Mnoge zanima, kako poteka življenje "zunaj" in kako se "zunaj" živi in kar je še podobnih variacij na to temo. Razočaranje na celi fronti sledi, ko človek odgovori, da se živi bolj ali manj podobno kakor povsod drugje - tudi v naši kokoški. Največja razlika, ki jo je občutiti, so odprte možnosti.

Pa vendar poskusimo opisati povprečen dan v "velemestu", čeprav si niti ne delam utvar, da mi bo uspelo zajeti vse možnosti. Dan se praviloma začne okoli četrte ali pete ure zjutraj. Začnejo ga "mini jober"-ji. To so ljudje, ki iz tega ali onega razloga ne hodijo v redno službo, pa vendar želijo ostati delovno aktivni. Največkrat ženske v aktivni materinski vlogi in upokojenci. Njihovo delo je ponavadi pripraviti teren za jutranji zagon... Torej čiščenje, polnjenje trgovinskih polic, itd.

Mesto se začne prebujati okoli pol osme ure, ko se ulice napolnijo v prvem valu, ki traja nekako tja do devete ure. To je čas druženja v priljubljenih pekarnicah (nem.: Backhaus) ob sveže pripravljenih prigrizkih in vrčku kave. Velja poudariti, da je zajtrk tu zelo pomemben, če ne celo najpomembnejši obrok. Do devete ure se ljudje nato ponavadi razpršijo po službah, kjer prebijejo nekako devet ur.

Veliko ljudihodi v službo peš ali s kolesom, še več z javnimi prevoznimi sredstvi, medtem ko so avtomobili za pot v službo bolj izjema kakor pravilo. Povprečno človek porabi za pot v službo nekako pol ure, pa vse tja do ene ure. V mestnih avtobusih in/ali tramvajih (nem.: S-Bahn) in na podzemni železnici (nem.: U-Bahn) je mogoče srečati staro in mlado, punkerje v raztrganih kavbojkah in poslovneže v dragih oblekah, moške in ženske... Pisana druščina, ki je sicer verjetno ni moč pogosto videti na kupu.

Delovnik se začne ponavadi že kar na poti. Mnogo ljudi na tablicah in telefonih pregleduje informacije v zvezi z delovnikom, ali pa na prenosniku opazuje dogajanje "na terenu". Večina linij je pokrita z brezplačnim W-LAN, tako da tehničnih ovir ni. Mladi na poti v šolo pa so praviloma oboroženi z multimedijskimi predvajalniki in s slušalkami v ušesih poskušajo pregnati zamolklo tišino šele prebujajočega se duha.

Med poldnevom in drugo uro je še en socializacijski moment, saj tu nekje večina opravi dnevni obed, ki je tudi pogosto pravi obred. Predvsem se v istem lokalu (pekarnici) zbirajo vse strukture in hierarhija v tem času razpade. Nadrejeni in podrejeni jedo pogosto za isto mizo in bolj ali manj enako hrano, kramljajo o povsem življenjskih temah in srkajo kavo. Enourni odmor se jemlje kot čas za sprostitev (nem.: Zeit für mich).

Delovni dan se zaključi navadno nekje med peto in sedmo uro popoldan oz. že kar zvečer. Na poti domov se opravi še obvezne nakupe v trgovinah, ki so ponavadi odprte vse tja do desete ure. Dan tako zaključijo trgovci in spet "mini jober"-ji kot podporna delovna sila - nekje med enajsto in eno uro.

Svobodnjaki (nem.: Freiberufler) imamo morda na videz malo bolj sproščen tempo, saj smo ponavadi tudi plačani po drugačnih kriterijih, kakor tako ali drugače nameščeni po službah. Tudi sicer smo - kar v Sloveniji morda ni v navadi - sorazmerno čislani, saj veljamo za učinkovito delvno silo, po drugi strani pa se nas tudi otepajo, saj smo relativno precej dražji od nameščencev.

Sam tako delam nekako dva do štiri dni na teden - kar pa ni nikakršno pravilo. Svobodnjak si kroji usodo in zasedenost sam in pri tem deli kruto usodo mnogih, saj je ponudba na trgu sorazmerno kakovostna in dostopna. Osebno vendar raje posvetim kak dan več družini - sploh v obdobjih konic, ko zna moj delavnik (v smislu odsotnosti) trajati tudi dvanajst ali štirinajst ur. Vendar se v grobem poskušam držati nekako povprečne drideseturne (efektivne) tedenske obremenitve.

Morda še kot zanimivost - prijava na davčnem uradu (nem.: Finanzamt) vam bo vzela natanko 45 minut. S seboj prinesete vlogo za dodelitev statusa "delavca v svobodnem poklicu" (na 8 straneh), ki ga svetovalka skupaj z vami temeljito pregleda in po potrebi tudi kaj svetuje, popravi ali dopolni. Predložiti morate še "spričevalo" oz. kakršenkoli veljaven dokaz, iz katerega izhaja, da ste res kvalificiran za opravljanje izbranega dela in osebni dokument. Nato v roku dveh tednov dobite pošto - dovoljenje za "obratovanje" in davčno številko ter zgoščenko s programom za potrebe dela z davkarijo in to je to.

Če se komu zdi zadeva podobna našemu "samostojnemu podjetniku", ima verjetno prav. Obstaja pa tudi nekaj pomembnih razlik... Freiberufler lahko mirno hodi tudi v službo in jo zapušča, ne da bi to kakorkoli vplivalo na njegov status Freiberufler-ja. Tudi mu ni potrebno oddajati bilanc in ostale gore papirja, niti voditi kakega posebnega knjigovodstva. Po naše bi rekli, da zadostuje, če beleži prihodke in odhodke - razlika pa predstavlja osnovo za obdavčitev. Najbolj bistvena razlika (in tudi nevarna past) pa je, da nam ni potrebno plačevati nobenih "prsipevkov" - ravno zaradi možnosti, da hodimo tudi v službo. Vsa zavarovanja so torej prosta izbira (in tudi strošek) posameznika (ki ravno tako, kot v Sloveniji, znižuje davčno osnovo).

Poleg na delu pa je tukaj izredno velik poudarek tudi na kakovosti življenja. Tako je dobro poskrbljeno tudi za vse možne oblike kulture, športa, izobraževanj, prostočasnih aktivnosti in nenazadnje tudi zabave. Slednja je na udaru predvsem ob petkih in sobotah, medtem ko je med tednom več poudarka na onih prvo-naštetih. Iskreno priporočam predvsem druženja v knjižnicah in različne oblike pogovornih večerov - predvsem zaradi utrjevanja jezika in vzpostavitve socialnega omrežja po prihodu v novo okolje. Kajti, če bo na vaši rojstnodnevni zabavni po enem letu bivanja v tujini več onih, ki govorijo vaš materni jezik, kakor onih, ki govorijo jezik dežele v kateri ste - potem je morda na mestu premislek o vrnitvi domov. ;-)