Vedno znova je v javnosti moč slišati in brati o hierarihčni organizaciji prostozidarskih lož. V resnici pa ne obstaja nikakršen organ, ki bi bil nadrejen avtonomni loži. Vsaka država, v kateri delujejo prostozidarji, ima svojo suvereno veliko ložo, ki praviloma vzdržuje stike tudi z velikimi ložami drugih držav.

Obstajajo nekatere, mogli bi reči smernice (t.i. osnovna načela), v okviru katerih se različne lože medsebojno priznavajo kot t.i. regularne. Te smernice so nekako tradicionalno določene s strani Velike Lože Anglije, kot najstarejše na svetu. Velika večina velikih lož sodi v to kategorijo t.i. regularnih lož. 

Obstaja tudi nekaj izjem, ko loža sicer ni regularna, pa vendar velja kot sprejeta (pripoznana). Kot enega takšnih primerov bi lahko npr. navedli veliko ložo prostozidark, torej žensk, ki dosega v Nemčiji zavidljivo članstvo in je v svojih aktivnostih povsem primerljiva z regularnimi ložami.

Obstajajo tudi nekatere mešane (velike) lože, ki pa niso in ne morejo biti niti regularne, niti sprejete (pripoznane), saj bratsko oz. sestrsko ljubezen lahko zamaje čustvena komponenta med brati in sestrami, ki medsebojno sodelujejo pri gradnji templja, kar je lahko izredno moteč dejavnik, ki lahko destabilizira celotno gradnjo. Te torej niso regularne prostozidarske lože.

Kakor obstajajo nekatere lože, ki bi sicer mogle biti prostozidarske, toda iz tega ali onega razloga to formalno niso, čeprav delujejo po osnovnih načelih prostozidarstva, pa obstojajo tudi skupine, ki s prostozidarstvom nimajo nikakršne povezave, a se navzven poskušajo predstavljati kot taksne. Zato gre profanim nasvet, naj dobro preverijo, s kom imajo opravka, preden si ustvarijo sodbo.