Članek
Pot
Objavljeno Jan 15, 2014

Pot, prašna,
med zelenimi travami
proti nebu v daljavi,
proti drevesom, ki se
na koncu stikajo v vedno
ožji prehod v modrini.
Koraki - vztrajno stopajo
proti nečemu,
kar čaka na nas,
nate, name, na vse.
Daje nam moč in voljo,
vero in upanje, energijo.
Neka davna prasila,
ki sproži nogo v nov korak,
da stopaš naprej,
da želiš vedeti,
kaj bo po naslednjem koraku,
za naslednjim vogalom.
Včasih je v nas žalost.
Včasih veselje in sreča.
Vedno je upanje.
Prežema nas, da si želimo
do obzorja,
do luči, ki jo slutimo
tam v daljavi.
Nekaj je, kar nas kliče,
kar nas vabi.
Nekaj je - zame, zate,
za vse nas.
Hrepenenje,
ki nikoli ne ugasne,
po kdo ve čem,
kar v naših dušah
izgubljenih v naših telesih,
čaka tam na koncu,
ki se mu nikoli ne
približamo,
da ga začutimo,
da se hvaležno ovijemo vanj,
polni pričakovanja,
kakor v plašč
ljubezni, dobrote, večnosti...