Članek
25. dan: Biti sam
Objavljeno Jan 17, 2015

Prva štiri leta mojega življenja sem preživela sama, kot edinka, nato sem dobila sorojenca. Ves ta čas, te štiri leta sem bila večinoma sama, s starimi starši, kateri so pazili name. Nisem imela prijateljev, bila sem sama. Tudi ko nisem bila več "edinka" se nisem mogla igrat z dojenčkom, ne še več, kolikor so mi pripovedovali ga sploh nisem marala in mi nova pridobitev v hiši sploh ni bila všeč. Prvo leto je bilo to bitje tako nebogljeno, da se niti igrat nisem mogla z njim, pa tudi vedno sem imela občutek, da so leta med nama prevelika. Tudi ko sem hodila v šolo sem bila večinoma sama, saj nisem našla prijateljev. Tako tudi vse do sedaj, sem bila večinoma sama, sem imela ljudi, ki sem jim lahko zaupala, vendar nikomur dovolj, da bi ga imela za nekaj več, za prijatelja/prijateljico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti rada svojega sorojenca. Imava iste starše, vendar sva popolnoma drugačna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti sama v svojih mislih in se igrati sama s seboj. To me je naučilo, da moram vedno se zanesti samo nase, vendar zaradi tega se nisem znala/zmogla povezati z drugimi otroci.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti drugačna od drugih, saj imam rada drugačne stvari kot drugi, prav tako pa mi niso všeč stvari, ki jih imajo drugi radi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da mora vsak človek imeti prave prijatelje. Pravi prijatelj si lahko samo sam sebi. Lahko imaš ljudi, katerim zaupaš, vendar najbolj lahko verjameš in zaupaš samo sam sebi in si samo ti pomemben.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila gledati na samoto kot nekaj manj vrednega. Če si sam, to ne pomeni, da si osamljen ali si vreden nekaj manj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti ljudi, ki imajo pijatelje, da so vredni veš, da so pomembnejši od mene, ki sem sama. Vsi ljudje smo vredni enako.

Zavezujem se, da se čeprav sem sama ne počutim osamljeno in manj vredno.