Včeraj sem na temle zidu odprl vprašanje delovanja korupcije v našem vsakdanjem življenju ... odprla se je zelo živahna in zanimiva debata, pri kateri smo naleteli na eno temeljnih vprašanj kulture. Hočeš-nočeš smo zadeli ob vprašanja, ki sicer veljajo za filozofska. In tudi v resnici so - filozofska. 

Vendar filozofija ni nekaj rezerviranega za akademske kabinete in knjige - filozofijo hočeš-nočeš, takšno-ali-drugačno, živimo vsak dan. Najpogosteje kot spontano filozofijo - nereflektirano ali komaj reflektirano. Refleksijo navadno prepuščamu svetu spanja in sanj. Naj se vsaj tam odvija - refleksija, ki je budnost ne zmore. 

No, o nečem sem precej prepričan: etika je srce bitja. Takšna ali drugačna. Ni nujno, da se "dobro" razume kot nekaj antropomorfnega, izmišljenega po človeku .. obstaja dobro, ki je, na skoraj nedoumljiv način, absolutno apriorno, transcendentalno. Vendar je to dobro najbrž povsem drugačno tistega, kar si običajno predstavljamo pod tem pojmom. Saj sega v najgloblje plasti duše. 

Ker se v splošni "kulturi" že stoletja predpostavlja, da je človek slab, da sta rastlina in žival produkt (četudi občasno kot hišni ljubljenček) ... ni nič čudnega, da človek do neke mere postane utelešenje tega "principa", četudi je to njegovi naravi najbolj nasprotno. Postane dezorientirano bitje, ki je za drobiž pripraljeno tekati sem-in-tja, bitje, ki mu ponos ne dopušča, da bi se iskreno vprašal o etični dimenziji in smislu tega svojega tekanja za denarjem. Kakor se tudi ne bo spraševal (razen nemara v sanjah - tam je to najbrž celo neizogibno) o predpostavkah, ki mu dopuščajo, da se do vseh bitij sveta - s takoimenovanim živim in neživim svetom vred - vede, kot da so mu takorekoč brezmejno na voljo, kot "produkti", ki se jih sme konzumirati - in nič drugega. 

Svet človeka, svet duše je - navkljub obratnim prizadevanjem, navkljub takorekoč uzakonjenemu izbrisevanju in poniževanju te precej temeljne resnice - neskončno globlji in bogatejši kot zunanji svet ... Zunanji svet pa se vselej konstituira, ustvarja, skozi subjektiviteto, skozi konkretno bitje, dušo ... Brez te subjektivitete - kakor ugotavlja med drugim celo kvantna fizika - znabiti ni ničesar, oziroma je docela drugače, kakor zna meriti in pojmiti naša trenutna znanost. 

Zato Rothschildu, Rockfellerju etc njihovi nagrabljeni trilijoni ne pomagajo v ničemer drugem, kakor v tem, da mu dopuščajo vztrajanje v tavtologiji resnice o "slabem človeku", v prostoru izpraznjenem duše ... Ker je njihov vpliv na svet "kulture" današnjih civilizacij danes izredno močan, nemara je na svojem višku, skupaj z njim to propadanje iluzije, to trpljenje nihilizma, živi velik del človeštva. 
Tile banksterji imajo vsaj v nečem prav: zase so izbrali socializem. In prepričan sem, da so v tem svojem socializmu izjemno kultivirani. To, da drugim pripada pekel, pa sprejemajo kot - naravno zakonitost. In potem toliko lažje sooblikujejo oblike, meje in zakone pekla, širšemu krogu bolj poznanem pod imenom - kapitalizem. 

Zato se lahko resničnih sprememb v družbi nadejamo šele, ko nam bo jasno - da je človek etično bitje, in ne "zver". Ali se vam ne zdi, da se tega pravzaprav zaveda že majčken otroček? Poglejte ga v oči. Se vam ne zdi, da to ve tudi prenekateri mladiček iz takoimenovanega živalskega sveta?

Šele v fazi takoimenovanega "odraščanja" ga naučijo kozjih, pardon, "človeških" molitvic. In ga skušajo ponižati na nivo, na katerem danes stvari živijo - in padejo. 

No, zadnje čase, hvalabogu, predvsem padajo. Zato je prav, da razmišljamo o novih "paradigmah", o osnovah, ki bodo omogočili človeka kot človeka in ne, recimo, kot proizvodno, kot konzumersko, kot manipulativno in manipulatibilno bitje. 

Kot je rekel pesnik in zdaj ponavljamo za njim: 

Novi človek prihaja! 
Odprite okna! Nevihtni zrak prihaja v sobo, novo vzdušje nastaja, polno ozona, polno krepkega zdravja! (Ozon prihaja od borov!)
Odprite okna, odprite duri: Novi človek prihaja.