Religije so posredovane z namenom, da bi ljudi obvarovale tistih, ki mislijo, da so izpopolnili igro. Delitve šibijo človeški potencial in tako posledično omogočajo lažje vodenje (upravljanje). V prvi vrsti se mi zato poraja vprašanje, ali so t.i. sveti spisi po svojem izvoru zares "naši". Z besedo "naši" si predstavljam našo kulturo, našo kolektivno zavest, če si sposodim izraz iz debate, ki me je spodbudila k pisanju tega zapisa. Kaj pa, če so ti spisi "njihovi" in so jih "naši", kot to zmagovalci neredko počno, zgolj prilagodili in uporabili za lastno propagando?

Lep primer je zgodba o treh kraljih oz. treh modrecih. Dovolil si jo bom zapisati v obliki, ki mi je najbolj blizu:

Ko so prišli na kraj, kjer naj bi se rodil prerok, je najmlajši izmed treh kraljev šel sam videti otroka. Ugotovil je, da je bil kot on sam, kajti zdel se mu je njegove starosti in videza. In je prišel ven ves začuden. Potem je šel pogledat še drugi, ki je bil mož srednjih let. In tudi njemu je zdelo, kot da je njegove starosti in videza. In je prišel ven precej osupel. Nazadnje je šel še tretji, ki je bil že starejši mož; in z njim se je tudi zgodilo, kar se je že drugima dvema. In se je vrnil globoko zamišljen. Ko so bili trije kralji spet skupaj, je vsak povedal drugima dvema, kaj je videl. In so bili vsi skupaj precej presenečeni in so sklenili, da gredo pred otroka vsi trije skupaj. Torej so tokrat šli vsi trije skupaj, in ko so prispeli do otroka, so ga uzrli v njegovi pravi podobi in njegovi ​​resnični starosti; pred njimi je bilo star komaj trinajst dni staro dete. Potem so se mu poklonili in mu ponudili zlato, kadilo ter miro. Otrok je vse tri darove, nato pa jim je dal zaprto skrinjico.

...

... čez nekaj dni so se odločili pogledati, kaj jim je dete dalo v dar. Odprli so skrinjico in našli v njej kamen. Spraševali so se, kaj bi to lahko pomenilo. Dete jim ga je podarilo v znamenje, da naj ostane njihovo prepričanje o tem, kaj so skupaj uzrli, trdno kakor kamen...

...

... Trije kralji, ne da bi vedeli, kaj bi z njim, so ga vrgli v vodnjak...

...

Malokateri veren ali neveren kristjan je seznanjen s to različico, ki jo je Marco Polo prinesel iz Perzije, ki jo je obiskal med svojimi potovanji. A ravno s to različico postane simbolika treh kraljev oz. modrecev bolj jasna in povsem smiselna. Najmlajši mu je poklonil zlato. To je aspekt modernega človeka, najmlajši aspekt, ki kot vrednoto izpostavlja korist. Odtod ime Gašper. Če etimološko sledimo imenu, kmalu ugotovimo njegov pomen - zakladnik. Srednji kot dar pokloni kadilo. Melchior. Etimološko skozi proučevanje njegovega imena pridemo do pomena "svetloba". Njegov jezik je torej simboličen, vrednoto pa mu predstavlja lepota, ki pa v svoji naravi prepostavlja socialno interakcijo, torej odnos. Najstarejši je Boltežar. Etimološko brskanje nam razkrije pomen, i zkaterega izhaja tudi njegovo ime in to je "varuh". Podaril mu je "miro". Skrben zdravilec, ki kot vrednoto poudarja varnost.

Šele ko so pogledali skupaj, so uzrli 13 dni staro dete. Zakaj 13? O simboliki tega števila bi lahko pisal na dolgo in široko, pa se bom vseeno vzdržal, saj ne želim, da bi bil ta zapis predolg. Lahko zgolj spomnim, da se motiv števila trinajst, predvsem v različici dvanajst in eden, v mitologiji pogosto pojavlja. Kristus in dvanajst apostolov je tako ena izmed figur, ki govori o zaključeni celoti. S kombiniranjem različnih razmerij zgoraj opisanih aspektov tudi kmalu pridemo do števila 12 (oz. 13, ki je 12 in 1).A kot rečeno, to tokrat prepuščam tebi bralec, v razmislek.

Če razvijem misel še malo naprej. Poprej sem omenil razloček med "nami" in "njimi". Zato se bom še za kak trenutek zadržal pri religiji, ki nam je kulturološko najbližja, čeprav med njo in drugimi ni toliko razlik, kot bi si to nekateri želeli prikazati. Če sedaj prepostavim, da so zapisi, ki jih beremo v knjigi, ki je podstat tej religiji, pravzaprav izvorno "njihovi", potem zveni zgodba o "izgonu iz raja" (1 Mz 3,1-24 - Izgon iz raja) nekako tako:

Kot bi njegovi ženi bogovi rekli:
»Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke. Po možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj.«

Če sedaj pogledamo zgodbo, kot zapisano z vidika nekoga, ki se čudi tej novi kulturi, s katero se je srečal in je danes "naša", deluje zgodba povsem smiselno. Pripovedovalec se čudi še naprej...

In kot bi tem ljudem kdo rekel: »... naj bo za tebe prekleta zemlja; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje. V potu svojega obraza boš jedel kruh, ...

Čudeči je sedaj pozornemu bralcu tudi že nekoliko razkril svojo identiteto. Sklepamo lahko na nomada, ki se je srečal s poljedelsko kulturo, oz. prav posebno, do tedaj nepoznano vrsto le-te. Ta poljedelska kultura je bila posebna po tem, da je zanjo bila značilna stalna poselitev. Stalna poselitev je uvedla problem, ki je bil nomadom nepoznan - izčrpavanje in posledično zmanjšano rodovitnost zemlje. Prvotni raj se je skozi obdobja izčrpavanja spremenil v pekel...

In GOSPOD Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet.

Izsek dobi v tem kontekstu popoln smisel. Za animističnega nomada je bila zemlja del življenja, ravno tako kakor on sam - človek. Ločevati človeka od sveta mu je bilo nepredstavljivo. Človek, zemlja, življenje,... Vse to mu je tvorilo neločljivo celoto, čudovit božanski načrt, tako popoln, da je njemu in njegovim prednikom omogočal preživetje že na milijone let. Sedaj pa se je srečal s kulturo, ki je odločala o življenju in smrti, kulturo, ki je prevedeno v današnji jezik določene življenjske oblike okarakterizirala kot plevel in škodljivce in se postavila v vlogo bogov, ki so poprej edini lahko odločali o življenju in smrti. Zato ne sme presenetiti vzklik:

»So mar jedli z drevesa spoznanja, da so se jim odprle oči in so postali kakor bogovi, ki poznajo bi dobro in húdo?!?«

 Enako smiselen je lahko tudi naslednji izsek v kontekstu, da je pripovedovalec pravzaprav "njihov"...

Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj,

Lahko bi izpričeval, da je ta nova kultura, zaradi nujnosti ekspanzije, neizbežno trčila z drugimi in jim tudi na silo poskusila vcepiti svoja pravil o tem kako je treba živeti, kar je verjetno botrovalo tudi odporu staroselcev, lahko tudi oboroženemu, vojaškemu. Znano je npr., da so Kitajci na vzhodu že dolgo pred nami poznali eksplozivne mešanice in so smodnik zelo zgodaj uporabljali tudi v vojaške namene. Zato ni mogoče izključiti, da so ob ekspanziji na vzhodu pripadniki "naše" kulture naleteli tudi na močan (vojaški) odpor...

Da pa ne bomo preveč zašli v domneve, se ozrimo še po eni nejasnosti v tem kratkem besedilu, ki pa postane povsem smiselna, ako kot pripovedovalca določimo nekoga izmed "njih":

Tedaj je GOSPOD Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, ...«

Če je v okvirih monoteizma ta stavek nesmiseln, saj se v monoteizmu bog nima s kom pogovarjati na eni strani, še manj pa na drugi strani govoriti o sebi (bogovih) v množini, postane povsem smiseln z aspekta politeističnih nomadov. Če torej malenkostno prilagodimo tudi ta citat iz svetega pisma...

Tedaj je eden izmed bogov rekel ostalim: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, ...«

... dobi zgodba povsem novo dimenzijo in predvsem postane smiselna. Nelogičnosti, ki izvirajo iz religiozne razlage se umaknejo jasnosti percepcije "drugega".

Če se sedaj naslonim na biblično trditev, da je svet nastal pred šest tisoč leti, smo na dobri poti, da določimo simboliko izgona iz raja. Odvrzimo torej ves "mambo đambo", ki ga pridigajo iz prižnic in se ponovno izprašajmo o izvirnem grehu. Če predpostavimo, da je stara zaveza pomenila prehod iz obdobja bika v obdobje ovna, kakor je razbrati iz simbolike v besedilih in nova zaveza prehod iz obdobja ovna v obdobje rib, itd. - potem se je torej izgon iz raja in izvirni greh zgodil nekje okoli deset tisoč let pred našim štetjem. Je v (t.i. uradni) zgodovini izpričan kak dogodek, ki sovpada s tem bibličnim pričanjem?

Znanstvena zgodovina nam izpričuje, da se je nekako takrat zgodila "poljedelska revolucija". Ponovimo: poljedelska revolucija. Mar nisem prej govoril o tem, kako se nomad ob trku s temi čudnimi poljedelci čudi? Verjetno boste rekli: "Ah, naključje!" In pomenljivo zamahnili z roko. Za zadnje dvomljivce zato poglejmo še eno zgodbo iz istega vira, zgodbo o Kajnu in Abelu. Tudi tukaj najdemo motiv nasilnega poljedelca, ki ubije mirnega živinorejskega nomada. Zgodba nikakor ne paše v kontekst današnjega konflikta med vegeterjanci in mesojedci.

Če pa pogledamo iz zornega kota takratnega časa, torej postavimo zgodbo v ustrezen kontekst, postane tudi ta povsem logična. Bogovom je ljubši dar nomadov (Abela, ki je gojil drobnico), torej jasen indic, da zgodbo pripoveduje slednji, nomad. A poljedelec Kajn ga ubije in bogovi ga prekolnejo... in spet je tu motiv, ko ga kaznuje z nerodovitnostjo.

Izčrpavanje zemlje je botrovalo potrebam po širitvi, po pridobivanju novih ozemelj. Hkrati pa je tak način pridelave omogočal nekaj, kar do sedaj ni bila praksa - skladiščenje hrane. To pa je omogočilo tudi "vojaški aparat", ki je skrbel za prepotrebne širitve. Tu gre torej iskati izvirni greh. V prevladi kulture, ki je zaradi svoje nuje po nasilnosti do drugih oblik življenja, povzročala tem drugim gorje, a hkrati zaradi svoje učinkovitosti hkrati tudi prevladala. In tu gre tudi iskati vzroke za nastanek t.i. "klasičnih religij". Ta kultura je v ljudeh skozi različna obdobja opirala različne vrste moralnih in etičnih vprašanj, saj je bila po svojem ustroju nenaravna oblika življenja.

Tako ni naključje, da se ravno v tem obdobju začnejo pojavljati religije, ki jih poznamo še danes na eni strani, ki urejajo duhovno plat človeka, da bi se kultura ne sesula v nihilizmu, hkati pa se pojavljajo tudi zametki prava, kot ga poznamo danes, saj se prvič pojavi tudi problem kriminala, ki doslej ni bil poznan, saj se šele s kopičenjem zalog pojavi priložnost za odtujitev le-teh in tako tdi potreba po novi ureditvi medsebojnih odnosov, ki temeljijo na prisili.

Izziv je tokrat namenjen vsem, tako onim psevdo-ateistom, ki za njim skrivajo lastno nepoznavanje tvarine in se vdajajo "mejnstrimovskemu" konformizmu, kakor tudi kvazi-deistom, ki uteho za lastno grešnost opravičujejo s ceremonialnim udejstvovanjem na religiozno obarvanih družabnih dogodkih. Ste pripravljeni postaviti pod vprašaj svoje dosedanje interpretacije resnice? Ste pripravljeni poskusiti razumeti vidik drugega in morda celo za trenutk ali dva prevrednotiti vaša dosedanja pepričanja skuzi ta drugi vidik? Ste pripravljeni izstopiti iz črede in v imenu resnice storiti dobro, ter tako služiti življenju, temu čudovitemu daru bogov ali narave (izberite po lastnih prepričanjih, op. p.)?