To je pa ena izmed dolgotrajnejših štorij, ki se mi je zgodila v vsem tem času, odkar sem zapustil našo ljubo Kokoško. Ne vem, koliko ste na tekočem s temi zadevami, toda v nemško govorečih deželah (torej poleg DE tudi v CH in AT) je dokaj pogosto, da so vrtci, šole, zdravstvo, itd. plačani po principu glavarine (torej števila oskrbovancev, ipd.) Za nameček pa ima lahko še vsaka zvezna dežela svoje posebnosti. Tako je štorja z ureditvijo vrtca za otroke lahko dokaj komplicirana.

No, v zvezni deželi Hamburg (Freie und Hansestadt Hamburg, oz. HH) velja sistem glavarine. Poleg tega pa za nameček dežela spodbuja rodnost na različne načine (v HH je komaj vsaka tretja ženska starejša od trideset let mati) in eden izmed teh je tudi ta, da podeljuje posebne vrednostne bone za oskrbo otrok v vrtcih. Vendar šele sedaj postane zgodba zanimiva. Hamburg ima izredno visoko stopnjo zaposlenosti, tudi med žensko populacijo in posledično tudi precej višje dohodke, kakor so v Nemčiji sicer - nekako statistično okoli 11% nad nemškim povprečjem. Zato so se deželni veljaki omislili, da teh vrednostnih bonov ne bodo vezali na dohodke staršev, pač pa glede na njihovo zaposlenost.

"KITA Gutschein" (tako se tem vrednostnicam tukaj reče) je tako nominiran v urah dnevne oskrbe. Če npr. oče dela 40 urni delavnik in mati 25 urnega, potem deželna oblast družini podari 5 ur (torej toliko, kolikor je zaposlen tisti, ki dela manj časa) brezplačnega varstva na delovni dan. Razliko do preostanka pa morajo starši doplačati sami, če želijo da je otrok v vrtcu dlje. Enako velja tudi za prehrano v vrtcu.

Do tu vse lepo in prav. Največji izziv predstavlja v Nemčiji priti do mesta v vrtcu za otroka, ki je mlajši od treh let. Tukaj namreč porodniški dopust traja do treh let. Da, prav ste prebrali. Starša imata na voljo 36 mesecev, da sta izmenično (ali pa tudi ne) z otrokom doma in v tem času odsotnosti z dela se jim delovno mesto "zamrzne", breme plačevanja odsotnosti z dela pa prevzame dežela. Temu dohodku se reče Elterngeld in je povsem neobdavčen. Morda kot zanimivost tudi to, da Elterngeld delijo čisto po načelu uravnilovke - glede na povprečje v branži, kjer je oseba zaposlena. In nihče se ne pritožuje zaradi tega. Podobno velja tudi za otroški dodatek (nem.: Kindergeld), ki je določen fiksno - ne glede na dohodke staršev in je podobno kot v Sloveniji za vsakega naslednjega otroka malenkost višji. Ta se razlikuje od dežele do dežele in je praviloma v deželah z nizko rodnostjo sorazmero višji.

Tako smo po birokratskem izzivu, ki ni ravno mačji kašelj tudi pri nas doma dobili vrtičkarko, ki je pred nekaj dnevi z nekaj meseci več kakor triletnica prvič zakorakala skozi vrata Evangeličanskega vrtca, ki se nahaja le nekaj deset metrov od doma. V ponedeljek si je že prav neučakano oprtala svoj prvi čisto pravi nahrbtniček (KITA Rücksak), v katerega si je dala škatlico za malico (nem.: Frühstuckkasten), copate in svojega najljubšega pliškota, kužata Pikija (iz risanke, če jo kdo slučajno pozna).

HH je namreč pretežno protestantska dežela. In tako je tudi večina vrtcev upravljana s strani protestantskih duhovnikov, čeprav je nekaj tudi katoliških vrtcev, pa tudi ostale ponudbe ne manjka. Na vhodu nas je pozdravila prijetna misel Götheja:

Sicer pa tudi drugače sprejem v vrtec jemljejo tukaj precej resno. Tako smo spoznali vse po vrsti... Od ravnateljice, Pastorja, vzgojiteljic... pa vse do hišnika. Razkazali so nam vse kotičke vrtca, tako znotraj, kakor tudi igrišče zunaj in prijetno manjšo cerkvico, oz. morda bolje rečeno molitvenico v sosednji stavbi.

Program je sorazmerno pester, pa vendar tudi čisto po nemško utečen. Tako je ob deveti uri čas za malico. Otroci prinesejo svoje nahrbtnike iz garderobe, nato iz njih zložijo svoje škatlice z malico in šalčke, ter se posedejo za mizo. Nekaj časa v miru počakajo, nakar vzgojiteljica da znak, da se primejo za roke in sledi zahvala Stvarstvu za današnji obed. Po zahvali si vsi skupaj v en glas zaželijo dober tek in prične se malica. Ta traja do 9:25, nakar imajo otroci 5 minut, da v miru pospravijo preostanek hrane v škatlico, odnesejo nahrbtnik v garderobo in pospravijo svoj prostor, kjer so obedovali. Ob 9:30 sledi umivanje zobkov, ki poteka v prešernem vzdušju, medtem ko vzgojiteljica s pesmico narekuje tempo.

Po umivanju zob je čas za igro. Všeč mi je, da so igre sorazmerno vodene in otroci so nekako kot na nekakšnih delavnicah, kjer lahko ustvarjajo to ali ono,... režejo kolaž, delajo nakit iz perlic, zlagajo Lego kocke,... Vmes se igra prekine za kakih 15 minut, da se skupino ponovno združi in se gredo vsi kako skupisnko igro iz katere se kaj naučijo in zapojejo kako pesmico.

Ob enajsti uri se otroci odpravijo ven, na svež zrak. Presenetljivo in zelo všečno mi je, da gredo ven v vsakem vremenu. Za ta namen starši v vrtcu pustimo pelerino, dežne hlače (nem.: Regenhose) in gumijaste škorenjčke (nem.: Gummistiefeln). Tudi glede vročine pri otroku so tukaj precej manj občutljivi, kakor so npr. pri nas. Velja nekako, da ko otroku vročina po dveh merjenjih pokaže 38,5° ali več, pokličejo starše. Precej je odvisno tudi od dnevnega programa in otrokovega splošnega počutja.

Sicer pa so vrtci precej na nivoju. Vsak vrtec ima tako na razpolago logopeda, psihologa, zdravnica pride (pri nas) ob ponedeljkih malo pokukat, kako se otroci počutijo z vidika zdravja, itd. Tudi program je dokaj zanimiv in prilagojen starosti, predvsem pa mi je všečno, da je ustaljen. Tako se otrok uči reda in se more tudi vnaprej pripraviti na dejavnosti naslednjega dne. Tako je npr. ob četrtkih na sporedu obisk omenjene cerkvice, ob petkih je glasbeni dan, ko pridejo na obisk muzikanti, potem je tu še dan za pravljice in lutke, itd.

Stvarstvo pa nam je bilo tudi sicer naklonjeno. Tako bo tudi manjša Prestolonaslednica konec meseca dobilo mesto v Krabelgruppe in bo tako tudi ona deležna več igre z vrstniki, mami pa si bo lahko privoščila delati kako uro uro več. Za nameček pa bo julija naslednje leto lahko nameščena v isti stavbi, kakor starejša sestrica, nad čemer je prav slednja še posebej navdušena.