Med nočjo in novim jutrom,
med spancem in budnostjo,
težkih vek in ujetih misli.
Ves svet v kliku miške,
prebiram, pišem,
odgovarjam, poslušam,
borim se z zaspanostjo,
telo se želi zviti v topli
postelji, se spočiti, roka
drži miško in neumorno drsi
po neskončnem spletu
možnosti in informacij.
Slabost, drhtenje v telesu,
veke se zapirajo in mukoma
jih odpiram ... v hrbtu ostra
bolečina ... Samo še malo,
kmalu bo jutro, nov dan,
ptice se oglašajo,
tema je vse redkejša ...
s ceste se sliši promet ...
Utrujenost v sključenem telesu,
roka se v komolcu opira na mizo,
čelo nihajoč omahne v dlan.
Prsti druge roke na tipkovnici
beležijo kaotično zmedo.
Moram se zlekniti, se zaviti
v odejo tišine ... in miru,
nov dan bo kmalu.
Kratke ure minevanja vase
bodo minile prehitro.
Pozno popoldne ali zvečer
bom v sebi zmanjkala ... spet,
morda do jutra ... ali pač ne.
Saj pozno zvečer me tam,
na drugi strani ekrana,
le klik miške stran,
spet ... počaka ves svet.