Prednovoletni čas doživlja vsak posameznik na sebi lasten način. Jaz sem ta čas v različnih obdobjih svojega življenja doživljala zelo različno.

Kot otrok sem se veselila prihoda Dedka Mraza, dobrega moža, ki je prinašal darila pod smrečico, pa lučk in prazničnega vzdušja, za skrbi, ki jih imajo odrasli, nisem vedela.
Z mojima otrokoma se je tudi dojemanje praznikov nekoliko spremenilo, nekako postalo bolj pravljično. Čakala sta vse dobre može, ampak s skromnimi pričakovanji, jim pisala pisemca in verjela vanje. Skupaj smo okraševali smrečico in stanovanje, postavljali jaslice, dišalo je po domačih piškotih in po orehovi potici. V tem času smo praznovali tudi njuna rojstna dneva, enega pred božičem in drugega po novem letu. Dostikrat je bilo zame vse to praznovanje naporno, predvsem zato, ker je bila moja služba taka, da ni bilo prostih sobot, poleg dela v turnusih pa so bile delovne tudi nedelje. Neka grenkoba je bila praznikom navkljub prisotna v meni, še posebej v tem času leta, da otrokoma ne morem dati najpomembnejšega, več moje prisotnosti.
Kakor sta moja otroka rasla, tako se je spreminjal tudi čas praznikov, začela sta zahajati v svojo družbo. Nikoli pa  nista povsem prenehala verjeti v enega decembrskih dobrih mož ali celo v oba. Tudi zdaj ko sta oba že zdavnaj odrasla, bi še kar hotela verjeti, če bi nam odraslim to bilo dano seveda, tako se je vtisnilo vanju občutenje prednovoletnega vzdušja, ki sta mu bila priča doma.

Zdaj so moji decembrski dnevi drugačni kot takrat, ko sta bila otroka še majhna in smo živeli pod eno streho. Ne trudim se več ustvarjati tiste čarobnosti kot nekoč, ne pečem cele praznike, čeprav še vedno postavimo smrečico pa jaslice in prižgemo lučke, a zadnji dve leti prej kot ne v precej minimalistični izvedbi.
Vendar se me vse to dogajanje okrog božično-novoletnih praznikov nekako tudi ne dotakne več tako zelo kot prej, sploh pa ne evforija nakupovanja, niti daril ali še najmanj teh. Nekako že prej mislim na to, kaj bi nekomu želela dati, sploh pa so to večinoma drobna darila, nekatera tudi doma narejena. Pa včasih za koga domači piškotki, kakšen kolač, hlebček domačega kruha ... Za moja odrasla otroka pa, poleg že tradicionalnih praznovanj njunih rojstnih dni, ki ju imata ena v decembru, drugi pa v januarju, predvsem čas, da se enkrat v tem prazničnem delu leta še vedno zberemo pri skupnem kosilu in si izmenjamo skromna, a lepo in z ljubeznijo izbrana in zavita darilca.

Bila so tudi obdobja, ko sem trpela v tem času, ker sem bila osamljena, tako sama v srcu, da tiste samote in praznine ni bilo mogoče z ničemer zapolniti, še posebej, ker sem te občutke skrivala pred drugimi.
Takrat je bilo še posebej boleče v množici srečnih in zadovoljnih ljudi. Prav bežala sem od lepo okrašenih izložb, lučk in vsega blišča, tako mi je bilo hudo. Bil je tudi čas, ko ničesar nisem mogla kupiti, komaj kaj otrokom za pod smrečico in tudi to zelo težko. Tudi tega časa se spominjam z bolečino in vem, kako sem si želela, da bi tudi jaz lahko bila del tistega prednovoletnega, decembrskega utripa, pa zaradi skrbi nisem mogla biti.
Končno pa nam tudi reklamni oglasi v medijih in industrija, ki želi ustvariti dobiček, že vsiljuje/jo miselnost, da nekaj pa moramo kupiti. In ni čudno, da marsikoga v času praznovanja in medsebojnih obdarovanj stiska pri srcu, ko vidi, da nekdo lahko otrokom, pa tudi sebi kupi, kar mu duša da. In kar je najhuje, tudi sami otroci vidijo in opazijo te razlike, pa tudi če so skromni in imajo skromne želje.

Zato vem, kako je pri srcu nekomu, ki nima, pa nekomu, ki je sam in osamljen. V tem času se vsak primanjkljaj, pa naj bo tisti v duši ali pa tisti v denarnici, še toliko bolj izrazi, zato je največje in najlepše darilo, ki ga lahko podarimo drugemu čas, ki mu ga namenimo in ljubezen, ki mu jo damo.
Če je pa pomanjkanje pri hiši, pa darila, ki se dajo pojesti ... Ja, zakaj pa ne ... Prav vsak se razveseli domačega kruha, potičke, dišečih piškotov iz domače pečice, pa tudi marmelade, ki smo jo skuhali jeseni, morda na poseben način vloženih dobrot z domačega vrta, pa gobic, ki smo jih sami nabrali, morda tudi dobre suhe klobase, ki si jo nekdo sam težko kupi ali zajetnega kosa sira. Vse to so lepa in zelo domiselna darila, predvsem pa osebna in verjemite, marsikdo bo bolj vesel, kot če bi mu prinesli nek neuporaben predmet, s katerim ne bo vedel, kaj početi.
Tudi pri darilih je pomembno, da se zavedamo, koga obdarujemo in v današnjih časih je ne nazadnje in ne najmanj pomembno tudi to, kaj človek potrebuje.
Predvsem pa, kar je najbolj pomembno, da je človek človeku človek, oziroma da je človek Človek z veliko začetnico.
Prav lepe prednovoletne dni želim vsem! :)

Avtorica zapisa in fotografije: Ljuba Rebolj