Imela je čudovite sivomodre oči, ki se jih človek kar ni mogel nagledati. Tako globoke, iskrive, nagajive. Se danes mi je najljubše zreti v njih globino. Vedoč, da izpričujejo globino zgodbe, ki sva jo pisala skupaj vsa ta leta.

Veliko je teh zgodb. Preveč, da bi jih človek strnil v preprost zapis, ne da bi do potankosti opisal občutkov, čutenj in čustev, ki so se ob tem porajala. Vse skupaj se je začelo odvijati nekako spomladi, leta 2005. Ubadal sem se z mislimi, kakšno presenečenje bi tej čudoviti prijateljici pripravil za rojstni dan.

Tisti čas sem bil na Microsoftovi NT konferenci v Portorožu. Popoldansko predavanje po kosilu mi ni vzbujalo občutka, da bi me moglo zanimati in odpravil sem se na sprehod ob obali. Pred menoj so bile tri sproščujoče, s soncem obsijane ure, izpolnjene z vonjem obmorskega zraka.

Sam, zatopljen v misli sem se znašel pred izložbo, v kateri se je ponosno bohotil prstan. Ne kakršenkoli, temveč ravno takšen, kot bi si ga bil sam zamislil. Priznam, da sem nor na belo zlato, modri dragi kamni v družbi biserkastih cirkonckov pa so se čudovito podajali k barvi njenih oči. V trenutku sem imel odgovor na vprašanje, ki me je zaposlovalo že lep čas: "Za rojstni dan ji bom poklonil najbolj unikatno darilo, kar jih je možno pokloniti. Poklonil ji bom sebe."

Prstan je tako seveda pristal pri meni. Dodeljena mu je bila prav posebna vloga. Njegova naloga je bila - postati zaročni prstan. Do dneva "D" je bilo še nekaj časa in premleval sem najrazličnejše variacije, kako zadevo izvesti v praksi. Nekih izkušenj s tem, kako se zaprosi dekle za roko, niti nisem imel. Vse, na kar sem se lahko naslonil, so bile skorajda že pravljične pripovedi, ki so mi bolj jemale pogum, kakor da bi mi bile v oporo in pomoč.

Nekako sem sestavil skupaj zgodbo. Odpeljal jo bom na Plitvice. Week-end paket prijetnih doživetij, ki nekako sodijo k rojstnemu dnevu, pri čemer bom že sproti nekako zadevo začinil z vrhuncem, ki sem si ga bil zamislil.

V življenju se vedno izkaže tako, da načrtovanje ni ravno najpametnejša zadeva, kadar so na vrsti srčne zgodbe. Tako je naneslo, da sem jo zaročil sredi neskončnega polja v Beli krajini, poleg letala, ki izpričuje neko povsem drugo zgodbo iz nekih povsem drugih časov. Nenačrtovano, improvizirano ... in iskreno. Ko se danes spomnim, bi lahko zgodbo še najbolj plastično opisal tako, da vas vse skupaj spomnim na negotovost in zadrego prvošolčka, ki zardel mencajoč izdahne: "A b' ti b'la moja punca?". Tako nekako bi verjetno deloval tudi jaz naključnemu mimoidočemu, če bi ga slučajno pot zanesla tam naokoli. No, na mojo srečo ni bilo nikogar na spregled. In tako je bil ta trenutek zgolj najin. Bila sva edina, tam na tistem polju, obsijana z majskim soncem in srečna.

Datum poroke sva določila še isti dan. V miru, a vendar prijetno razburjena in vznesena, sva se ob kavi in sladoledu odločila za 6. maj prihodnje leto. Ni bila ravno polno leto, ki bi poteklo od zaroke do poroke, toda 6. maj je imel za naju simboličen pomen. Bil je to nekako od obeh pripoznan dan, ko sva se zaljubila - in ravno izšel se je na soboto prihodnje leto.

In tako je prišel tudi ta šesti maj, leta gospodovega 2006. Glede na to, da sva po tradiciji obred opravila v pravoslavni cerkvi, je ta datum nosil še dodatno simboliko. To je namreč po pravoslavnem izročilu velik praznik ljubezni, prerojenja, prebujenja. Djurdjev dan.

Tudi na ta dan je bila prečudovita, kakor vedno. Blestela je in izžarevala tisto energijo, tisto luč, ki jo izžareva nekdo, ki se mu uresničujejo sanje.

Pred Bogom in pričami sva tako sklenila najino zavezo in potrdila najino zvezo. Težko je opisati občutja, ki se porajajo ob takšnem ceremonijalu. Obredja odpirajo določena vrata, za katera človek težko opiše, kako je stopiti skoznja. Gre za osebno izkušnjo, za vstop v neko novo raven življenja, ki pa je tako osebna, da je skoraj ni mogoče, predvsem pa niti ni porebno izpričati.

Predvsem pa nikoli nisva prenehala sanjati. Bilo je mnogo lepih trenutkov, ki sva jih preživela in bilo je mnogo trpkih spoznanj, ki sva jih bila deležna na najini skupni poti v šoli življenja. Danes je ponovno Djurdjev dan. In danes mineva osem let, odkar sva si dahnila oni usodni "DA", kakor temu pogosto rečemo. Za nama je osem z izkušnjami bogatih let, ki so med nama stkale trdno prijateljsko vez, pred nama pa... neskončno polje, ki se kopa v sončnih žarkih in čaka, da mu vdahneva življenje. Neskončno rodovitno polje, ki čaka, da vanj zasejeva semena najinih želja.

Hvala ti, ljuba, za teh bogatih osem let. Hvala ti za to, da si mi ves ta čas nesebično dopuščala, da sem ob tebi postajal boljši človek.