Članek
17. dan: Pa tako sem se bala tega
Objavljeno Jan 09, 2015

Že nekaj časa se v službi skrivam pred eno osebo, ki je iz istega kraja kot jaz. Do sedaj se mi zdi, da mi se je uspevalo skrivat pred njim, danes pa se temu nisem mogla izognit. Pred njim sem se skrivala zaradi tega, ker nisem hotela, da vidi kaj delam. Namreč v eni restavraciji pomivam posodo preko svojega podjetja, da imam za stoške, saj svojih stran še nimam. Da me ta oseba ne vidi pa sem si želela zato, da me ne prepozna in govori okoli o meni kaj  in kje delam in gor in dol, ker me je bilo ne vem zakaj zelo sram. Danes pa se je zgodilo ravno tisto, kar sem se tako bala in sicer sva se srečala in ker me je pozdravil, sem mu odzdravila, prijazno. V meni se je nekaj "premaknilo" in sicer sram je zamenjal občutek, da je vse se sprostilo, ni več napetosti, je kar je in je kot mora biti. Vendar ker me to še vedno mori in ker dogodke večinoma predelujem v blogu se bom posvetila tem današnjim občutkom in jih predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti sram, če kdo me vidi in pove drugim kje in kaj delam. Vsako delo je častno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se srečanju z osebo X, ki me osebno pozna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila da me sram ovira pri vsakdanjem delu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/ predvidevati/ verjeti, da če me oseba X vidi, da bo govorila o meni naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/ predvidevati/ verjeti, da to osebo zanimam samo jaz in kaj ter kje delam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da sem pomembna in si zato višati vrednost, čeprav sem vredna prav toliko kot vsi ostali.

Zavezujem se, da se glede drugih ne sekiram, sploh glede tega ne, kakšno je njihovo mnenje, in se ne obremenjujem s tem, kaj si mislim, da si drugi mislijo o meni. Vsako delo je pomembno in nekaj vredno.