Ne vem, ali je med vami kdo, ki ve, da sem v mladih letih služil denar s prodajanjem žajfe. Ta, sicer nepomemben podatek je v podtonu veliko pomembnejši, kakor se morda sprva zdi. Bilo je to namreč v časih, ko se je v Sloveniji le stežka dalo obdržati službo, da o tem, da bi si jo kje človek poiskal, niti ne govorim. Amway pa je obljubljal veliko. In tistim, ki smo dojeli srž zadeve je obljubo tudi dosledno in brezkompromisno izpolnil. Tako sem kot mlad in nadebuden prodajalec žajfe služil lepe šolde. Za tiste čase je bila šest tisoč »dojčmark« sanjska plača.
Veliko se jih je v tej igri tudi opeklo. Preprosto zato, ker niso razumeli poante. Zaleteli so se kot bik v nova vrata in naivno mislili, da bodo obogateli tako, da bodo v mrežo potegnili čim več svojih prijateljev, znancev, sorodnikov in kar je še takšnih in drugačnih revežev. Tisto česar niso razumeli pa je, kje so pravi denarji. Ti niso bili v prodajanju žajfe. Daleč od tega. Na ta način je lahko človek zaslužil petdeset, morda sto »mark« na mesec. Pravi denarji so tičali povsem drugje...
Bilo je to pred dolgimi leti, ko je za Amway delal tudi Jerry Hicks... ki je leta 1979 bil že na ravni »kronskega diamanta«. Če greste na spletno stran »Abracham Hicks«, boste lahko v razdelku »Living Think and Grow Rich« v avdio posnetku slišali, kako je ta metoda delovala pri njem in kako je v zelo kratkem času poslovno uspel na mednarodni ravni in se dotaknil življenj tisočih. V »A New Beginning I« Jerry tako opisuje njuno uspešno poslovno življenje v zgodnjih osemdesetih, preden sta srečala »Abrahama« in sta živela v Arizoni v ZDA. »Odpravila sva se na severozahod z avtodomom. Večkrat sva tako obiskala Deviške otoke, Karibe in Havaje, a ves čas je najin posel rasel« (str. 108).
V »The Secret behind Secret« Esther pove, da je Jerryja spoznala na »predstavitvi poslovnega modela«. Videla ga je kot možakarja, ki je bil tako poln življenja, kar pa jo je najbolj navdušilo pri njem je bila ideja, da bo lahko zaslužila dodatnih štiristo zelencev na mesec. Suma sumarum lahko zdaj razumemo, kako se je lahko Jerry s svojo prejšnjo ženo Trish dokopal do položaja »Kronskega dragulja« v Amwayevi strukturi: bil je motivacijski trener, ki je predaval nižjim na lestvici in jim prodajal motivacijska gradiva – predvsem kasete in knjge. To je bil namreč glavni vir zaslužka onih, ki so delali v tej shemi.
Glavnina materijalov je temeljila na knjigi Napoleon Hill – Think and grow rich, ki so jih nato motivatorji v nadaljevanju obdelali vsak po svoje. Sčasoma sta se tako Esther in Jerry odločila, da bosta svoje delovanje razširila in tako še povečala svoj dohodek. Takrat je prišel na vrsto »Abraham«. Esther in Jerry sta nadljevala s početjem, ki sta ga že dodobra obvladala... Potovala sta po ZDA in predavala na motivacijskih seminarjih za samopoč, pri čemer pa nista bila več omejena zgolj na nekaj tisoč članov Amay mreže. Sedaj sta vstopila v milijonski posel »kanaliziranja«, njun trg pa so postale cele ZDA. Izkušenj s takšnimi nastopi pa sta imela več kot dovolj.
Svetovno slavo jima prinese Rhonda Byrne s svojim filmom The Secret. Slednjo je za snemanje filma navdušila knjiga »Wallace Wattles - The Science og Getting Rich« iz leta 1910, ki naj bi jo prejela v dar od svoje hčere v obdobju, ko je preživljala težke čase. Film (in knjiga) postaneta svetovna uspešnica, toda kmalu sledi konflikt med zakoncem Hicks in Byrneovo, ki je želela na trg poslati drugo, dopolnjeno izdajo. Hicksovima se je zdelo, da polmilijonski honorar ne zadošča za njuno vlogo v filmu, vendar se zgodba razplete tako, da se Byrne-ova odloči v drugi izdaji Hicksove izrezati in tako se ta dva pod nosom obrišeta za masten honorar. Zakon privlačnosti je precizen in v zameno za pohlep jima je bilo povrnjeno s pohlepom.
Vsa zgodba skupaj temelji na »zakonu privlačnosti«, ki naj bi se ga dalo strniti v poenostavitev »misli se udejanjajo v predmete«. S samim naukom ne bi bilo nič pretirano napak, če bi ne bil utopljen v morju perverzij in zmaličen do te mere, da je postal nerazpoznaven. Hkrati pa reinterpretacije tržno orientiranega zakoncev včasih presegajo meje okusnega. Tako npr. »Abraham« razloži, kako deluje znanost na sledeč način: »Znanstveniki pridejo do odkritij tako, da postavijo hipotezo, torej idejo in potem, ko dovolj ostalih verjame vanjo, se ta udejani.« Če to poenostavljeno razlago prevedemo v prakso, potem smo do časov Isaaca Newtona ljudje lebdeli naokoli. Potem pa je prišel ta nebodigatreba Newton, ki je verjel v gravitacijo in tako smo vsi telebnili na tla.
Takšne poenostavitve delujejo sicer komično, toda na področju psihologije in duhovnosti, socilologije in antropologije, zadeva naenkrat preneha biti smešna. Kajti to, kar pripoveduje »Abraham« je daleč od tistega, kar so učile šole misterijev, celo daleč od tega, kar pripovedujeta avtorja omenjenih dveh (izvirnih) knjig. Tukaj gre za čisto korporativno logiko (ki sta jo Hicksowa prinesla s seboj še iz časov Amway-a), ki bi se jo dalo poimenovati tudi »Smyle or die«. Kdor želi si lahko prebere odlična razmišljanja, kam nas lahko pretiravanje v smeri pozitivnega razmišljanja pripelje, v knjigi Barbare Ehrenreich ali pa na VIMEO ogleda ponstek predavanja na temo »smile or die«. Gospa se je s pritiski kulta psevdo-pozitivizma srečala pri spopadu z rakom in je na lastni koži izkusila, kam pripeljejo takšne iluzije.
Tu gre za preprosto naravo kulta, kjer oni, ki so znotraj navidezne črte, ki oriše krog na one, ki so zunaj gledajo kakor na manjvredne. Znotraj dotičnega kulta pa vlada iluzija lepega sveta, v katerem ni dovoljeno opozarjati na napake ali pomanjkljivosti, sicer sledijo hude sankcije. Pa vendar ostaja preprosto vprašanje vsem onim, ki se spogledujejo s sledenjem privlačni iluziji, ki jo slikajo ti samooklicani mediji: kako bi zakon privlačnosti razložili bolnikom na onkološkem inštitutu? Ali pa morda preživelim, ki so v Srebrenici izgubili vse?
Sam pravim: ne, ni vse v vaših rokah. Ne morete vplivati na vse, kar si zamislite in hvala bogu, da je tako. In niste krivi, če vam spodleti. In čisto O.K. je, če se kdaj počutite čisto na tleh in jočete. Iskrene solze ali morda celo iskren nasmeh pomeni sočloveku veliko več, kakor na tisoče narejenih, praznih, brezosebnih.
P.S.: Jerry Hicks je preminul 18.11.2011 v 89. letu zaradi levkemije. Naj počiva v miru. Vsi smo minljivi.
(viri: različni - glej povezave ob prispevku)
Jan 25, 2014