Imam štiri večje strahove, ki jih v sebi nosim še od otroštva in jih še nisem prerastla. Za tri od štirih vem tudi razlog zakaj se tega bojim, za zadnji strah pa ne vem. Ti strahovi so: grmenje, višina, let vojaškega letala na nizkih višinah in biti sama v dvigalu. Začuda se vožnje v potniškem letalu ne bojim, pa tudi majhnih, ozkih in temnih prostorov ne bojim. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se grmenja. Ko zagrmi je vsega hudega že konec in je to samo stranski produkt strele in hitrega raztezanja in krčenja zraka ko gre strela skozi zrak. Do tega strahu je po pripovedi prišlo, ko sem bila tako mala, da še nisem hodila in je blizu naju z osebo, ki me je držala v naročju udarila vodena strela. Prvi dogodek, ki se ga spomnim v povezavi z grmenjem pa je bil, da sem bila na stopnicah, si tiščala ušesa in jokala, ker me je bilo tako strah. Tudi sedaj so plišasta igračka in tiščanje ušes moj redni spremljevalec neviht z grmenjem. Včasih se groma tudi ustrašim in takrat tako zakričim, da ga preglasim.

Zavezujem se, da se ne bojim grmenja, ker ko zagrmi ni več nevarnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se višine. V drugem razredu osnovne šole sem stala na debeli vrvi, ki je bila pri dnu zavezana v vozal in ko me je oseba x porinila, sem z glavo treščila v leseno oblogo, padla v nezavest in dobila pretres možganov. Od takrat imam strah pred višino, ki ga premagujem na različne načine. Malo straha je dobrega, vendar če te omejuje, to ni reveč dobro.

Zavezujem se, da se ne bojim višine, kadar me omejuje pri mojem početju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se nizke prelete vojaških letal. Ko je bila "vojna" za Slovenijo sem imela 4 leta. Takrat so me osebe ženskega spola, ko so bile na travniku posadile v grmovje, da pazim sestro in mi povedale, da naj bom tam pridna, če bodo prišla letala, da se bodo one ulegle na tla, ter se naredile mrtve, jaz pa da sem še premlada za kaj takega. Ena izmed oseb je preživela pravo vojno in jo je bilo seveda upravičeno strah. S temi besedami pa so tudi meni, kot mali punčki povedale, da se je treba vojaških letal, ki letijo nizko se bati, saj so nevarni in povzročajo smrt. Sedaj vem, da letala ne pobijajo vse povprek, vendar se še vedno nelagodno počutim, ko imajo na drugi strani hriba, na Počku vojaške vaje in letala zavijejo tudi v našo dolino.

Zavezujem se, da se ne bojim nizkih preletov vojaških letal, ker mi nočejo nič in mi niso nevarni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati voziti se sama z dvigalom. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je ta strah samo v moji glavi, saj nočem ostati sama v dvigalu, če se v nekem trenutku ustavi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolia, da me je strah, da sama obtičim v dvigalu in da ne bom vedela kako ravnati in koga in kako poklicati. Če ne drugače bodo ljudje, ki so izven dvigala klicali pomoč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ustvariti mnenje, da če se ustaviš z dvigalom, da si ti kriv. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ustvariti videnje, kako bi me bilo sram, ko me rešijo iz dvigala.

Zavezujem se, da se ne bojim voziti se sama z dvigalom in če se dvigalo v primeru okvare ustavi in me rešujejo iz njega ni  to nič sramotnega.