodelovanjih. Višek so ti procesi dosegli januarja letošnje leto, ko je avtorsko delo socialno najbolj ogroženih avtorjev postalo obdavčeno do 50 %, administrativna obravnava avtorjev pa je za producente postala prava nočna mora. Vse skupaj spremlja nedostojno visoka stopnja DDV na knjigo - čeprav imamo opraviti z enim najmanjših trgov, je stopnja med višjimi v Evropi, elektronska knjiga pa je obdavčena celo po najvišji stopnji (trenutno 22%), kar jasno priča o sprevrženih namenih snovalcev politike - posebej kulturne politike - v Republiki Sloveniji. 

Javnosti je tudi povsem neznano, da država skozi subvencije vrne knjigi le ⅓ denarja, ki ji ga je predhodno pobrala. 

Kultura je eden ključnih temeljev ustvarjanja informirane, izobražene, uspešne in inovativne družbe. Družbe, ki se je sposobna uspešno soočati z izzivi časa -- tako navznoter (lokalno) kot navzven (globalno). Slovenija dolguje kulturi svoj obstoj, zato je skrajni čas, da se prične temu primerno do nje tudi vesti. Skrajni čas je, da se zmanjšajo izdatki za vojaško industrijo in obrambo, za krpanje strahotnih bančnih lukenj z davkoplačevalskim dolgom, ter se sredstva preusmeri v ustvarjalne sile družbe, ki pa so doma predvsem na področju kulture, umetnosti, znanosti. 

Na tem mestu je vredno opozoriti, da smo za pokrivanje dolga, ki so ga bržas namerno ustvarjale domače in globalne korupcijske sile, samo v zadnjem letu porabili več, kot za kulturo v vsem njenem obstoju!

Trenutni trendi v Evropski uniji in Sloveniji žal kažejo v nasprotno smer, kažejo v podleganju konceptom anti-kulture, konceptom tajnih globalnih trgovinskih sporazumov, konceptom, ki pomenijo odmik od evropskih tradicij boja za demokracijo in humanizem. 
Temu se lahko zoperstavimo le z odločnimi in pogumnimi potezami ter stopimo v bran kulturi, saj se s tem postavljamo v bran svojim prednikom, od Trubarja naprej. 

Rečeno s Srečkom Kosovelom: "Zato kulturna avtonomija ni nikak privilegij ali milost, marveč dolžnost, ki jo mora država upoštevati, če noče, da postane njena oblika čimbolj razvoju nasprotna. Razvoju nasprotne oblike se namreč zrušijo.” (#Pravica)

Gospe Julijane Bizjak Mlakar ne poznam, zato ne morem komentirati njene kandidature za ministrico. Kar pa - glede na dogajanja v parlamentu, glede na koalicijsko pogodbo - vendarle upam reči, je to, da se bojim, da bo ujetnica in dedinja rušilne paradigme in sprenevedanja, ki je bila v Sloveniji (kakor tudi v Evropski uniji) dolgo deležna izrazite politične podpore in medijske podpore. Zadnji čas je, da se v Sloveniji upremo svetovnim špekulativnim, goljufivim in roparskim paradigmam, ki se skrivajo za ”kapitalizmom" ter pričnemo ceniti tisto, čemur dolgujemo svoj obstoj in smisel, ceniti tisto, kar je zares žlahtno. 

Zaključim z besedami Srečka Kosovela: 

"Kultura gre svojo pot. Kakor luč je: njena sila je v tišini in svetlini; ne hrumi kakor življenje, ki mu postavljajo vsak dan ponosnejše stavbe. Tudi jih kultura ne zahteva; ona sama je stavba nad stavbami, stavba breztežne duševnosti, stavba misli in duha, ki ne vzame lakomnikom zemlje niti pedi, in to je njen ponos; večna je in povsod je, vedno bdi nad nami kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti."