Še ne tako dolgo nazaj se mi je zgodilo, da pripleše naokoli meni ljubi Chefmeister. Previdno pogleda, ali me nemara ne moti s svojo prisotnostjo... Roke sem imel prekrižane na zatilju in sem zrl v modrino Elbe, ki se vije pred stavbo, v kateri imamo pisarne. Namenim mu vprašujoč pogled.

Brez besed mi nakaže z roko, da si je zaželel puhanja modrih oblačkov. Je eden tistih, ki se zaveda, da se ne zna upreti skušnjavi. Zato ne kupuje cigaret, temveč se raje poslužuje naših. Zavrtim se na stolu, iz žepa srajce potegnem škatlico in mu jo zalučam v loku z vso potrebno previdnostjo, ki mi jo je siceršnja ležernost se dopuščala. Ujame jo, s palcem desnice privzdigne pokrovček in medtem ko z ustnicami poskuša izvleči cigareto, mi z levico nakaže naj se mu pridružim.

Usedeva se na balkon. Od tu je pogled na Elbo še lepši, svoj čar pa pridodajo tudi trije visoki topoli, katerih krošnja se v višini četrtega nadstropja ravno dovolj razbrsti, da ustvari čarobno tančico, ki botruje vizualni igri odbleska dopoldanskega sonca na vodni gladini. "Imaš ustvarjalno krizo?" me povpraša, s kar nekakšno pretirano ravnodušnostjo v glasu. "Niti ne. Prej bi rekel, da se mi poraja toliko idej, da se ne znam odločiti, katera pot je prava," mu skopo odvrnem.

Poseže po mobilniku, ležečem na črni stekleni klubski mizici pred nama, na kateri počivajo najine noge in pokliče nadstropje niže, kjer imamo "front office" in nama naroči latte macchiato. To ponavadi stori ob priložnostih, ko se mi želi dobrikati. Poslovnež njegovega kova seveda točno ve, katere so tiste male razvade, ki se jih poslužujemo pri naših osebnih obredih. Srkava v tišini. "Pri tebi me fascinira to, da kljub tvoji introvertiranosti znaš biti tudi odločen. Večina geekov živi v nekem svojem svetu, v katerem so ujeti, ti pa si razvil umetnost prehajanja iz ene strani na drugo in pri tem ohranjati dostojanstvo tudi na tej strani, kjer se ne znajdeš najbolje. Zato te imam tako rad." poskusi na slepo pritegniti mojo pozornost.

Ne uspeva mu. Ne zato, ker bi si ne bil želel čvekati z njim. Ambijent je bil ravno pravi in tudi nekih pretiranih pretenzij do tega, da bi se vrnil za zaslon nisem imel, laskanje pa je še kako godilo moji nečimrnosti, ki je z vsako novo porajajoči se mislijo plahnela kot kafra, ki bi kdo razlil po od sonca razbeljenem steklu, temveč preprosto zato, ker so misli v moji glavi bile tako glasne, da je njihovo odzvanjanje preglasilo vse drugo. "Nikakor se mi ne uspe otresti misli, ki se mi podijo po glavi. Kot divji konji so in počutim se kot obupan kavboj, ki s sedlom v roki motri, katerega izmed podivjanih žrebcev bi osedlal in hkrati ve, da kateregakoli se loti, je ne bo odnesel brez modric." Zasmeje se in pri tem se mu oči prav otroško zalesketajo, medtem ko smejalne gubice vendar brezkompromisno izdajo izkušenost prekaljenega starega mačka. Nakar se zazre vame, izdahne dim na stran, da bi ne skvaril pogleda na moj deški obraz in mi smrtno resno reče: "Ostani tu in meditiraj. Napisi kak blog. Sprosti domišljijo. Sprosti se in prepusti mislim, naj vodijo tvoje roke." 

S cigareto v ustih plane v pisarno in me pusti za nekaj trenutkov samega v svežini s soncem obsijanega dopoldneva, da iz sence opazujem čudovito igro svetlobe. Vrne se z iPad-om, vstavljenim v tipkovnico. Videti je kot kak Popaj, ki se bori s skrivanjem solza pred Olivo, ki ga ves čas preizkuša v njegovi vztrajnosti. "Dve ali tri ure za sproščanje tvoje ustvarjalne domišljije me stane mnogo manj, kakor en sam trenutek, ko bi pomislil, da se ob meni pocutis ujetega. Če kdo, potem jaz vem, kaj je to ljubezen do še nerojenega." Na kolena mi položi omenjeno igračko, nakar ugasne cigareto v koritu za rože, ki gosti zgolj še minevajoče cvetove, ki spominjajo na zarjavele ostanke, pozabljene na pomolu pristanišča in mi položi roko na ramo, ter se zazre v daljavo... "V našem svetu so stvari preproste. Ničla je laž in vse drugo je resnica. True = Not False! V življenju pa je velikokrat ravno obratno in ena sama resnica se utaplja v morju perverzij in laži. Kar nas varuje pred tem, da ne znorimo v stiku s tem svetom, je človečnost."

...

Vrnil se je pozno zvečer. Dremal sem na kavču v njegovi pisarni z nemško različico [psi] na prsih. Prinesel je nama je kavo in me z uvidevnostjo kakega viteza povprašal "Lahko pogledam, kako deluje?" Ljubim to njegovo otroško naivno zaupljivost. Niti za trenutek ni podvomil, da mi bo uspelo zadevo izpeljati še pred njegovim prihodom.