Pred časom je nekdo izmed mojih FB prijateljev imel svoj dan. V njegovem obnašanju sem prepoznala sebe, ko sem imela najhujši dan. Ves čas je ta oseba govorila eno in isto in nikogar ni poslušala, tako kot jaz ponavadi ne poslušam v takem obdobju. Ta oseba je čez čas povedala, da je bila to samo igra, ter bila nad reakcijami drugih navdušena, ter presenečena nad sabo, da je uspel ta podvig, kar pri meni takrat, ko se mi to zgodi, ni tako in se ponavadi vleče več dni. Včasih sem že boljše volje, vendar ker drugi nadaljujejo z nasveti meni, še vedno igram igro nedostopnosti in slabe volje. Prav tako sem opazila, da je to iskanje pozornosti, ter bolj, kot se želiš približati taki osebi z nasveti, grše izpadeš, zato je bolje, da se jo ignorora in kar sama preneha s tem, vsaj v mojem primeru je tako. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavedati se, da se obnašam neprimerno, vendar pri tem še naprej vstrajati. Ko se zavem, da se neprimerno obnašam, vendar pri te še naprej vstrajam, sem ustavim in diham. Zavedam se, da je besedna zveza neprimerno obnašanje lahko različno razumljeno, prav tako pa tudi moje obnašanje. Tokrat govorim o slabi volji in stresanju nejevolje na druge ljudi okoli sebe. Že to, da sem slabe volje ni najboljše, da pa v to povlečem še druge, pa je resnično neprimerno obnašanje, saj ni dobro ne zame ne za ljudi okoli mene. Zavezujem se, da ko bom opazila, da se neprimerno obnašam, da bom se odstranila iz družbenih omrežij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost z neprimernim obnašanjem. Ko se zavem, da iščem pozornost z neprimernim obnašanjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da kakršnikoli javni izpadi, ali pa izpadi na zasebnih kleptih so zato, da dobim pozornost. Čeprav se je moja potreba po pozornosti zelo zmanjšala, je še vedno prisotna in je tudi neprijetna, tako zame, kot za okolico. Zavezujem se, da preneham z iskanje pozornosti in če imam željo po tem, poizkusim narediti kaj pametnega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izzivati ljudi okoli sebe. Ko se zavem, da izzivam ljudi okoli sebe, se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem, ko se jim prvo potožim kako slabo sem, potem pa nočem poslušati njihovih pridig, da je to navadno izzivanje. Vendar to bežanje pred dobronamernimi nasveti je v resnici bežanje pred resnico, pred tem, da moj um noče slišati tega, kar v resnici že ve, kar je dobro zame. Takrat se začnem boriti, odgovarjati tako, da želim utišati sogovornika. Uporabljem tudi nizke udarce, to so žaljive besede ali besedne zveze, ki so neprimerne za pogovor. Zavezujem se, da naslednjič, ne bom silila v pogovor, če ne bom želela slišati vseh nasvetov, ker samo pogovor zaradi pogovora ne more biti, če začnem z negativnimi izjavami.