Sediva na balkonu in se nastavljava nežnemu božanju zahajajočega sonca. Srkava “latte macchiatto”. Ona natančno ve, kako ga mora pripraviti, da bom predel od zadovoljstva. In si vzame čas in se potrudi. In ko si nekdo vzame toliko k srcu, da najin mali obred poteka tako dovršeno in da je tako zelo izpolnjen z občutki, vam lahko povem, da je to mogoče zgolj iz čiste ljubezni. Tisti, ki ste poskusili njene palačinke ali bog ne daj njeno lazanjo zagotovo veste o čem govorim.

“Všeč mi je ta občutek. Kakor bi mi s hrbta kdo snel prekleto težak ruzak,” je rekla. “Čeprav še ni vse za nama, me že misel, da bova čez par mesecev svobodna veseli. Kar zavriskala bi.”

“Pa daj,” ji odvrnem in srknem nekaj mlečne pene, ki ji nato pustim, da se nežno stopi v ustih in spolzi po grlu. “Petinšestdeset čukov sva oz. bova vrnila v dveh letih in pol. Mislim, da je to dovoljšen razlog, da lahko iz dna duše zavriskava,” sem kar z nekako odločnim glasom dodal.

“Petinšestdeset jurjev evrov. Pol enega stanovanja v dveh letih in pol,” je zamišljeno dodala, nato pa nadaljevala: “Zakaj sva morala proč? Zakaj nisva mogla tega izpeljati doma, v Sloveniji? Delava iste stvari, kot sva jih delala dol, tu sva tujca in vse kar spada zraven. Pa nama kljub temu uspeva. Ko sva bila še dol sva izgorevala, se trudila, pa nič. Ne samo, da nisva nič imela, celo izgubo sva si nakopala na vrat.”

“Ko gledam tako sedaj z distance, za nazaj,... morda se bo grdo slišalo, a preprosto sva bila butlja. Butlja v družbi butljev.” Presenečeno me je pogledala in vprašala: “Kako to misliš?” Sedaj sem sem se lahko razgovoril: “Hja, poglej samo zadnje obdobje. Dve leti sem zapravil zato, da sem iskal luknje v zakonu, zato da sem lahko sploh omogočil finančni tok, da bi sploh lahko začela z vračanjem dolga. Obresti so tekle in vsi so enostavno uživali v naslajanju nad tem, da imajo dolžnike. To jim je bilo opravičilo, da jim ni bilo treba ustvarjati. Če bi jim kdo kaj očital, so vedno imeli asa v rokavu - vedno so bili v stanju reči, da oni bi že, a kaj, ko dolžniki ne vračajo dolgov in tako onemogočajo, da bi se kaj storilo. Bila sva talca v nekem sistemu, katerega edini namen je ne storiti ničesar in najti opravičilo za to.”

Zamejala se je, čeprav nekoliko grenko. “Ko ti to tako razlagaš, zveni prav smešno. Ampak, ko se spomnim, skozi kaj vse sva morala iti, pa ni bilo ničkaj smešno. Se spomniš, kako sva se bala poštarja? Molila sva, da za naju ne bo tisti dan ničesar.” Za nekaj časa je obmolknila, kakor bi se morala pomiriti s tem, kar je povedala. Sveži so še spomini in čustva ne izginejo čez noč. “Najhujše od vsega pa je bil sram,” je nadaljevala. “Imela sem občutek, da vsi vedo, da sva brez ficka. A to me niti ne bi tako zelo motilo… Občutek, da vsi kažejo s prstom na naju, češ - poglej ju. Onadva sta pa zapravila podjetje in sta dolžna naokoli in naokoli. To me je ubijalo. Nisem si več upala na kavo s prijateljicami, saj sem imela slabo vest, da bi se imela lepo. Nisem si smela dovoliti, da bi se imela lepo, saj sva bila vendar dolžna…” Ni več nadaljevala. V grlu je bilo že čutiti dregetanje.

“Ja,” sem nadaljeval. “A četudi je morda res kdo imel kake pripombe, nisva imela razlogov za slabo vest. Se spomniš? Na koncu sva še avto prodala, da sva lahko izplačala plače…” Prižgal sem si cigareto in pihnil nekaj dimov. Pred očmi se je bliskovito odvijal film zadnjih desetih let. Vse prihranke sva vložila v zagon podjetja. Želela sva delati po nemškem vzoru. Všeč ji je bilo, ko sem ji opisoval, kako delo teče na teh koncih še v tistih časih najinih začetkov in kmalu je posvojila ta sistem, ki ga niti ni poznala drugače, kakor iz mojih pripovedovanj. Dajal ji je tisti prepotrebni občutek varnosti… Uredila sva prostore, delovno okolje po vzoru, kot so veljali v firmah po Nemčiji. Zaposleni so imeli na razpolago vedno svežo kavo, čaj, sadje in prigrizke. Lahko so soodločali o stvareh, ki so se jih neposredno tikale. Na razpolago so imeli brezplačno karto za fitness in wellness. Delali smo zanimive reči in razen nekaj izjem, ki se v kolektivu niso znašle in so nas kmalu zapustile, smo vsi delali predano in s srcem. Brez obotavljanja in pritoževanja, polni upanja in optimizma. Izdelki so bili nadpovprečno dobri… Pa vendar smo doživeli polom na celi črti. “Poskušal sem narediti nekaj, za kar družba še ni bila povsem zrela. Poleg tega pa sem pretirano poudarjal svojo apolitičnost. Če bi bil kdaj modro tiho in bi kdaj komu, magari s figo v žepu, lezel v rit, bi nama metali manj polen pod noge.”

“Ja, to je pa res. Ampak meni si bil pa ravno zaradi tega vedno všeč. Zvest svojim načelom. Četudi na kolenih in ponižan, vedno dostojanstven in poln vere vase. Potihem sem tako vedela, da si zvest tudi meni,” je pomežiknila in se pomenljivo namuznila. “V končni fazi, tudi ko si mi rekel, da odhajaš nazaj v Nemčijo, se mi sanjalo ni, ne kaj nameravaš, ne kam greš. A sem preprosto verjela, da veš kaj delaš. Spomnim se tistega večera, ob pol dveh zjutraj. Bila sem v zeleni majčki in široki trenirki, v osmem mesecu. Nisi mogel spati in si rekel, da kar greš na pot. Za slovo si mi rekel, da bomo za božiča spet skupaj. Niti za trenutek nisem pomislila, da ti lahko spodleti. Vse kar sem imela za narediti, sem načrtovala tako, da bo tajming pred božičem.”

Zasmejal sem se. “Veš, zame ni bilo poti nazaj. Enostavno mi je moralo uspeti. Takrat sem že vedel, da v Sloveniji ne morem delovati ustvarjalno. Da je preprosto preveč ovir. Poslovanje pod roko oziroma prod mizo mi ni dišalo. Hkrati pa so nama blokade onemogočale že normalno življenje…”

“Seveda,” mi je vskočila v besedo. “Se spomniš, kako si se odpovedal hrani in upal, da boš pri stranki dobil kaj za pod zob, da sem jaz imela kaj jesti. Vedno si govoril, da sem tvoja ženska in pol, ko sem bila nosečka in da moram temu primerno jesti. Potem sem jokala, ker nisem vedela, ali si lačen ali sit. Imela sem slabo vest, da se stradaš zaradi mene, hkrati pa sem vedela, da moram jesti zaradi malega bitjeca pod srcem…”

Spet se je zamislila. Govorila sva o rečeh, o katerih se nisva pogovarjala ravno pogosto. Nekaj mesecev preden sem zapustil domovino, sva bila že tako na psu, da so nama odklopili elektriko. Dejansko sva životarila od tega, kar sem dobil od “končnih kupcev” s kakim servisom računalnika in plačilom “na roko”. Kar je šlo preko računa, so požrle blokade, kolikor je sploh bilo plačano. Neplačevanje je takrat itak že postalo vsakdanjik. Verjetnost, da bi kdo dejansko plačal in to v roku je bila minimalna. Bolj upanje, kakor kaj drugega.

“Nekaj pa mi vseeno ni čisto jasno,” reče nekako zamišljeno in malenkost neodločno, kakor da bi se šele odločala o tem, ali naj sploh spregovori na to temo. Vendar se opogumi in nadaljuje: “Zakaj si tako vztrajal, da odpiševa vse terjatve do najinih dolžnikov?”

Pogledal sem jo skozi oblaček dima, ki sem ga ravnokar puhnil predse in dim je zakril tiste drobne napakice, ki nam jih je namenila mati narava vsem, da bi nas skušala v tem, ali smo se pripravljeni soočiti z nepopolnostjo in skoznjo razviti popolnost. Njen obraz je bil tako zgolj še ena sama milina, rdeče ustnice polne kakor zrele češnje na bližnjem drevesu, njene sivo modre oči pa kakor najbolj bister izvir, ki vabi da bi se žlovek okopal v resnici, ki vre iz njega.

“Storil sem, kar mi je bilo storiti. Izbral sem najboljše za nas,” sem se končno predramil z besedami v odgovor in nadaljeval: “Če bi tega ne bil storil, bi zgolj podaljšal agonijo. Oba bi gojila lažno upanje, da bo morda vendar od nekje prišlo nekaj, kar naju bo rešilo. Vztrajala bi v iluziji pričakovanja rešitve od zunaj in tako dovolila, da življenje teče mimo naju in počasi polzela v hladni objem smrti. Tako pa sem presekal in lahko sva sestopila z odra in izstopila iz igre, ki ni nikoli bila zares najina. In danes sva odrešena.”

Umaknila je pogled in se zazrla v osameli puhast bel oblak, ki je počasi polzel čez od sonca ožarjeno obzorje. “Tako si si torej na svoj način odprl pot sem. V bistvu si to načrtoval dolgo časa. Spomnim se tvojih namigovanj. A nisi naju z Malo Kneginjo hotel pustiti samih. Dokler ni bilo že nujno. Dober mož si,” je naposled tiho rekla, nato pa je svoj topli pogled ponovno spojila z mojim. “In presrečna sem, da si oče najinih otrok. To je bila ena najboljših naložb v mojem življenju,” se je nagajivo nasmejala, medtem ko ji je iz kotička očesa vendar spolzela solza. Pokleknil sem k njej in jo z ustnicami pobožal po licu in ji tako obrisal solzo z njega. Naslonila je glavo na mojo ramo.

“Bi se ljubila z menoj?” sem vprašal potihem, kakor bi se bal, da bi naju kdo slišal, pa čeprav tukaj daleč naokoli ni nikogar, ki bi razumel besedico slovensko. “M-hm,” je zapredla in se pritajeno zahihitala. Počasi je vstala in mi podala roko. “Pridi, greva v spalnico.”

Ležala je na boku, rahlo usločena na hrbet. Položil sem roko na njen pas in počasi polzel po svili preko njenih bokov, dokler se nisem dotaknil stegen. Takrat sem se zahvalil bogovom, da so mi naklonili dotikati se te svilnate kože in uživati v teh oblinah, ki so kar vabile moškega k temu, da mednje zaseje seme potomstva. Ni mi bilo do tega, da bi se pretirano obiral, zato sem z roko segel med njene noge in začutil vročico vrelca užitka, ki zaradi nabreklosti ni bil niti najmanj več skrit pod spodnjicami.

Njen dreget se je počasi a vztrajno širil tudi name. Z ramo sem jo počasi porinil na hrbet, medtem ko sem s kazalcem zgolj privzdignil trakec njenih spodnjic in ga odmaknil na eno stran. Potopil se se vanjo brez odpora. Bila je že razprta in njeni sokovi so se že zmešali v spolzko zmes, tako da je s sunkovitim  globokim vzdihom, ki je izzivalno privzdignil njena prsa, sprejela vase dar, ki se ji je ponujal. Naslonil sem se na komolce in jo s pripognjenimi prsti božal po licih, medtem ko sem zrl v njene čudovite oči, ki so me priklepale nase. Ritmično pozibavanje z boki je v menni izzivalo valove ugodja in občutek za prostor in čas sta počasi izginjala iz moje zavesti. Zlil sem se z njo in čutil, kako se struja energije vrtinči ob moji hrbtenici in odpira čakre eno za drugo vse dokler prostora ni izpolnil hladni modri plamen, ki mi je švignil iz temena in edino, kar me je še povezovalo s tuzemstvom in me opominjalo, da moje poslanstvo tukaj še ni dokončano je bil nek oddaljen občutek bolečine, ki se je porajal ko je nekaj trenutkov za tem zarila nohte v moj hrbet.

Telo je bilo zgolj še mlahav kup mesa pripetega na kosti, ki se je zgrudil nanjo in v katerega se je prav počasi vračalo življenje, ki se je medtem razpostrlo po vsemu prostoru in vse tja čez bližnji travnik v krošnje dreves. In kakor se je življenje počasi ponovno naseljevalo v telo, toliko bolj mi je prijalo njeno nežno božanje po razbolelem hrbtu in polzenje s prsti skozi moje sicer kratke lase na zatilju.

Previdno se je obrnila na bok in me tako prestavila s sebe obse, me poljubljala na lica in veke, ter mi pripovedovala čudovite stvari, medtem ko me je vedno bolj in bolj zaobjemal spanec. Bil je to večer, ko se je zgodilo vse tako, da je bilo spočetje povsem mogoče. In misel, da sva morda spočela novo življnje, ki ta trenutek nastaja pod njenim srcem mi je narisala nasmeh na obraz. Dokler imava naslednike, je še upanje za ta svet, da bo nekega dne postal bolj človeški. In ta misel me je pomirjala.