Modro nebo, na katerem se poigravajo redki beli oblački in nagajivi opoldanski sončni žarki, ki vodo pod menoj naredi biserno bleščečo. Prijetna svežina vetrca, ki drsi po vodni gladini naredi opoldansko pavzo tako prijetno, da človek zlahka odmisli vročino tega poletnega, sicer delovnega dne.

Za trenutek se zazrem v sogovornika. Vedno znova me očara njegova oprava. Tako mladostna, da v ničemer ne odstopa od deškega obraza s tistim nagajivim pogledom in iskrico v očeh, ki daje slutiti, da samo čaka priložnost, da jo spet komu zagode. 

"Vidiš, kako se to sve lepo dešava u životu," začne nekam odsotno, zroč v ladjo, ki se je počasi približevala k privezu. "Verovatno nikad nisi zamišljao, da ćemo nas dvojica da sedimo ovako i razgovaramo o iskustvu. A treba priznati, boga mi, da si veoma izkusan mladić."

Laskalo mi je, ko me je oklical za mladeniča. Saj ne, da bi se sploh ukvarjal s svojimi leti, a ko nekdo človeka na pragu zrelih let, kot se temu reče, označi kot mladeniča, je to vseeno nekakšen prijeten kompliment. Ujet v te misli nisem našel ničesar pametnega v odgovor, zato sem bil kratek: "Pa nema neke potrebe, da se osvrćemo na vreme. Mnogo toga smo mi već prošli zajedno." Očitno mu je odgovor ustrezal, saj se je pritajeno, a zadovoljno nasmehnil.

"Stekao si poverenje u mene. To je od velikog značenja u životu. Mnogi ljudi nikad ne uspeju, da steknu poverenje, stalno nešto dvoume i traže neke sitnice, kako bi se mogli omahnuti svakog izazova, a ti,..." Sredi stavka ga je zmotil natakar, ki je prinesel na bakreni tasi tradicionalno pripravljeno kavo in poleg nje baklavo.

Moj sogovornik je nemudoma pograbil vilico in spretno z njo odščipnil košček, ter si ga z vidnim užitkom vtaknil v usta, nato pa zamižal in za trenutek nepremično obsedel, potem pa je počasi pričel žvečiti, ne da bi odprl oči. Obred je trajal nekaj trenutkov, preden je vse skupaj pogoltnil in ponovno odprl oči. "Ovakvu baklavu nisam jeo još od vremena starog poslastičara na čaršiji u Mostaru, prijatelju moj," je podal tokrat kompliment najinemu strežaju, čeprav je gledal vame.

Ta je odmaknil stol in prisedel k nama. "Sve je prolazno, druže moj. Danas je lakše potrefiti dobru baklavu ovde, na 54 stepena sjeverno, nego u Mostaru. Tamo, kako je u vodu pao stari most, srušili su se i mostovi izmedju ljudi. I tako postašmo stranci, tako sebi kao i jedni drugima i odputovasmo mnogi u neki drugi svet. Nije lako biti stranac pored vlastitog ognjišta. Mnogo je lakše, kad je čovek stranac u tuđoj zemlji," je spregovoril z nekakšnim nevtralnim tonom, ki bi mu težko prilepil kakršnokoli drugo karakteristiko, kakor preprosto - pragmatičnim.

"Istina je to što zboriš," odvrne moj sogovornik, ki je medtem pospravil že drugi kos baklave po enakem postopku, kot v prvo. "A majstor zanata, kao što si ti, može da izvodi radove bilo gde. Pa čak i ovde su tajne tvoga zanata pojednako, ako ne čak i više cenjene."  

"Najveća tajna svakog zanata je svima na dohvat ruke, ali je mnogi celoga života ne prepoznaju. Izvodi li čovek radove s ljubavlju, ništa a i niko ga ne može sprečiti u tome, da uspe svojim delom nacrtati osmeh na nečijem licu. A poneki bakšiš uz to onda postaje prosto posledica zahvalnosti," je rekel, skoraj neopazno vstal in mi ponudil roko. "Drago mi je, što smo se upoznali. Nadam se, da ćete se još kad navratiti ovamo s vašim prijateljem ili možda sa porodicom," je še izustil, si prepognil krpo čez podlakt in se vrnil k svojim opravilom.

"Čuješ ti njega, kako mudro nam on to reče?" se je nasmihal moj sogovornik. "Od svega, što je mogao da odabere, on odabra baš ovo mesto, gde se njegov zanat još ceni. A nikave škole nema. Samo dobar nos, da sprema koliko može."

Naredil je požirek kave, potem pa nadaljeval: "Kao i ti. I nas dvojica ne bi sad sedeli tu, da nisi jednoga dana spakovao kofere iz napustio tu igru. A moram da ti priznam, da si lepo izveo rad. To, što si se pobrinuo, da ostaneš spojen sa porodicom, je od velikok značaja. Zamisli samo, kako bi bilo, da ti je telo ovde u Hamburgu, a duša dole u Sloveniji. Pa ovi tvoji Slovenci bi sigurno odmah pronašli neki način, da te oporezuju za to," se je namuznil, medtem ko sem se sam komajda zadržal, da nisem bruhnil v smeh in mu s požirkom kave narisal kompozicijo tisoč in enega madeža po obleki. 

"A mnogo su interesantni ovi tvoji Slovenci, ..." je nadaljeval. "Prvo se oni kao tobože cepaju, pa posle dugo vremena nikako da se odluče, da li žele pripadati istočnoj ili zapadnoj civilizaciji. I tako oni onda odjednom, u nekoj žurbi, napraviše kao nekakav kompromis i postaše necivilizovani." Nato se je zagledal proti privezu, kjer so turisti počasi sestopali z ladje. "Vidi onog,..."

Možakar temnejše polti, je na pomolu damam delil cvetje. Premikal se je tako lahkotno, kot bi poplesaval. S pedantnimi prikloni je damam prekrižal pot in jim s prefinjenimi gibi zatikal cvetove v lase, na obleko ali preprosto podajal v roke, da moški spremljevalec niti dojel ni, kdaj je z refleksnim gibom natresel nekaj kovancev v košaro in ko se je ovedel od presenečenja in se ozrl po nenadnem obiskovalcu, je bil ta že drugje. "Vidi, ovaj kao da je na vrhu,..." sem izustil.

Moj prijatelj se je rad družil in tudi neznanci mu niso bili neljubi. S kretnjo roke je gospodu na pomolu nakazal, naj se nama pridruži. Ko je ta prišel, si je dežnik obesil na levo roko, v kateri je držal sedaj že izpraznjeno košaro, v njej pa se je namesto cvetja sedaj bohotilo zajetno število kovancev. Nato pa si je s tremi prsti desnice nekoliko privzdignil klobuk, se komaj opazno priklonil in s tihim glasom vprašal: "Was kann ich für euch tun, meine liebe Herren?" 

Prijatelj je odmaknil stol in mu z roko nakazal, naj prisede. "Es wäre uns ehren, ob Sie uns zu reden begleiten," mu je izrekel v povabilo. Sedaj sem lahko videl, da je bil gospod nekaj starejši in medtem, ko si naju je z zanimanjem ogledoval, je previdno sedel."Man kann nicht vorsichtig genug sein. In Hamburg kann es jederzeit nässen," se je počutil dolžnega pojasniti, ko je odložil dežnik pod mizo.

"Ich habe Ihre Handschuhe bemerkt. Man kann sehr selten jemand mit Handschuhen im Sommer sehen. Was Ihren noch spezieller macht, ist weiße Farbe,..." sem skorajda nehote izustil. Nasmehnil se je. "Viele finden sie interessant. Viele probieren der Zweck zu erraten. Was sagst du, wofür ich denen habe?" Znašel sem se v zadregi. Bleknil sem nekaj, kar mi ne bi bilo treba in videl sem mojega sogovornika, kako se neskončno zabava v nastali situaciji. "Die könnten das Zeichen der guten Absicht sein." sem poskusil ugibati. "Du hast Recht. Aber vor allem schützen sie mich von Dornen." 

Zamislil sem se nad odgovorom. Navajeni smo v rečeh iskati nek globlji smisel, odgovori pa so pogosto tako sila preprosti. Pridružil se nam je nas strežaj. Ravno je vodomet pognal vodo v višave in igra svetlobe je v vodnih kapljicah ustvarila pisano mavrico neštetih barv, ki je žarela sredi zalivčka. Bil sem v družbi treh prijateljev. Nobenega od njih nisem prav zares poznal, a to, da so bili na nek način tako povezani, me je navdajalo z nepopisnim občutkom sreče. Kot bi bil že ne vem katerič znova zaljubljen v življenje.