Naj mi bo oproščeno, če se spustim v malce daljši diskurz o različnih poteh. Mnogi izvorni pogoji za stopanje na stezo posvečenja v božanske misterije so skozi komercializacijo v modernem času vse bolj odstopali v kliše in bili verbalno zlorabljeni ob mnogih priložnostih. Tako je zadnjih nekaj desetletij množica ezoteričnih pojmov uvrščena tudi v psihologijo in na tečajih, seminarjih, ter v različnih terapijah se dandanašnji tako pogosto uporabljajo nauki starih misterijev.

Seveda more biti koristno, pogosto tudi nujno, poznati lastni značaj, da bi mogli odkriti, kateri so nam lastni obrazci obnašanja in kateri so oni, kjer zgolj koga oponašamo, da bi mogli slednje zavreči, ker zamegljujejo bistvo naše biti. Številne bolezni so posledica napetosti, ki izhaja iz konflikta med našim lastnim značajem in obrazci, ki so nam jih posredovali drugi. Celo je opaziti vse več terapij, namenjenih odklanjanju teh napetosti. Znanstvene, poljudnoznanstvene in psevdoznanstvene metode nam ponujajo tisoč in en recept, kako najti sebe in nevtralizirati ostalo. To more biti koristno v vsakdanjem življenju in bi se moglo doživeti kot nekakšno ovoboditev. Toda kljub dejstvu, da ti recepti v znatni meri izhajajo iz modrosti starih misterijev, ne dajejo rezultatov, ki je bil predviden v starih šolah misterijev.

Samospoznanje, kakršnega propagirajo današnje metode, ni ono ki se je zahtevalo od inicijata, v šoli misterijev. Razlika je v ciljih ki si jih zadaja psihologija na eni strani in šole misterijev na drugi, ki so si diametralno nasprotni. Psihologija nas uči, kako se čim bolje odrezati v tem svetu, kako biti bolj uspešni, kako dobiti boljšo službo, kako se počutiti srečnejše, kako bolj harmonično živeti s svojimi bližnjimi, itd. Pot inicijata pa vodi do točke, v kateri se nasprotja in beda sveta morejo preiti. Prva pot je pot horizontalnega raziskovanja in razvoja. Druga pot nas vodi vertikalno, navzgor in prebija omejitve horizontalnega življenja.

Samospoznanje torej, kot predpogoj za preseganje omejitev tega sveta, ni intelektualno znanje, ki bi bilo vezano na um določene osebe. Nanaša se na notranje znanje, na modrost, ki izhaja iz globokega uvida v človeka, človeštvo in razvoj življenja v Univerzumu. Za doseganje tega, mora biti stojišče opazovalca izven njegove osebnosti, izven njegovega sveta. Edino od zunaj, z vrha, je mogoče opaziti skupni cilj človeštva in situacijo posameznika. Kdor more doseči to gledišče, bo videl jasno sliko, osvobojeno tančic individualne zavesti. Edino takšno gledišče zagotavlja sliko brez običajnih motenj in zatrmnitev, ki nastejo zaradi osebnih preferenc opazovalca.

Slednje zna na videz predstavljati nerešljiv problem, saj si ni preprosto predstavljati, kje in kako najti stojišče/gledišče onkraj naše lastne stvarnosti. Torej točko, ki je ločena od našega osebnega sveta. Še bolj kontradiktorno zna biti onim, ki so naučeni, da moramo najprej obvladati ta svet, da bi spoznali sebe. Toda obstoji tudi drugačna zmožnost misli, ki deluje in se hrani na drugačen način in se razvija do te stopnje, da inicijat pretrže vezi s to naravo in mu je dovoljeno stopti v misterije.

Če zares začne z raziskovanjem, bo v globinah lastne biti inicijat odkril, da v njem delujeta dve naravni ureditvi: božanska in človeška. Oba aspekta sta tekom celega našega življenja povezana, toda ne tudi pomešana. To je za učenca misterijev prvi neizogiben uvid! Kdor ni zmožen odkriti te razlike, ne bo niti začutil potrebe po premostitvi tega ambisa.

Toda oni, ki je pripravljen prepoznati ta dva aspekta v svoji lastni biti, se bo trudil nevtralizirati tipično človeški, biološki aspekt do te mere, da bi se tudi oni prvobitni, božanski mogel aktualizirati. Če opazujemo od zgoraj, ugotavljamo da obstojita dve zelo različni naravni ureditvi. To je drugi neizogiben uvid!

V zvezi z Duhovnim jedrom moremo (zgolj za primer) brati že v t.i. svetem pismu Jezusove besede, ko pravi: "Kaj ne veste, da ste bogovi!" To je tretji neizogiben uvid! Naša človeška naloga je osvoboditi Božansko, ki je v nas, toda ki ne pripada našemu svetu.

Naučiti se moramo predati naš (razumski) Jaz, ga žrtvovati Duhovnemu jedru v našem srcu. Tedaj bo duša dobila možnost, da se razvije. Če potrebe za tem žrtvovanjem ne razumemo in ne sprejmemo, s tem ojačamo naš (razumski) Jaz in se posvečamo grajenju supermana iz naše osebnosti, s super sposobnostmi in super zavestjo. Ta superman je povzdignjen nad množico - kar je ideal h kateremu mnogi stremijo - toda tudi takšen ostaja tisto, kar je že bil: zgolj smrtno človeško bitje. Božanska iskra, ki je v nas ne potrebuje in ne more biti razvita od človeka. Preprosto je! Potrebuje zgolj prostor, da se osvobodi! Zato se moramo naučiti narediti prostor za božansko moč, ki je v nas. To je četrti uvid!