Ko me je letos oplazilo, da je leto naokoli in so ponovno v teku dejavnosti v okviru socialnega tedna, me je presenetil nabor izbranih tematik, ki so se kar same zlile v zgodbo, ki jo morem zapisati v prvi osebi ednine. Škoda bi bilo izpustiti iz rok takšno priložnost za introspekcijo.

Začetki te zgodbe segajo daleč nazaj v leto 2006. Ljubezen do izbranke je je bila vendar večja od pohlepa in karierizma in po zaključenem projektu v Nemčiji, na katerem sem kot programer sodeloval pri pripravi informacijske podpore za potrebe nove proizvodne linije za takrat prihajajoči Audi A5, sem se dokončno, vsaj tako sem takrat mislil, vrnil v domovino.

Kot mnogi drugi strokovnjaki  v moji branži, tudi sam spadam med bolj introvertirane posameznike, bolj nagnjene h kontemplaciji ob večernemu posedanju in sprehodih po piranskih čereh, če temu moremo tako reči, kakor k glasnemu postavljanju na priljubljenih zbirališčih, primernih za gradnjo socialnih mrež.

Obtičal sem

Iskanje službe se je tako izkazalo za sila nehvaležno početje. Če nič drugega, dajo izkušnje v tujini človeku vsaj tisto zavedanje o samemu sebi, ki pripomore k oblikovanju jasne predstave o poti, po kateri želi hoditi. Stik z domačimi delodajalci pa je pomenil soočenje z neko povsem drugo resničnostjo, ki je od mene pričakovala, kaj pričakovala – zahtevala, da se odpovem vsemu, v kar sem verjel. Nikakor se nisem želel sprjazniti z mantro, da naj bom vesel, če sploh dobim službo, niti z ono drugo, češ kaj si pa mislim, da sem.

Ker nisem uspel najti spodbudnega okolja, v katerem bi nadaljeval pot, ki sem si jo zamislil v glavi, sem se v nekem trenutku vendar odločil, da si ga ustvarim. V tistem trenutku se mi niti sanjalo, kako malo vem o sebi in o okolju, ki sem ga izzival s svojim početjem. In ta nevednost, ta ignoranca se je kmalu izkazala kot nekaj, kar je na preizkušnjo postavilo vse moje vrednote, ki sem jih gojil. Dogodki so se vrstili z bliskovito hitrostjo in zgolj v štirih letih sem se znašel v resničnosti, ki je bila mnogo hujša od vseh predstav, ki sem jih mogel pričarati v svoji glavi, ko sem se soočal z omenjenimi pričakovanji in zahtevami delodajalcev.

Ko forma trči ob  vsebino

Bankrotiral sem. Za takšne razmere se pogosto uporablja beseda insolventnost. Slednje nakazuje na breizhodnost situacije, na nek problem, za katerega ni več moč najti rešitve. V takšnih trenutkih človek začne kolebati med etičnimi načeli, ki jih goji in veliko bolj izmuzljivo moralo, katere minimum menda določa pravni red.

Lahko bi se torej tudi sam skril za pravni formalizem in potisnil podjetje v stečaj ter tako upnikom sporočil, da se lahko obrišejo pod nosom. Ravno takrat je bila to v občilih vsakdanja tema in verjetno bi se tudi sam mogel brez nekih hujših posledic zliti z množico potonulih podjetnikov in ponikniti v pozabo. Toda ponovno bi moral zaradi tega zanikati samega sebe. Denar je resda zgolj dogovor med nami, ki naj bi nam olajšal medsebojno menjavo. A fiasko vendar ne more biti opravičilo, s katerim utemeljimo naslednjega.

Odločil sem se, da bom ubral drugo pot, onkraj forme in okvirjev, ki jih ta določa in se osredotočil na vsebino. Ko sem se lotil projekta, sem se ga lotil zato, da bi si omogočil dostojno življenje. Podobno tudi zaposlenim s plačo, ki je omogočala dostojno življenje. Suma sumarum – deloval sem v skladu s prepričanjem, da je naloga podjetja, da služi človeku kot posamezniku oz. kolektivu, ki ga tvori in ne obratno. Enako je veljalo tudi za posledice. Odgovornost za polom je (bila) moja - osebna in nisem mogel pristati na praesumptio iuris o (ne-)odgovornosti pravne osebe.

V iskanju dialoga

Nad mojo idejo pa upniki nekako niso bili navdušeni. V iskanju dialoga sem naletel povečini  na obraze, ki so se skrivali za masko formalizirane brezbrižnosti in nezainteresiranosti. Usoda človeka je naenkrat zreducirana na raven tehnične podrobnosti, kakor je osebne okoliščine poimenoval eden izmed akterjev na drugi strani mize. Beseda insolventnost nosi v sebi neko črno napoved, ki ljudi izpolni z nezaupanjem, ta pa očitno v praksi ubije tudi možnost dialoga. Iz slednjega naj bi namreč oba sogovornika izšla spremenjena, z novim pogledom na stvarnost, ki vliva upanje.

Namesto dialoga se je razvilo nekaj drugega, kar bi bilo še najbolj primerno poimenovati akracija. Šibkost volje posameznika privre na dan v vsej svoji brutalnosti. Ko tako človek prevzame odgovornost za nastalo situacijo nase in jamči s svojim osebnim kapitalom za povračilo dolgov, ostane v očeh prej omenjenih povsem brezvreden, nevreden. Denar oz. pomanjkanje le-tega tako določata stopnjo družbene veljave oz. socialne vključenosti ali izključenosti. Posameznik, ki potrebuje pomoč, se tako znajde v vrtincu agonije, iz katerega se ni preprosto izviti.

Sam, izključen in brez sogovornika, ki bi bil pripravljen prisluhniti, prepuščen na milost in nemilost lastni iznajdljivosti v okoliščinah, ki so pogosto primerljive z onimi v cmeravih zgodbah, ki jih gledamo prek TV zaslonov ali beremo na orumenelih straneh zguljenih časopisov v frizerskem salonu. Obsojen na molk, ki kriči. Zgolj s podporo soproge, ki mi je ves čas stala ob strani, brez videnja rešitve, a zato polne upanja in zaupanja da se bova skupaj lažje prebila skozi to izkušnjo.

Nič kaj dosti drugače pa ni bilo verjetno niti na drugi strani. Dialog je tudi zanje bil mrtev, besede so zgolj še mrtva pravila zapisana v priročnikih za ravnanje v podobnih situacijah, saj čarobne paličice, s katero bi pričaral razmere, ki bi se skladale s tistimi v njihovih priročnikih nisem imel. Odnosi med nekoč partnerji tako postanejo mehanska rutina zavrženja iztrošenega, nekoristnega gradnika avtomatizirane organizacije. In družina, ta osnovna celica družbe postane središče komunikacije in dialoga, na prelomni točki, ki v nekaterih primerih pomeni razpad, v mojem primeru pa vendar zbližanje, predvsem zahvaljujoč medebojni komunikaciji, s katero sva en drugemu pomagala sprejemati novonastale razmere. 

Kdo sem, kje sem in zakaj sem tu?

Človek iz dneva v dan tako zapada v apatijo. Insolventnost postane samouresničujoča se prerokba in po nekem času se prične kriza identitete. Ali sem res tisto, kar mislim, da sem, ali pa sem ono, kar mi sporoča družba? Notranji konflikt, v katerem ni in ne more biti zmagovalca.

Ostal sem sam s svojimi najbližjimi, nekje na robu družbe, ohromljen in nezmožen rešiti ta gordijski vozel, ki me je vklepal v predstave o svetu. In vedno bolj sem sam postajal ta vozel. Dokler se ni povsem nepričakovano zgodilo, da je v neki spletni debati mojo pozornost pritegnila opazka cenjene prijateljice, da se je večkrat spraševala, kakšna je vloga zgodbe o Jobu v Svetem pismu, ki po njeno nekako ni spadala v noben kontekst. Posvetil sem se branju…

Sedaj bo morebiti kdo rekel, da sem se v obupu zatekel k religiji. A to bi bila več kot zgolj zmotna domneva. Ne gre namreč pozabiti, da sem programer, mojster svoje obrti in da ta obrt zahteva možnost drugačnih pogledov in povezovanja navidez nepovezanih koškov v celosten mozaik medsebojno popolnoma soskladnih gradnikov. In če omenjeni prijateljici z vso svojo gorečnostjo ni uspelo umestiti zgodbe o Jobu v nek kontekst, potem je treba preseči religijozni aspekt in poiskati rešitev v razmerjih do ostalih vsebin.

Zgodbo o jobu sem tako povsem ponotranjil in kajkmalu sem začel zaznavati vsebinske podrobnosti med zgodbo o Jobu in zgodbo, ki sem jo pisal sam, zgodbo mojega življenja. In bolj ko sem se poglabljal v zgodbo, bolj me je prevzemal občutek, da govori o nečem znanem, nečem iz otroštva… O sproščeni igri božanskega, ki skozi brutalno trpljenje popelje psameznika do spoznanja, da se jemlje preveč resno in da se je pozabil igrati.

To je to. Bozansko ni tisto, kar vlada stvarstvu, ali ki nagrajuje ali kaznuje. Ni tisti, ki zapoveduje ali prepoveduje. Je bozansko, ki se igra in skozi igro prehaja v vedno nove pojavnosti. Kar me je spomnilo na ljubezen do moje obrti, do radosti, ki me je prevevala z novimi izkušnjami. Delo mi je od nekdaj predstavljalo igro, hobi in iz službe sem se redko vračal utrujen, prej izpolnjen in poln zagona, otroške radovednosti, ki je narekovala nove in nove poskuse.

Kako preprosto bi se to dalo ubesediti in kako malo je to vredno, brez da bi človek izkusil. Zato se zdi, da zgodba o Jobu nekako ne sodi v kontekst Svetega pisma, čeprav bi se dalo celo reči, da je njegova srž, jedro, samo bistvo. Vztrajati v nesmiselnosti lastnega početja toliko časa, dokler se sam ne zavem te nesmiselnosti in ne doživim uvida, da sem ena izmed emanacij božjega, skozi katero le-ta izkuša samega sebe. Nikoli ločen, marveč nasprotno, hkrati del celote in kot zaključena celota hkrati z njim prežet. Čisti Zen, bi se lahko pošalil.

Na tehtnici med Fortuno in Sophio

Če je torej moj uvid imel kako pragmatično vrednost, potem bi ga bilo moč tudi empirično dokazati. K drznosti te teze doprinese še predpostavka, ki jo nosi s seboj… Vztrajati v ekipi, v kateri posameznik ne more doprinesti k izboljšavam, je nesmisel. Treba bo oprtati culo na ramo in se vrniti k izvoru. Prehojena pot zadnjih šestih let je bila sicer potrebna izkušnja, a ni vodila v smer, ki sem si jo bil nekoč zastavil. Skrenil sem s poti in izkusil kako je, če si človek vehementno domišlja, da more nekaznovano vsiljevati lastna merila drugemu, v mojem primeru skupnosti, ki na to spremembo ni pripravljena. Izkusil prekletstvo tistega, ki si domišlja, da najbolje ve, kako je drugim treba živeti.

Neke nedeljske noči sem se tako ob pol drugi uri poslovil od Lepooke, ki je pod srcem nosila že drugo hči. Bila je topla polenta noč. Zgolj objela sva se. V njenih očeh so se lesketale solze, ki jih je mukoma skrivala. Obljubil sem ji, da bomo vsi štirje božič praznovali skupaj. Podal sem se na pot v neznano, kot otrok, ki se odpravi igrat, odkrivat nov svet izza ograje sosedovega dvorišča. Nisem vedel, kaj morem pričakovati. Navsezadnje je preteklo že nekaj časa, odkar sem zapustil družbo, v katero sem se ponovno vračal. Vmes se je zgodila t.i. svetovna gospodarska kriza in stvari so se tudi nekolikanj spremenile.

V Hamburg sem prispel pozno popoldan. Lep s soncem obsijan poletni dan, za tukajšnje kraje celo izredno topel  me je dočakal, kot bi mi hotel olajšati prehod iz juga na skrajnji sever stare celine. Po okrepčilu in osvežitvi sem se odpravil na sprehod po okolici. Potem, ko sem prepotoval celo pot od Jadrana do Baltika, je telo potrebovalo naravno gibanje. Sledil sem temu notranjemu glasu. Enako naslednji dan, ko sem se srečal z ekipo, s katero naj bi delal. Tegobe, ki so me pestile sem pustil na Šentilju in vsak trenutek sem poskusil izkusiti v vsej njegovi polnosti.

Tudi v nadaljevanju je vse potekalo brez težav in zapletov. Kmalu sem užival vso potrebno avtoriteto, ki jo vodja teama potrebuje. Fantje so mi zaupali, model igrivosti, ki je predvideval celo brisanje že narejenih algoritmov in njihova zamenjava s krajšimi, preprostejšimi, optimalnejšemi pa je v ekipo vnesla prešernost in kmalu sem bil deležen pohval, da po siceršnji prvotni skepsi, moj doprinos k delu ekipe nič ne zaostaja za doprinosom mojega predhodnika, ki sem ga nadomestil. Užival sem v igranju, kakor malčici uživata v peskovniku. In res… Božične praznike smo praznovali skupaj, v našem novem domu.

Uvid je deloval. Ljubezen do igre, ki mi jo predstavlja moje delo, ljubezen, katera sem jaz sam, mi je kljub že omenjeni introvertiranosti in dejstvu, da sem se v bistvu nahajal v tujini, odpirala ena vrata za drugimi. Delal sem natanko tisto, kar sem si ves ta čas želel, na način, kakor najbolje znam in v tem neznansko užival.

A ne smemo pozabiti še na empirični dokaz. Le tako bomo zadostili Sophiji. Le tako bomo mogli govoriti o resnici, ki jo moremo oboji oceniti kot verodostojno. In mislim, da ga ni več dvomljivca, ki bi mogel izkazati dvom – saj sem zgolj v teh nekaj letih poravnal dolg (oz. manjši delež še poravnavam in bo zaprt v prvi polovici 2016), ki bi ga doma mogli ovrednotiti v protivrednosti enega družinskega stanovanja.

Pot k edinosti

V aktualnih novicah v domovini prednjačijo novice o beguncih. Kolikor spremljam le-te od daleč, opažam na eni strani popolno odsotnost dialoga med različno mislečimi in na drugi strain izredno enostransko enoumje, ki veje iz sredstev javnega obveščanja. Ne, ne bom se spuščal v zgodbo z begunci, le nisem se mogel znebiti občutka, da se vse to že izkusil na lastni koži. Akracija, v kateri ni prostora za drugačne ideje. Popolna vdaja v šibkost volje, zakamuflirana s formaliziranim leporečjem brez vsebine. Formalizirano nastopaštvo iz pozicije moči naproti drugače mislečim, ki so bili apriori stigmatizirani kot nestrpneži.

Še danes je živ spomin na splošno mnenje izpred nekaj let, po katerem smo bili vsi, ki smo storili podjetniško napako, preprosto stigmatizirani kot prevaranti, izkoriščevalci, izmečki družbe, ki smo lahko srečni za privilegij, da smo sploh lahko prisotni v tej družbi, ki že s tem izraža neskončno tolerantnost do naše siceršnje nizkotnosti.

Pa vendar sem sam uspel empirično dokazati, da model, ki sem ga zagovarjal more delovati. Na lastnem primeru sem pokazal da deluje. In da deluje bolje, kakor deluje tisti, ki so se ga posluževali različni akterji v domovini, preden sem zadevo vzel povsem v svoje roke in jim odrekel pravico odločanja vse dokler nismo mogli vzpostaviti dialoga. Vprašanje je, ali si bomo kdaj edini o tem, kaj je bil vzrok za težave in kaj je botrovalo k temu, da so se začele zadeve odvijati v korist vseh vpletenih.

Tisto o čemer pa bi se v domovini počasi morali zediniti pa je, kakšne prihodnosti si želi družba, ki tam živi. Ob tako šibkemu naravnemu prirastku in tako močni emigraciji, kot se je dogajala v zadnjih nekaj letih je vendar vredno premisleka, ali smo vsi – vsak s svojo drugačno zgodbo – v svoji drugačnosti res takšna grožnja tej družbi, da je bolje, da nas tam ni, ali pa se morebiti družba obnaša, kot nekdo, ki je strmoglavil v prepad, a se na vse pretege oklepa skale, ki se je odkrušila, upajoč, da ga bo ta rešila?

Sam se dialogu v vsem tem času nisem odpovedal. Nasprotno. Vzdržujem stike, tako z onimi ob katerih me še vedno obhajajo neprijetna občutja, kakor tudi s tistimi, ki smo si bili svojčas blizu. In ravno kultura dialoga je tisto, kar posamezniku omogoča gradnjo lastne identitete, ki temelji na večih aspektih resnice. Še vedno sem mnenja, da je dvig kulture dialoga tisto, kar nam bo omogočilo, da se izvijemo iz pasti irelevantnosti v katero smo se kot družba ujeli in v njej obtičali, premlevajoč ves čas iste teme, iskaje krivca, na katerega bi lahko pokazali s prstom in se tako otresli odgovornosti za trpljenje, ki si ga zadajamo. Edino skozi dialog se lahko zedinimo okoli različnih vsebin, ki nas zadevajo in se zavemo, da kar počnemo drugemu, počnemo pravzaprav sebi. Kajti ne gre pozabiti, da najbolj hrepenimo po tistem, kar drugim odrekamo.