Če je človeku usojeno, da je peesda, potem ni več moč kaj dosti storiti. Delovati v nasprotju s svojim poslanstvom bi bilo bogokletno. A ker bog ne kocka, je moral vseeno nekaj prepustiti naključju, da se ne bi ujel v zanko monotone ponovljivosti. In tako mi je dana svobodna volja, kar je botrovalo k temu, da sem se odločil postati raje peesda s srcem, kakor peesda po srcu. Moje besede so strahovi, moji besedni konstrukti so slike, ki asocirajo na občutja (povezana s temi strahovi), in moji zapisi so marketinško orodje preračunljivega koristoljubca. Kdor mi verjame je bedak izvzevši tistih nekaj redkih izbrancev, ki me ljubijo. A ti ponavadi že vedo, da me je treba konzumirati po kapljicah in v prenesenem pomenu.

Ljubim večino piscev, pri katerih se oglašam. Ljubim tudi nekatere, pri katerih se ne (ali pa se bore malo) oglašam. No, tistih nekaj malega, ki jih ne ljubim, pa se vseeno oglašam pri njih, so mi zgolj ljubi. Zaradi tega, ker mi nastavijo zrcalo, da se lahko vsake toliko zavem tudi tistega v življenju, kar moram še postoriti, ako hočem na smrtni postelji občutiti zgolj zadovoljstvo onega, ki je izpolnil poslanstvo. Kajti saj dobro vemo, da naj bo kralj ali bedak, v smrti je vsak enak. In biti najpremožnejše truplo na pokopališču se mi ne zdi ravno mikavno.

Abram s svojo avantgardno lucidnostjo, ki odpira vec vprašanj, kot daje odgovorov, Alma s perfekcionistino kirurško anestetično živopisnostjo, ki naslika sence na tančico domišljije, da nato oživijo v barvah njenih besed, Ana - sestra v duhu - s svojo predanostjo, ki ogreje srce tudi kamnu, Dajana s svojo gorečnostjo, ki daje upanje tudi največjemu obupancu, Dare s svojo medvrstično globino, iz katere se napoji z življenjem se tako presušena možganska celica, Joži s svojo naivno preprostostjo, ki je mnogokrat bolj življenjska, kot je samo življenje prenekaterih, Kosta s svojo nergaško hudomušnostjo, ki izvablja solze in smeh, Mike s svojo duhovito ležernostjo, ki na površju zabava, v globinah pa nežno boža in kar vabi k užitkom onkraj moralistične suhoparnosti ujetosti v referenčne okvirje, Vanja s svojo psevdo narejenostjo v kateri se trudi zakriti, kdo pije in kdo plača, pri čemer izdaja več, kakor oglasna deska marsikaterega drugega pisuna... da ne pozabim vsaj se Štulitja, ki s svojimi legasteničnimi vložki always skrbi za to, da se moja disleksija ne razpase preko vseh meja sprejemljive komunikacije.

Vsi ti, ki sem jih izustil (in verjetno še kdo, ki sem ga izpustil), mi širijo obzorja na mikro-nivoju, ki ga ni moč brati v še tako učenih knjigah. Da, izrabljam vas... Peesda sem. Hladna preračunljiva, leporečna in izmuzljiva peesda, ki mu je mar zgolj za dobro življenja. Moja pravica je sila. Zato pišem zgolj, kadar se mi zljubi. V resnici sploh ne pišem zgodb, temveč zgolj natolcujem o tem, kar se še ima se za zgoditi. Kar pomeni, da lažem. Zato, kdor me bere... me ljubi. Kdor me ne bere, ne zamuja ničesar, saj bi mi sicer morda celo lahko verjel - uboga para. ;-)