Noč je.
Redke zvezde se medlo
svetlikajo v temi,
na obzorju se sveti oranžen
lunin krajec.
V daljavi se sliši glas
avtomobilov z magistrale.
Tam čez travnik
pod nasipom šumi Bistrica.
Na drugi strani gorijo
v hišah luči,
v daljavi se vidijo
razsvetljene Domžale.
Snop žarkov iz diskoteke
v krogih prečesava nebo.
Pozni sprehajalci hodijo
po ulici mimo naše hiše.
Letalo je prihrumelo
čez strehe
in že se v daljavi
spušča na letališče.
Naselje se počasi zavija
v nočno spanje.
Tudi mi bomo vsi
utonili v sanje,
nekateri kmalu,
drugi proti jutru.
Ko bo noč kakor vedno
zaživela svoje temne sence,
svoje rumene in bele luči,
svoje nemirno spanje,
bomo oviti v njen črni plašč,
spet odsanjali svoje sanje,
ki podnevi rastejo v nas.

Ljuba Rebolj (pesem iz arhiva)