Tisti, ki me malo bolje poznajo, vedo, da je ena izmed mojih šibkih točk ljubezen do glasbe. In včeraj se je zgodilo nekaj, o čemer sem sanjal dolgo že časa. Z Lepooko sva si vendar po večih poskusih utrgala čas in si privoščila ogled enega izmed kultnih del, ki nama je obema izredno všeč že od nekdaj. To je Fantom iz opere (tudi: Fantom v operi), katerega je uglasbil baron Andrew Lloyd Webber, ki verjetno sodi v vrh sodobne produkcije popularne glasbe in muzikala.

To je ravno tisti gospod, ki je napisal tudi večini dobro poznano skladbo, s katero so odprli olimpijske igre v Barceloni leta 1992 z naslovom Prijatelji za vedno (Amigos para siempre).

Njegov pohod med zvezde se je začel že v začetku sedemdesetih z rokovsko obarvano opero Jezus Kristus Superzvezda (Jesus Christ Superstar), kateri je sledil niz znanih uspešnic, izmed katerih prednjačijo muzikali, kot je Evita, Mačke (Cats), Starlight Express ter seveda omenjeni Fantom v operi. Neizčrpna melodična invencija in spretno mešanje različnih slogov, vse od rocka, popa, jazza, calypsa do sloga ameriškega muzikala, countrija itd.,  ob odličnem obvladovanju klasičnih kompozicijskih postopkov naredi njegova dela brezčasna in ko se človek enkrat sreča z njim, ga njegova glasba preprosto ne izpusti več iz svojih krempljev.

Sam sem se z njim, če odštejemo obisk Barcelone leta 1992, prvič bolj poglobljeno srečal ravno tako, da mi je po nekem naključju malo po izidu v roke prišel istoimenski film, ki sem si ga od takrat ogledal že neštetokrat, tako da si znam že miže brez težav predstavljati posamezne scene in bi (debitantsko in morda tudi a ne nujno diletantsko) lahko verjetno šel že v kako bolj amatersko zaodrje za prišepetevalca.

Na veliko srečo sedaj že nekaj let živim v Hamburgu, ki se ponaša z nazivom "mesto muzikal" in v mestnem gledališču "Neue Flora", ki velja za enega največjih v Nemčiji, je v zadnjih dveh letih poleg ostalega na voljo celoten sortiment Webrovih del. Roko na srce, je trajalo kar nekaj časa, preden sva z Lepooko zbrala pogum in se odpravila tja. Danes lahko rečem, da je bilo vredno vsake sekunde.

Za tiste, ki dela na poznate, zgolj na hitro bežen uvod: gre z dvodejanko, katere prolog se začne z dražbo starih predmetov iz pogorelega teatra, v katerem se zgodba pravzaprav dogaja. Pod pomenljivo prodajno številko 666 se nahaja čudovit obnovljen lestenec, katerega so posodobili z električnimi svetilkami,... Nakar se ta lestenec prižge in v vsem svojem blesku in blišču nad glavami občinstva zapelje pod strop dvorane in tako občinstvo popelje v prvi akt - vajo za uprizoritev Hanibala v taistem teatru, vendar še pred katastrofo.

Takšnih in podobnih scenskih in dramskih učinkov je v predstavi mnogo, tako da se gledalec dejansko stopi s predstavo in za čas trajanja le-te vstopi v čudoviti svet glasbe, vzporedni svet daleč proč od ponorelega sveta, ki ga je zapustil, ko je prestopil prag gleališča. Ne smem povedati preveč, da vam ne povarim užitka... ;-)

Vsekakor priporočam ogled. Za vstopnice v osrednjem predelu dvorane sva odštela sto šestdeset evrov, ki pa so se izkazali za izdatek, vreden vsakega centa. Sicer pa se cene vstopnic gibljejo med slabimi 50 evri v ozadju dvorane in ob straneh, okoli 65  evrov v ozadju središčnega dela, okoli 80 evrov v osrednjem delu dvorane, nato okoli 95 evrov v sprednjem delu in okoli 105 evrov v VIP ložah.

Osebno vam sicer priporočam ravno osrednji del dvorane (nekje med 12. in 20. vrsto), ki gledalcu omogoča še vedno dovolj dober pogled na oder, da razbere obrazno mimiko na obrazih akterjev in hkrati dopušča tudi širši pogled na celotno scenografijo, kar je še posebej dobrodošlo pri predstavah, kot je omenjena, ki na tak ali drugačen način s scenskimi učinki gledalca pravzaprav zaobjamejo in ga tako na nek način vključijo v predstavo samo.

Slika: Mathias Edenborn igra v predstavi osrednjo vlogo Fantoma.

Slika: Valerie Link Wuchinger igra v predstavi mlado obetajočo Kristin.

Slika: Nicky Wuchinger igra v predstavi Raula.

Glavne vloge so v najinem primeru odigrali in odpeli neški tenorist švedskega porekla Mathias Edenborn v vlogi Fantoma, dekle prelepega glasu in prav tako ničkaj slabšega stasa Valerie Link v vlogi Kristin in zapeljivi Nicky Wuchinger kot Raul, ki mu je ta vloga pisana na kožo. Kot lahko tudi sami razberete iz zgornjega posnetka, ki je nastal prav v Hambuški operni hiši, so to odlični vokali, ki so ob spremljavi uigranega orkestra izpolnili vsak kotiček dvorane. 

Pri tem naj izdam skrivnost, da je Weber v zadnjih letih pripravil tudi nekakšno nadaljevanje "Fantoma" z naslovom "Ljubezen nikoli ne umre" in da so predstave že na voljo tudi pri nas, v Hamburgu. Z lepooko bova vsekakor v bližnji prihodnjosti ponovno prestopila prag hambruške hiše "Neue Flora" in se prepustila glasbi, da naju odplje v svet, kjer se duša sreča s tuzemnim.

Za sladokusce je to torej odlična možnost podaljšanega konca tedna, obavarnega s kulturo, romantiko in nepozabnimi doživetji v mestu neštetih mostov. Če torej razmišljate, kam bi s svojo drago pobegnili za trenutek ali dva v dvoje, da bi prebudili tisto iskrico duha in bi radi nekaj posebnega, potem je morda prav Hamburg s svojo kulturno, glasbeno in arhitekturno ponudbo pravšnji za vas.

P.S.: V primeru, da kdo potrebuje bolj potanke informacije o možnostih potovanja v Hamburg, nastanitve in priporočljivih reči, ki jih je vredno videti, oz. informacije v zvezi s programom in gledališčem, ter mestnim prometom, itd. naj me brez zadržkov pocuka za rokav.