Končno sem lahko ponosen na svojo domovino. Od danes naprej beseda pizdolizec v moji percepciji ni več žaljivka, temveč je rezervirana le za ljudi, ki sodijo najvišje. Za dobro jutro pobrskam malo po slovenskih straneh in naletim na pravo zgodbo. Človeško, meseno in na nek način celo katarzično. Odnosi med spoloma so končno zapolnili naslovnice slovenskih medijev in politika, ter teorije zarot so končno pristali tam, kamor sodijo - na obrobje.

Zaušnica sindikatom

Branimir Štrukelj je končno dobil jasno sporočilo, da je skrajnji čas, da se umakne. Ravnatelji so več kot očitno na kolenih, saj nimajo nikakršnih konkretnih vzvodov, da bi svoje zaposlene nagrajevali, glede na kakovost opravljanja dela. Ravnatelju, o katerem teče beseda, bi v skladu z veljavno Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja lahko vsaj simbolično dodelili nagrado za inovativnost in se sklicevali na 110. člen le-te.

Ravnatelji so v slovenskih šolah namreč ujeti v precep vsaj z dveh pomembnih plati. Na eni strani jih pesti pregovorna slovenska mentaliteta, po kateri se ni dobro na glas iskreno izrekati o drugih, saj se lahko to kmalu kot bumerang vrne nazaj, ko to najmanj pričakujemo. Slovenija je pač kot majhna vas in človek res nikoli ne ve, kdaj bo koga srečal v povsem novi vlogi. Druga plat primeža je dikcija sindikatov, ki zagovarjajo tezo, da so vsi zaposleni enako kakovostni. Med njimi po mnenju sindikatov ni razlik. Ravnatelju tako ostane le še, da nemo opazuje padanje kakovosti šolstva, saj ga lahko kajhitro obtožijo mobinga, če bi se slučajno obregnil ob kakovost nekogaršnjega dela.

Ta ravnatelj pa je našel pot. Učiteljici, do katere je iz tega ali onega razloga gojil določene simpatije, je izkazal svojo naklonjenost na izviren način, pri čemer mu nihče ne more očitati koruptivnega vedenja, ali česarkoli podobnega. Polizal ji je pičko. Ga ni denarja, ki bi poplačal tolikšno naklonjenost. Je ni nagrade, ki bi bila bolj iskrena in imela večjo težo. Neprecenljivo. Končno poteza, s katero človek človeku prizna obojestransko človeškost. Roko na srce, vredno posnemanja.

Javno in zasebno

Seveda ne gre mimo zgražanja javnosti. Najbolj se po moje zgražajo ravno matere črede otrok, ki imajo praviloma vsak svojega očeta in ki so v življenju zamenjale toliko partnerjev, kot kaka manjša avtobusna postaja potnikov in so po pravilu ostajale prazne in osamljene, enako kakor omenjena postaja. Takoj za njimi so verjetno malomeščanski čistuni, ki imajo končno kost za obiranje in tako lahko vsaj za nekaj časa pozornost preusmerijo iz svojih mizernih življenj in s prstom pokažejo na drugega: "Kaj takega?!? Pa še v šoli?!?" In množica ostalih, ki spolno slo tako ali drugače brzdajo z nadomestki.

Torej dragi moji, da razčistimo osnove. Kabinet ni javni prostor. Kabinet je prostor, kamor se učitelj lahko umakne, da se v miru in zasebnosti pripravi na nadaljevanje pouka in opravi vse pomembne priprave, da bo pouk lahko nemoteno potekal. Razumeli bistvo? Kabinet je prostor, ki učitelju v javni ustanovi omogoča, da se umakne v zasebnost, zaužije v miru medikamente, če je slučajno na kaki terapiji, itd.

In če se boste obesili na to, da sem uporabil besedno zvezo pomembne priprave, naj vas obvestim, da ste očitno slabo podučeni, saj spolna zadovoljenost spada med najpomembnejše človekove biološke aktivnosti oz. potrebe, kamor uvrščamo tudi potrebe po hrani, iztrebljanje, itd. Si lahko učitelj privošči v šoli v miru in v popolni zasebnosti obiskati stranišče in izločati? Ali se vam tudi to zdi moralno sporno?

Torej dragi moji... Učitelj lahko, povedano tako po domače, v šoli uživa popolno zasebnost, da gre scat, srat, ... ali pač v kabinetu pojest tablete, fukat, oz. si privoščit kako drugo obliko sprostitve, pa četudi je to kunilingus, oz. lizanje pičke, ali v obratnih vlogah felacija, oz. lizanje kurca. Na nas oz. vas, kot starših je, da svojega otroka naučite razlikovati med učiteljevo javno vlogo in njegovo zasebnostjo in jih podučite, da je nezaželen vdor v tujo zasebnost sporen. Če tega kot starši niste storili, ste padli na izpitu in ste vzgojili brezčutnega razvajenčka brez zmožnosti empatije.

Zgledi vlečejo

Nekje sem zasledil komentar (priznam, da sem bolj ali manj zgolj preletel vso to množico senzacionalistično napihnjenih vročih zgodbic) neke gospe, da naj bi ravnatelj nemudoma odstopil, saj je zdaj nastala situacija, ko lahko učenci rečejo: "Če lahko ravnatelj in učiteljica to počneta, potem lahko tudi mi." Sveta preproščina. Iskreno upam, da ta gospa nima svojih otrok, če pa jih ima, sočustvujem z njimi.

Vsak ravnatelj na šoli opravlja določeno vlogo. Ta vloga narekuje določena pravila vedenja v javnosti, ki so lahko drugačna od pravil, ki veljajo za učence. Povsem korektno je npr., da ravnatelj pristopi do učitelja (ali učiteljice), s katerim se poznata že dlje časa in mu kot svojemu sodelavcu reče: "Zdravo Brane. Poslušaj... Tisti zaplet z učbeniki ti je že uspelo rešiti, ali moram jaz posredovati pri založbi?" Ravnatelj si to lahko privošči, vaš otrok pa ne. Vaš otrok je dolžan vikati tako ravnatelja, kakor učitelja, vse dokler se ne bo bonton glede tega spremenil. In vi ste dolžni vaše otroke tega naučiti.

Tako se lahko vrnemo k predhodni točki. Vaš otrok si lahko privošči v zasebnosti iti na stranišče v šoli, ki je sicer po naravi stvari javna ustanova in ima pri tem vso pravico ostati v sferi zasebnosti. Nihče ga nima pravice pri tem snemati in še najmanj te posnetke javno distribuirati. In medtem, ko zaposleni uživajo privilegij kabinetov, v katere se lahko umaknejo in jim omogočajo nekaj zasebnosti v času, ko ne poučujejo, učenci, dijaki in študentje tega privilegija na šolah ne uživajo. Pika. In dokler tega privilegija ne uživajo, na šolah ne smejo spolno občevati, vse dokler se splošni družbeni normativi ne spremenijo tako, da lahko fukamo vsevprek, ali pa dokler v šolah ne bo "fuk kamric" za dijake.

Zlagana morala

Ponosem sem torej na dejstvo, da je v ospredje dnevnega dogajanja prišla tema, ki je vredna tega, da se o njej govori. Končno tema, ki je pomembna, prvorazredna, kot bi se lahko izrazil. V poplavi vseh nepomebnih novic o političnih peripetijah in teorijah zarote, je to res prijetna osvežitev. Upam, da je ta dogodek tisti prelomni, ki bo Slovenijo prebudil iz sna. Za Slovenijo se mi zdi ta dogodek nekaj takšnega, kakor je bila za ZDA zgodba o Biliju Cigari in Moni-Lizi.

Seveda pa ne gre tudi mimo temnejše plati same zgodbe. Menda naj bi ravnatelj imel družino. Cinizem na stran, a vprašam se, kako bi se avtor posnetka počutil, ko bi mu sosedov mul'c na mobilcu pokazal posnetek, na katerem poštar natepava njegovo mamo, on pa ju je zalotil, ko mu je prinesel nazaj PlayStation, pa malo posnel...

O posledicah za ravnatelja in učiteljico v okvirih njune zasebne sfere se ne bom spuščal v moraliziranje. Ostaja pa mi grenak okus pri vprašanju: "Ste vzgojili vašo mularijo tako, da se zavedajo posledic svojih ravnanj?"