Sam sedi sredi gradbišča,
sredi ruševin,
tudi sam od življenja podrt.

Zlije se z okoljem,
tako pravi ...
Z razmetanimi kosi
gradbenega materiala,
okruški betona in zidakov,
z razmetanimi mislimi
in občutki
boleče ostrimi kot britev.
Do brezupa hlepeč
po njenem objemu
in tako boleče odsotnem
dotiku ...

Sam ... sredi gradbišča
...

Pesem je posvečena mojemu ljubemu prijatelju.
Tako si želim in njemu še bolj, da bi spet našel pot do samega sebe.


Ljuba