Izražati v rimah ideje brezčasne

profanemu redko in stežka uspe,

a željnemu iz ust besede prekrasne

kar same v rime pogosto beže.

Vajenec z dletom kamen razkolje,

drobci mu ostri režejo obraz,

a upanja poln in židane volje,

kamnu vkleše življenja izraz.

Previdneje s kladivom po dletu udarja,

širom okoli razlega se zvok,

po svoji podobi tempelj ustvarja,

nekaterim bo ječa a njemu bo Bog.

Nikoli Svetlobi hrbta ni obrnil ,

v obraz ves poten je in zagorel,

željo je zdaj v stvarnost on strnil,

na lestev je Jakobovo se povzpel.

Predano si zopet predpasnik nadene,

obrti pred Njim se prikloni v čast,

iz duše prikliče si čiste namene,

da pretkano ne ukane žgoča ga strast.

V nebo se dvigata stebra ponosna,

vsakemu od njiju da davno ime,

da pot proti nebu bode bolj znosna,

stopnice ovije okoli obeh.

Iz višine vendar bolje se vidi,

svet zdaj njegov je, pogled mu širok,

a predana duša nikdar se ne izpridi,

zada si zgraditi kraljevski obok.

"Posoda življenja!"; se v gradnjo zazre,

močna in trdna vez je med njima,

preudarno dekletu v misli prodre,

vedoč da srce ji odklene le rima.