Še eden izmed zapisov, ki so nastali leta 2010 in ki opisuje stvarnost, ki se jo še presneto resnično živi danes v Sloveniji.

Začetek citata

V današnjem dnevniku RTV Slovenija (07.10.2010) so pokazali izjavo Janeza Janše, ki je namenil – roko na srce – kolikor toliko na mestu kritiko aktualni vladi, v kateri je predsednika vlade skoraj neposredno pozval k odstopu. Hkrati pa je pokazal, da tudi sam nima osnovnega znanja o tvarini, o kateri je govoril. V svojem govoru je namreč nizko gospodarsko rast izenačil s trošenjem, ki je večje od pridelanega.

Seveda omenjeni ni edini politik, ki se mu je zarekla takšna neumnost. Še več. Večkrat jo je mogoče slišati tudi od ekonomistov. Zato bomo skupaj poskusili račistiti nekaj mitov, s katerimi nam strežejo dotični v svojih medijskih nastopih. Matematika je namreč čist jezik, ki ne pozna različnih interpretacij.

Mit 1: Gospodarska rast je temelj zdravega gospodarstva. Nizka gospodarska rast pomeni gospodarsko krizo.

To je neumnost, ki jo je mogoče pogosto slišati. Da si bomo lažje predstavljali, si predstavljajmo podjetje za peko kruha. Recimo, da to podjetje oskrbuje osrednjo Slovenijo, torej kakih 450 tisoč prebivalcev. Takole čez palec to pomeni, da dnevno proizvedejo 150 tisoč štruc kruha, 150 ton. Letno to pomeni 54.750 ton. Sedaj pa vprašanje: ali je naša pekarna v krizi, če 5 let zapored proizvede in proda enako količino kruha?!?

Z drugega zornega kota, nekako naše vlade stremijo k 3% gospodarski rasti. V praksi to pomeni, da vsako leto naša pekarna proizvede za 3% več kruha, kakor leto poprej. Če to počne nekaj let, pride do tega, da po 23-ih letih proizvede dvakrat toliko kruha, kot ga je na začetku. Še drugo vprašanje: komu ga bo prodala?!?

Iz zgornjega primera je vidno, da odsotnost gospodarske rasti ne pomeni krize. Celo več – kaže se, da je gospodarska rast lahko celo vzrok za težave gospodarstva. A o tem malo kasneje.

Mit 2: Spodbujali bomo gospodarsko rast in razvoj malega gospodarstva je pogosta izjava politikov in podprta s strani ekonomistov

Če nadaljujemo sklepanje iz našega primera s pekarno, se je po 23-ih letih ob 3% gospodarski rasti proizvodnja kruha podvojila. Ker je ta kruh treba nekomu prodati, mora naša pekarna razširiti svoj trg. Tako po 23-ih letih pokriva iz začetnih 450 tisoč odjemalcev kar 900 tisoč le-teh. po 46-ih letih tako pokrije skoraj celotno Slovenijo, če naj vzdržuje takšno rast.

V praksi to pomeni, da se zapirajo druge pekarne, če hoče naša pekarna ves čas rasti, medtem ko slednja postaja edini igralec na trgu, torej popolni monopolist. Torej je ob zagovarjanju gospodarske rasti skregano z zdravo pametjo pričakovati, da se bo razvijalo malo gospodarstvo. Nasprotno, gospodarska rast neizbežno vodi v oligopole in v končni fazi limitira k absolutnemu monopolu edinega ponudnika.

Plastičen in praktičen primer tega je npr. skoraj popolno izginotje malih trgovin s špecerijo na račun rasti zgolj peščice trgovskih verig, ki v celoti obvladujejo trg in so zaradi oligopola cenovno že manj ugodne, kakor v časih omenjenih špecerij.

Mit 3: 3% gospodarsko rast pričakujemo v letu 2012

Oz. nekaj takega je bilo v zadnjem času večkrat izrečeno s strani vladnih pogajalcev v zvezi s stavko sindikatov. Kar je neumnost par excellence. No, morda jo kako posamično leto res lahko dosežemo, a v trajnostnem smislu lahko o tem le sanjamo. To pa zaradi lastnosti eksponentne funkcije (kar gospodarska rast v resnici je). Že zgoraj smo opazili, da operiramo s pojmom podvojitveni cikel in smo rekli, da je pri 3% rasti podvojitveni cikel približno 23 let. Do tega pridemo po formuli:

 Podvojitveni cikel =  ( ln2 / 0,03 ) let

Hudič pa se vedno skriva v podrobnostih. Pri naši  gospodarski rasti to pomeni, da posamezen cikel pomeni več proizvodnje/potrošnje, kakor je je bilo v vseh predhodnih ciklih skupaj. Torej v nekem trenutku pridemo do točke, ko dosežemo polovico razpoložljivega trga. In temu neizbežno sledi - zadnji cikel.

Praktičen primer tega je širitev Evropske Unije, ki ni nič drugega, kakor širitev trga, da bi gospodarsko lahko raslo. Vendar samo za nekaj let… Še pomnite tovariši? Od padca berlinskega zidu do današnjih dni je minilo  ravno nekje toliko let, kolikor traja en podvojitveni cikel pri omenjeni rasti. Težava je v tem, da bi za še en cikel potrebovali dvakrat toliko velik trg, ki pa ga preprosto ni več. Zgodbe je konec. Kriza kapitalizma in kriza demokracije? Nikakor ne. Zgolj računska napaka tistih, ki bi menda morali skrbeti za narodov blagor, pa za to nimajo dovolj znanja, niti volje.

Iz zgornjih treh primerčkov lahko vidimo, da je sistem, ki temelji na gospodarski rasti nevzdržen in se po naravi stvari mora sesuti.  Sistem  gospodarske rasti kot tak je rak rana in smrt vsakega gospodarstva. Kar pa ne pomeni ne krize, ne pomanjkanja, niti recesije. Pomeni zgolj to, da se gospodarstvo ustavi na neki točki proizvodnje/potrošnje. Težava je v tem, da si nekateri tega ne želijo, drugim je to slednje prav, politiki pa vse skupaj slepo udejanjajo, zato da od vsega skupaj poberejo kako drobtin(ic)o.

Najsi bo to g. Janez Janša, g. Borut Pahor, ali pa kak drug aparatčik, ki se veselo nastavlja kameram in stresa domislice v eter, vsi po vrsti si iz matematike zaslužijo cvek. Patetično pa izpade, ko eden drugemu očitajo napake – v tem primeru pač J.J. in obenem pokažejo, da njihova beseda ni vredna počenega groša, saj njihovo znanje ne dosega znanja povprečnega slovenskega maturanta. Narodu pa tako zgolj še preostane, da si po tisti ljudski, sodbo piše sam.

Konec citata

Za konec lako danes, leta 2014 še preverimo točnost zgornjih navedb in tako dokažemo ali ovržemo sklepanje po zdravi pameti. Po podatkih SURS-a lahko na njihovi spletni strani (SURS - gospodarska rast 2012) v "tabeli 2" ugotovimo, da je bila gospodarska rast negativna v vseh slovenskih regijah. Pričakovano in logično. Napovedi politikov so se torej po pričakovanjih izkazale za napačne.