Včeraj se je naredil res krasen dan in zato smo se na hitrem družinskem posvetu kmalu zedinili, da gremo na potep. Otroci imajo le eno oroštvo in zlatorumeni jesenski dan, popestren z družbo očka in mamice in igranjem zunaj se zna vtisniti v spomin kot eden onih prijetnih dogodkov v otroštvu.

Mahnili smo jo v prav poseben park, ki je pravzaprav nekoč bil pokopališče. Tukaj domujejo čudoviti spomeniki in kraj je kot nalašč za uvodno razlago o minljivosti, ki jo napoveduje tudi jesen in v naši kulturi eskalira s prvim novembrom.

Zadeva je prepletena z mnogoterimi potkami in je polna klančin, tako da so oča morali vpreči in tako mamici olajšati delo. Mala Kneginja in Prestolonaslednica sta neskončno uživali, kljub zgolj  nič kaj pretirano toplih 12° Celzija.

No, pa vendar so oča našli tudi nekaj časa zase in preučili nekaj zanimivih zadev, da bi si ustvaril zgodovinsko sliko tudi teh koncev. Kaj č'mo? Človek pač ne more iz svoje kože.

Medtem pa je mala Kneginja preučevala povsem druge zadeve in se prav imenitno zabavala na Spielplatz-u. Res, kako malo je treba, da so otroci zadovoljni... na vsake toliko v kak miren kotiček natresti nekaj mivke, postaviti nekaj igral in morda sem ter tja postaviti tudi kako zahtevnejšo gibalno površino in že imajo malčki polne roke in noge dela, na ustnicah pa jim sije nasmeh.

Tisti nagajivi nasmeh, ki nas starše razoroži ob onih malih lumparijah. Oni sproščeni nasmeh, ki obstane, ko se odpravijo k popoldanskemu spancu. Nasmeh, ki naredi dan lepši. Preprosto - nasmeh. 

Nekaj jih padarjamo tudi vam. Užijte pisano paleto jesenskih barv in se smejte, ko vas sončni žarki nežno božajo skozi krošnje kraljevsko okrašenega drevja.