Petek 27. aprila, 2007. leta gospodovega. Vremenska napoved je ugodna, avto-karta je pripravljena, vse je spakirano. Srkava kavico in se sprašujeva, kaj vse naju čaka. Današnja "ruta" je dokaj zanimiva in pisana. Okrog enajste ure zajahava najinega konjička in se zapeljeva proti Rakeku. S soncem obsijan gozdiček in ravno prav ovinkasta cesta naju spravi v idilično popotniško razpoloženje. Še preden se dobro zaveva, sva že ogreta in pripravljena. JUU-HU!!! Prepevam si: I'm on the road again,.... 

Pot naju vodi skozi Rakek proti Cerknici, pa skozi Martinjak in Grahovo. Na desni strani polje, vse okoli naju pa cvetoče in zeleno in obsijano s soncem... Človek bi se zlahka navadil takšnega življenja. Včasih se mi za kak trenutek zazdi, da celo razumem nomadska plemena. 

Na Bloški Polici zavijeva levo in se odpraviva čez Bloke. Tukaj so doma smučarija in medvedi. Za smučanje je že prepozno, medvedi pa so se tudi očitno odločili, da se bodo danes raje prepustili martinčkanju. Večje število motoristov naju spomni na "žegnanje motoristov" v Novi Štifti. Pa vendar zapeljeva mimo odcepa. V duhu se priporočim dobrim vilam in nadaljujeva pot proti Ribnici in Kočevju. Posrečena pogruntavščina so tile žegni a kaj ko tisti, ki bi najbolj potrebovali, da se jim pridiga duhovnika zarije v tisto osamljeno možgansko celico navadno dogodek spremljajo od daleč, navadno izza šanka, pri čemer jim je najpomembnejša misel, kako vase spraviti večjo količino piva od današnjega tekmeca. 

V Livoldu (malo naprej od Kočevja) se odcepiva levo, proti Črnomlju. Čaka naju nekaj precejšnjih vzponov, malo tudi spustov, cesta pa je tukaj malenkost slabša in zahteva nekaj več previdnosti. Predvsem zato, ker domačini v raztrosenih vasicah po moje ne pričakujejo dveh nič hudega slutečih popotnikov na mopedu in si zlahka prilastijo celo cesto za svojo. No, pot se na srečo izteče lepo in kmalu se nama odpre čudovit razgled na Belo Krajino.

 Pri cerkvici Sv. Ane si privoščiva postanek. Okolica naravnost vabi k počitku in občudovanju lepot narave ob koncertiranju ptičev. V takšnih trenutkih se mi kljub moji bolj ateistični naravi zazdi, da sem neznansko blizu bogu. Kdo bi vedel, morda pa je poanta ravno v tem in ne v naukih, ki nam jih strežejo instant duhovniki s prižnic.

Prepričava se, da bodo trte tudi letos obrodile dovolj cvička in modre frankinje, nato pa se počasi odpraviva v dolino. V Črnomlju si privoščiva kosilo. Nato pa se odpraviva na za naju poseben kraj... Kraj, kjer sva se zaročila. To je staro letalo v bližini vasice Otok na poti iz Črnomlja proti Metliki. Tam si privoščiva nekaj obujanja spominov, kmalu pa se nama pridružita še par iz Šentjurja pri Celju, ki sta prispela iz žegnanja iz Nove Štifte.

Na mejnem prehodu v Metliki ni bilo prevelike gužve in kmalu liževa sladoled na Hrvaški strani. Očitno se je sezona za Hrvate že začela, saj je cena sladoleda napisana kar v evrih. 

Peljeva mimo Karlovca in proti Slunju. Na bencinski črpalki se ustaviva in opraviva pravo malo poizvedbo. V bližini Bihaća domujejo (skoraj) sosedje. Vedno naju vabijo, da se kdaj oglasiva pri njih in sedaj je izvrstna priložnost. Poleg tega je prenočišče v Bihaću 25 KM (slabih 13 €) na Plitvicah, najini končni postaji za ta dan pa bi naju prišlo 60 €. Prva sprememba poti je torej dogovorjena. Najprej opraviva cel kup telefonskih klicev, da prideva do telefonske številke najinih bodočih gostiteljev. Nato ju presenetimo s telefonskim klicem in se napoveva na kavo. Odpraviva se v Bihać. Voziva v koloni in leno prehitevava Naenkrat me, ravno med pospeševanjem začne bitje na zadnjem sedežu pretepati in stiskati. To početje podkrepi še z izpuščanjem neartikuliranih zvokov od česar sem razumel predvsem Ustavi! in Dej me dol!!!. Potreba je pač potreba, nekako zmanevriram vrivanje nazaj v kolono in kot po čudežu se je ravno v tistem trenutku na desni pojavilo nekaj podobnega avtobusnemu postajališču in makadamskemu odcepu. 

Sopotnica je razjahala tako hitro, da sploh nisem dojel, da je kaj takega mogoče, nato pa je začela uprizarjati striptiz s tolikšno hitrostjo, da se mi je kar zavrtelo. Jaknja je ležala nekje na sredi postajališča, ledvični pas malo naprej, medtem si je že poskušala čez klavo potegniti okolivratno rutko. Končno mi je uspelo razumeti, kaj se dogaja. Ni šlo za živalsko potrebo po dajanju dol pač pa za nadležen obisk mimoleteče ose, ki se ji je pri vsem razpoložljivem zračnem prostoru uspelo parkirati ravno za vrat moje sopotnice. Nadvse nadležna situacija, ki pa se je na srečo končala brez večjih zapletov. Pik smo nekaj časa hladili, nato pa namazali s kremico in pot sva kmalu nadaljevala. 

Mejni prehod Izačići je bil pretočen in kmalu sva bila v Bosni. Pričakale so naju značilne bosanske hišice štirikapnice v družbi bolj ali manj mogočnih gradenj gastarbajterjev in vojnih dobičkarjev. Tako lahko na enem mestu doživimo malodane arhitekturne značilnosti vse evrope, nekatre bolj, druge (te nažalost prevladujejo) pa zgrajene s precej manj okusa. V Bihaću se odcepiva proti Veliki Kladuši in kmalu prideva do table, ki označuje najino nasledno postajo - vas Brekovica.

Sprejem je bil tradicionalno bosansko gostoljuben. Pričakala naju je cela družina in vsi so se nama pridružili ob pitju kave. Postrežba v vsej svoji preproščini pa je bolj priticala kakemu kraljevskemu obisku, kakor obisku dveh popotnikov na slučajnem postanku. Seveda niso hoteli nič slišati o tem, da bi spala kjerkoli drugje, kakor pri njih. Še preden sva uspela kakorkoli protestirati sta gostiteljica in eno izmed deklet že pripravili sobo na najino prenočevanje. Klepetali smo do poznih ur, nato pa smo se počasi predali nočnemu počitku. 

Jutro je bilo ponovno obsijano s soncem. Postelja je bila (moram priznati) odlična. Kakor hitro sva vstala, so nama postregli s kraljevskim zajtrkom in seveda obvezno jutranjo kavo. Ob slovesu se je ponovno zbrala cela družina in nama zaželela srečno pot. 

Morda še za nameček pripomba, da bi se tudi pri nas, ko so nass polna usta strpnosti, lahko sem ter tja vendar zgledovali po Bosancih. Kljub vsemu hudemu izpred dobrega desetletja, so naju pričakali odprtih rok in nama ponudili vse gostoljubje, pa čeprav sva bila pravoslavec in katoličanka na muslimanski zemlji. Preden zares odideva se še enkrat ozreva navzgor, kjer se bohoti džamija in navzdol, kjer Una že leta teče svojim tokom in se ne zmeni za politikantske zdrahe lokalnih veljakov.

Najina pot se nadaljuje proti Plitvicam. Te od tu niso daleč - kako urico in že sva tam. Na mejnem prehodu nobenih zapletov in že sva vijugala skozi Ličko Petrovo Selo in se vzpenjala po ovinkasti cesti v smeri Plitvic. Plitvice so kot vedno pravljične in kot nalašč za sproščanje in vsaj nekajurno distanciranje od vsakdanjih skrbi.

Vrsta je bila presneto dolga. Kakor bi se vse okoliške šole odločile ta dan mladce popeljati na ogled tega bisera narave. A kdo bi jim zameril. Vsi, ki na Plitvicah še niste bili, vam je lahko žal. Priporočam, da zamujeno čimprej nadoknadite. Namenoma vam ne bom postregel s slikami čudovitih slapov in jezerc, ki se bleščijo v pomladanskem soncu od sinje modre do smaragdno zelene. To boste občudovali sami ob vašem obisku. Privoščil vam bom samo sliko zemljevida, ki je obešen na vsakem vhodu v park, da bosti imeli približen občutek, kaj vse vas tam pričaka.

Da bi si ogledali vse te lepote narave potrebujete približno 4 - 6 ur... Sploh če si vmes privoščite še kosilo v naravi na enem izmed za to namenjenih prostorov (kosilo lahko prinesete s seboj, ali pa se pustite postreči). Če pa se vam zdi takšen sprehod vendar predolg, so vam v parku na voljo tudi posebni vlakci, ki vas bodo obvarovali pred preveliko obrabo vaših velecenjenih tačk.

Naju pa je že vabila cesta. Nadaljujeva proti Kninu - mestu iz prbl. 9. stl. Na poti sva priča nekončnim kraškim planjavam, živopisanim vasem v Liki in nenaseljenim področjem dinarskega sveta, kjer poleg obilice kamna domujejo zgolj kak kuščar ali kača. Pokrajina se nato prevesi v nepregledno zeleno morje gozdov in gorskizrak se začne mešati s prvimi znaki mediteranskega.

Kosilo si privoščiva na Kninski trdnjavi. V daljavi se že vidi Dinara, za katero se skriva Hercegovina, vendar naju pred tem čaka še ena postaja - nacionalni park Krka. Tukaj na Kninski trdnjavi pa ugotovim, da sem v resnici čisto povprečen moški. Vse kar potrebujem je vonj po bencinu, dobra hrana, čudovita panorama in prekrasna ženska. Tukaj sem vse to imel v paketu in počutil sem se neznansko srečnega.

Po dobrem kosilu in prijetni vožnji se spodobi še lep zaključek dneva in sedenju na obzidju ob izlivu Krke v Jadransko morje in bingljanje z nogami ob občudovanju žarečega sončnega zahoda je res nekaj tako lepega, da bi bilo škoda zamuditi. pred večerjo se odpraviva še ob reki navzgor do starih mlinov, nakar si privoščiva večerjo ob Dalmatinski glasbi in mediteranskemu zraku. Božansko, vam povem.

Naslednje jutro naju prebudi kikirikanje petelinčkov. Odrineva prva. V hiši, kjer sva prespala spoznava še dva popotnika iz Medvod, ki sta imela nekaj manjših nevšečnosti z motociklom (izpraznjen akumulator). Izmenjamo nekaj besed in si zaželimo srečno pot, nato pa se midva odpraviva po najini poti naprej - naslednji cilj je pravoslavni samostan na Krki.

Po ogledu se počasi odpraviva proti Bosni. Na poti v Sinj naju dobršenj del poti spremlja Peručko jezero na reki Cetini, v katerem se odseva Dinara.

Pokrajina ob poti je razgibana, ceste pa so (na Hrvaškem kot vedno) odlične za motoriste. Za Sinjom se pot začne strmo vzpenjati proti mejnemu prehodu z Bosno in Hercegovino - Kamenovo. Na mejnem prehodu naju pričaka oster gorski zrak (cca. 1700 m nadmosrke višine) in prijazni, pregovorno lenobni Hercegovski cariniki. Mejo prečkava skoraj brez ustavljanja. Pot najo vodi navzdol proti Livnem. Na samem začetku Livanjskega polja naju pozdravi še eno občudovanja vredno jezero, ki se je sinje modro svetlikalo in nastavljalo zrcalo vršacem, ki so ga obdajali. Buško jezero je še ena zadevica, za kaero sem prvič slišal, a si vsekakor zasluži pozornost mimoidočega popotnika.

Pred mestecem Livno se ustaviva na bencinski črpalki, napolniva rezervoar in v bližnjem lokalčku privoščiva še nama nekaj osvežilnega. Privoščiva si še en pogled nazaj proti Hrvaški, kjer se bohotijo zasneženi vrhovi Dinare, ki smo jo ravnokar prečkali.

Pot naju vodi preko Kupresa v Donji Vakuf, kjer si privoščiva ćevape za 2 KM (prbl. 1 €) in sirnicu za 1 KM (prbl. 1/2 €). Nadaljujeva mimo Travnika pod Vlašićem kjer domujeta znani Vlaški sir in avtohtona pasma psov Bosanski tornjak do Zenice.

Priznati moram, da Zenica deluje še veliko bolj sivo, kot predvojno in niti sočni žarki zahajajočega sonca je ne uspejo predramiti in ji nadeti prijaznejše podobe. Reka Bosna pa spokojno teče in če bi ji znali prisluhniti bi verjetno znala povedati prenekatero zgodbo o časih, ki so minili. 

Malo za Žepčem zavijeva levo in si privoščiva pravi endurance. Od Novega Šeher-ja dalje proti Tešnju naju čaka makadamska pot čez Crni vrh. Po prbl. 9-ih kilometrih prispeva v Tešanj. Odločiva se, da je kljub pozni uri čas za kavo. Makadamska pot skozi gozd je bila pravo adrenalinsko doživetje. 

Okrepčana se podava proti Jelahu in naprej (ponovno po makadamu) proti vasici Stanari, kjer si končno lahko spet privoščiva nekaj počitka. Nedelja je za nama in tretji dan najine poti. Pogrezneva se v trden spanec. 

V ponedeljek se prebudiva v deževen dan. Za nama je bilo približno 1100 km poti in nekaj počitka se nama bo prav prileglo, si misliva. Dan preživiva v Doboju, kjer opraviva nekaj nakupov in se razvajava ob bosanski kuhinji in kavi. Že popoldne se vreme stabilizira, vendar se vseeno odločiva, da bova počakala na jutrišnji dan. 

V torek se prebudimo v sončen in ponovno topel dan. Dan preživimo na sprehodih po okoliških gričih (iz teh koncev izvirajo moji starši, zatorej se spodobi, da si jih vsake toliko pobliže ogledam). Spreod začinimo z banjico sladoleda, zaključimo pa s poznim kosilom - tradicionalnim odojkom z ražnja. Okrog pol šeste ure zvečer ponovno osedlava najin moped in se podava mimo Banja Luke proti Kozari. 

Na poti na kozaro naju čaka presenečenje. Takšnega prometa ne doživiš niti v Ljubljani ob pol štirih. Neskončna kolona avtomobilov se je vila navzdol. Seveda, saj je vendar 1. maj. Drugo presenečenje naju čaka na vrhu. V hotelu ne jemljejo EC/MC kartice. Samo Viso. Groza. Spustiva se nazaj v Prijrdor in prenočiva v hotelu v mestu. 

Hotel je bil nekje srednja žalost. Pač ostanek rajnke države, ki je preživel zadnjo vojno vihro. Prenočišče z obilnim zajtrkom za skromnih 36 € za dve osebi pa je vendar nudil. Po zajtrku se ponovno odpraviva na Kozaro.

S kozare se odpraviva še na eno znano točko iz 2. sv. vojne - taborišče Jasenovac na Hrvaškem. Na meji tudi tokrat brez zapletov in nepotrebnega čakanja. Spomenik iz Jasenovca izpričuje žalostno zgodbo, ki se je v prejšnjem stoletju dvakrat ponovila.

Kot bi ne dal dovolj jasnega sporočila se je morija ponovila pred dobrim desetletjem med neko novo generacijo istih narodov. Kar nekako začutila sva grozo tega zloglasnega kraja in s kepo v grlu sva se odpravila proti domu. Najprej mimo Sunje, Siska, Petrinje, Gline, Karlovca, da se izogneva gneči mimo Ozalja čez mejo v Metliko, mimo Žuženberka, Ivančne gorice in po avtocesti proti domu.

Za nama je šest čudovitih dni in 1640 km dolga pot, polna vtisov in doživetij. Če sva komu dala idejo za kaj podobnega, sva zelo vesela. Prepričana sva, da sva marsikako podrobnost izpustila in da bo vsakomur ostalo dovolj za svoja lastna doživetja in občutke na teh poteh. 

Zapis moje malenkosti, ki je nastal meseca Maja 2007. Ženski aspekt pa je na voljo tukaj.