Kot majhna deklica nisem imela prav veliko igrač. Morda pa sem prav zato tako zelo cenila tiste, ki sem jih imela.
Mojega modrega medvedka. Pa čisto navadno gumijasto punčko, ki je imela v škatli priložene kroje, blago in šivalni pribor in sva ji z mojo mamo sešili res lepa oblačila. Pa nekaj malih raznobarvnih prozornih folij, skozi katere se je svet videl povsem drugačen . In če se prav spomnim, tudi prave lego kocke. Spomnim se tudi kalejdoskopa, valjčka, ki si ga na enem koncu zavrtel in skozi lino na drugem koncu opazoval prelepe spreminjave barvne vzorce, ki so nastajali znotraj. In kart - Črnega Petra. Pa tudi Človek ne jezi se smo radi igrali. Morda sem imela še kaj, prav gotovo kakšne barvice in ja, debele pobarvanke polne lepih risb, ki sem jim z veseljem nadela živobarvne preobleke ... Tudi v vrtcu smo veliko gnetli plastelin in risali. Ampak tiste, prej omenjene igrače, so mi ostale v spominu kot moji največji zakladi.

Znali pa smo se igrati tudi brez igrač. Prav nam je prišla kakšna žoga. Za Med dvema ognjema, kadar nas je bilo več. Ali pa za igro skoraj brez konca, ko smo žogo na različne načine enkrat, dvakrat, trikrat in tako do desetkrat, odbijali ob steno ... Šli smo se ristanc, s kredo smo si narisali polja in številke. Pa gumitvist z napeto elastiko, ki sta jo dva držala z nogami, tretji pa jo je preskakoval na različnih višinah po določenem vrstnem redu oziroma pravilih ... Znali smo tudi pretikati vrvico s prstov na prste in pri tem ustvarjali zapletene vzorce... Skrivali smo se, plezali smo na drevesa. In imeli smo gugalnico. Še zdaj rada sedem, če kje naletim nanjo, in se poženem visoko, do konca, do neba ...Tudi na kotalkah sem bila kot doma in na kolesu, nikoli pa nisem znala drsati.
Pozimi smo se radi sankali. Spominjam se, da me je oče peljal na vrh Šumberka. Ne spomnim se, ali sem takrat že imela sestrico, ali še ne. Vem pa, da sva se spustila prav z vrha hriba in po zasneženih poteh drvela v dolino.

Še marsikaj bi lahko napisala, tudi o otrocih, kot je bil moj oče, ki resnično niso imeli nobenih igrač. Včasih mi je z neko čudno grenkobo v srcu pravil, da so v starem vozičku prevažali poleno, namesto punčke.
Bil je še majhen, ko mu je umrla mama, eden izmed desetih otrok. Ki so dobili mačeho, katera je skrbela zanje, kolikor je v tistih časih mogla in znala, saj je bila hudo bolna, že takrat paralizirana v nogah in pozneje celo nepokretna. Stari oče jo je, tako so pripovedovali, na rokah nesel pred oltar ... A to ni bila romantična zgodba, kot se sliši... On je potreboval njo, otroci pa mamo. In ona je potrebovala njega ...

Pa naj se vrnem k današnji temi ... Moj največji zaklad so vedno in že od nekdaj bile knjige. 'Mamo kozo' ali Sedem kozličkov sem znala na pamet že kot čisto majhna punčka. Mama mi jo je morala neštetokrat prebrati in če se je zmotila v kakšni besedi, sem jo popravila. Rada sem imela tudi komplet knjig s po nekaj pravljicami, kot so bile Bela in rdeča roža, Trnuljčica, Sneguljčica in sedem palčkov, Morska deklica, Pepelka, Trije prašički, Ostržek, Kositrni vojak, Alica v čudežni deželi, Peter Pan ... Pozneje, že v  v šoli, sem oboževala številne drobne knjižice iz zbirke Čebelica, starša pa sta me za uspehe v šoli ob koncu leta vedno nagradila s knjigo in nikoli z igračami. Zame je bilo to najlepše, kar sem lahko dobila. Spomnim se mnogih otroških knjig, ki sem jih dobila v dar, vedno z njunim posvetilom in jih še zdaj čuvam kot punčico svojega očesa. Kot npr. Valaške pravljice pa Bratec in Kljukec s strehe, ki sem jo prebrala neštetokrat. Pa knjig, ki smo jih brali za šolsko branje. In knjige Pridi mili moj Ariel, ki sem jo dobila kot posebno občinsko priznanje in še mnogih drugih.

Ljubila sem knjige, rada sem jih prejemala v dar. Zato dobro razumem ljubezen do knjig, pa tudi sama mlajšim otrokom še vedno rada podarjam knjige. A danes med otroki nekako ni več takšnega navdušenja nad knjigo, kot smo ga poznali mi, čeprav v knjigarnah prodajajo čudovite knjige, lepe za oko, prijetne za branje in poučne.
Danes je svet drugačen, otroci ne srkajo več znanja iz knjig, ne pijejo lepot iz lepih otroških slikanic. Naši otroci in naših otrok otroci so otroci virtualnega sveta, otroci intertneta, face booka, pokemonov in kaj jaz vem kakšnih virtualnih junakov še. Kako bogat je bil v tistih skromnih razmerah naš svet. Sprašujem se, kako bogat je danes svet naših otrok in naših otrok otrok ...

Avtorica teksta in fotografije: Ljuba Rebolj