V tem času na koncu leta prideta do izraza metafizična podstat in mistična stran življenja, ko posameznik prejme duhovni pečat. Če govorimo o pomenu tega dne, potem 25. december ni zgolj dogovorjeni dan za obeleževanje rojstnega dne Mojstra Jezusa, teveč predvsem dan mističnega ponovnega rojstva in inspiracije.

Kristjani še zdaleč niso edini, ki obeležujejo in/ali slavijo ta dan, čeprav jim ne gre odrekati pravice do razumevanja, da je to za njih poseben dan, na katerega naj bi se še posebej prakticiral krščanski duh ljubezni, sočutja, pravičnosti in dobrote. Velja pa vedeti, da je ta dan od nekdaj bil mnogim svet. Lahko bi celo rekli, da je za skoraj celo človeštvo postal mednarodni in univerzalni sveti dan v skoraj vseh obdobjih človeške zgodovine.

Ne gre spregledati niti dvomov - celo v samih krščanskih pogledih na to tvarino - ali je Mojster Jezus bil dejansko rojen na ta dan. Nekateri utemeljujejo, da ta datum ne sovpada z zgodovinskim tokom v biblii. Popolnoma utemeljen je npr. dvom, da če bi se rojstvo zgodilo v tem obdobju, pastirji svojih čred ne bi vodili na pašo zaradi zime in slabega vremena, če pa je te noči bilo pastirjem dano videti zvezdo in jo slediti, potem se je rojstvo moralo odviti v nekem drugem letnem času. Mistiki pa vedo, da za izbiro 25. decembra obstojijo boljši argumenti, tako da jim navadno ni do tega, da bi se preveč ozirali na vremenske razmere. Naslanjajo se na večstoletno tradicijo, ki izvira iz časov dolgo izpred krščanskega obdobja, v kateri ta dan ni bil zgolj sveti dan, temveč tudi dan, na katerega so se rojevali Avatarji, Mesije in Sinovi Božji tudi že davno v preteklosti.

Zato je v skladu s Kozmičnim Zakonom to bil edini možen dan rojstva novega glasnika na Zemlji, božanskega predstavnika in resničnega Avatarja. Z ozirom na to nihče izmed mistikov ne dvomi o datumu rojstva Mojstra Jezusa. 25. december je preprosto simboličen datum in kot je moč prebrati v različnih svetih spisih je ta simbol med ljudmi pripoznan že dolgo. Skoraj vse civilizacije na Zemlji so v preteklosti duhovno enotno izbrale prve minute po polnoči iz 24. na 25. december, da bi slavile spust "nebeške kraljice", "nebeške device" in rojstvo boga Sonca.

Celo v Indiji je to čas neizmerne radosti, ko ljudje krasijo hiše z venci in se medsebojno obdarujejo. Za časa zimskega solsticija so bile obeleževane tudi svečanosti na Kitajskem,... Budha, sin device Maye, na katero se je po izročilu spustil Sveti Duh, je bil po taistem izročilu rojen 25. decembra. Tudi stari Perzijci so slavili rojstvo svojega "gospoda" in "odrešitelja", Mithre na 25. decembra in to radostno z veliko glasbe in svetimi napevi. Stari Druidi so tudi po izročilu na ta dan slavili že davno, dolgo pred obdobjem krščanstva. Iz starih dokumenatov tudi izhaja, da je Krishna bil rojen 25. decembra. V srednjem veku je sicer rojstvo bilo prestavljeno na nek sveti dan v juliju ali avgustu.

Stari Egipčani so določili zanositev Izide (kraljice neba), deviške matere odrešitelja Horusa na zadnji dan marca in navedli njen porod konec decembra. Reference nakazujejo, da so antični Sinovi Boga, Odrešitelji in sveti glasniki bili rojeni devici in da se je na njih mater ponavadi gledalo, kot na nebeško kraljico. Stari Grki so na ta dan slavili rojstvo Herkula. torej na noč zimskega solsticija, katero su imenovali tudi trojna noč.

Tukaj naletimo na večini poznano simboliko Svetega Trojstva ali Treh Svetih (velikih) Luči, kar se je v starih predkrščanskih ritualih izražalo preprosto s trikotnikom ali s tremi prepletenimi trikotniki, kar je simboliziralo, da novorojeno Božanstvo sestavljajoi tri ravni, tri faze božanstva. Krščanski nauk o trojstvu je sicer, zgolj za omembo, dodan cerkvenim ritualom veliko let po vzpostavitvi krščanske cerkve.

Videti je, da je 25. december nekako skladen z religijsko zavestjo spoštovanja pri veliko starih narodih in da gre za zelo široko pripoznan sveti dan - torej tudi mističen dan. Vedno ko je univerzalni duh človeka skladen z neko mislijo, principom, zakonom ali učenjem, lahko rečemo da gre za mistično zadevo. Tako kot mnoge reči v našem življenju niso svete zaradi tega, ker bi bile od Boga, temveč ker izhajajo iz ponižne drže človeka in njegovih - mnogokrat že kar idealističnih - motivov, manifestiranih skozi zapresežene misli in vseobsegajoče priznanje, naj bo tudi vam to adventno obdobje priložnost za smrt na križu, prerojenje v Svetem Duhu in vstajenje v Svetlobo.

V temnem času leta, ki je vendar namenjen duhovnemu poglabljanju, postanejo mnogi ljudje depresivni, otožni ali osamljeni. Nekateri pobegnejo na južno sonce, drugi se predajo veseljačenju. So pa tudi taki, ki kljub zunanjemu kravalu in blišču lučk začutijo silo Duha, ki nas kliče k notranji spremembi, k osvobajajočemu delu. Kaj moramo storiti? Kako naj prepoznamo ta klic? Kakšno povezavo ima z našim življenjem?

To je klic praspomina, ki živi v vseh ljudeh, če se ga zavedamo ali ne. Pogosto ga doživljamo kot nemir in pogonsko silo, ki jo nekateri uporabijo za velike dosežke na znanstvenem, kulturnem ali drugem ustvarjalnem področju. Človeštvo je vpreglo vse svoje sposobnosti, da bi končno našlo svoj mir. Zdi se, da je največja sla v iskanju in ne v resničnem najdenju. Nekateri ljudje so od številnih informacij in idej, kaj vse bi storili, da bi postali srečni, že utrujeni in tako dan za dnem strmijo v vrenje dogodkov z jasnim zavedanjem, da se kljub vsemu ni zgodilo nič bistvenega in da miru in resnice ni moč najti.

Budov evangelij pravi: »Ljudje so se lomili pod bremeni življenja vse dotlej, dokler se ni pojavil Odrešenik… In Blagoslovljeni je ljudi učil, kako naj pravilno uporabijo srce in glavo. Učil jih je, naj gledajo stvari takšne, kot so, brez prevar; in naučili so se ravnati po resnici. Učil jih je pravičnosti in tako razumska bitja spremenil v človeška bitja, dobra in zvesta. In končno je bilo odkrito mesto, kjer je resnica lahko bivala v vsem svojem sijaju. To mesto je človekovo srce.«

Običajno se odzivamo z obsedenostjo z delom, vročično zagnanostjo – najpogosteje v poklicu –, željo po kulturnih spodbudah in prijateljskem druženju. Žene nas dušni nemir, vendar njegovega resničnega izvora ne razumemo in zato ne moremo odgovoriti z zavedajočo dušo. In potem je spet pred vrati novo leto, v katerega vstopimo s številnimi načrti. Se vam ne zdi, da je postalo vse to ponavljanje utrujajoče in nesmiselno? Zakaj se kolo vedno znova zavrti, ne da bi se zgodilo kaj bistveno novega? Ste se kdaj vprašali, ali ste resnično dojeli božično dogajanje? Ste kdaj razumeli besede »Kajti danes se vam je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod«?

Božansko, posvečeno naznanilo, ki sije ob božičnem času v svet, je namenjeno vsem ljudem, in »vsem, ki sprejmejo Njega, Svetlobo, bo dana moč, da spet postanejo Božji otroci«. V človeku tli nezavedno hrepenenje po uresničitvi tega naznanila. Nekoč vendarle spozna, da je resnični, pravi cilj njegove življenjske poti vrnitev k izvoru in dvig v mogočno enost vseh bitij, ki ji pravimo večnost. Vsakdo, ki se resnično trudi, bo v sebi sam našel ta cilj, in sam mora tudi po poti, ki vodi k cilju. Gre za pot navznoter, za pot k jedru božanske duše, ki se mora razodeti v nas. In vendar ni iskalec na tej poti nikdar sam. Skupaj s sopotniki ga sprejme polje gnostičnih sil, Kristusove svetlobe, katere cilj je zanetiti iskro Duha v človeku, jo razvneti in razodeti, da se bo nekoč lahko zgodilo ponovno rojstvo iz vode in Duha, ponovno rojstvo Božjega otroka v vsakem od nas. Božično naznanilo nas vrača k dogodku, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, ko se je Mariji in Jožefu rodil otrok Jezus. Priči sta bila vol in osel, prizorišče dogodka pa hlev v Betlehemu. Novorojenec je bil povit v plenice in položen v jasli. Častili so ga pastirji, trije modri kralji pa so mu prinesli darove.

Pojasnimo skrivnostno govorico!

Z Jezusovim rojstvom smo globoko povezani vsi ljudje – gre za vprašanje o smislu življenja – pa čeprav se te povezanosti po večini ne zavedamo. Prav v božičnem času so mnogi ljudje še posebej dovzetni za resnično, osvobajajoče evangelijsko sporočilo. V odprtosti se človeka lahko dotakne sila iz duhovnega sveta, Svetlobna, Kristusova sila, ki kliče in vabi, morda celo lomi, vsekakor pa govori našemu notranjemu sebstvu. To je sila, ki se ji je bil človek v davnini s svojim samovoljnim delovanjem odrekel, in hkrati sila, ki jo mora vsak ponovno zopet sprejeti in ji slediti.

Šele ko preživimo mnoge lekcije v tem svetu, spoznamo svoje osebne omejitve. Potem se lahko odzovemo na izžarevanja duhovnega sveta, ki nas vodijo k drugemu, drugačnemu stanju biti, v katerem se oplemenitimo za uresničenje božične legende v sebi.

Naravnorojeni človek, osebnost, ki je pripravljen na notranjo spremembo in jo uresničuje, se v Svetem pismu imenuje Janez Krstnik. On je tisti, ki pripravlja pot in priča o Svetlobi. Človek Janez je zavesten posameznik, pripravljen služiti novi Svetlobi in utirati poti Božanskemu v sebi. V spoznavanju sebe se očiščuj. Vse konflikte, strahove in težave jasno spozna v njih pravi podobi in jih more preiti. Vanj se zopet povrne mir.

Med napredovanjem procesa notranjega umirjanja, ki zajema vse, kar povzroča napetosti in konflikte med časom in večnostjo, se v nekem trenutku pojavita Marija in Jožef. Ona je neločljivo povezana s predstavo o čistosti. Je devica, kar simbolizira srce, tako čisto kot je deviško in pripravljeno, da prek iskre Duha sprejme sile duhovnega sveta. Človeško srce je namreč simbol (središče) čutnega življenja, hrepenenja, želja, strahov, čustev. Ko se očisti, ko postane devica, šele more prejeti Svetlobo. On, tesar, je graditelj, ki s svojim orodjem in sposobnostmi simbolizira tuzemno življenje. Tudi on se preda Duhu, Božanstvu in tako se tudi čutni aspekt očisti v procesu ponovnega rojstva. Marija in Jožef se zaročita, postaneta Eno. V naraščajoči enosti med srcem in razumom, skladnosti med čutnim in miselnim življenjem, se pod vplivom Duha zgodi čudež. Rodi se Jezus, Odrešenik, kar simbolizira pričetek procesa samouresničenja.

Ker v prenočišču ni prostora, se Jezus rodi v hlevu. To je pomemben simbol. Rodi se v "hlevu" naših želja, v srcu. Priči tega dogodka sta vol in osel, ki simbolizirata navade in staro trmasto voljo - našo naravo. Jezusovo rojstvo je kot peterokraka zvezda, ki sije nad betlehemsko votlino rojstva, v hiši kruha, hiši obilja, hiši Božanske narave. Zvezda lahko usmeri na osvobajajočo pot vsakogar, ki zazna njen sij. V zvezdi piše vse.

Pastirji, ki pridejo počastit Jezusovo rojstvo simboliirajo naše mišljenje, čutenje in hotenje, ki je prevzeto s hvaležnostjo in čaščenjem. Trije modri kralji z Vzhoda, ki prinesejo Jezusu darove – zlato, kadilo in miro so tudi prepoznaven simbol. Zlato vedno simbolizira Duha, izžarevanje področja, ki ni od tega sveta in ki človeka ozdravlja v vseobsegajočem smislu. Kadilo je znamenje povezanosti z življenjskim poljem Duha, mira pa simbol očiščenja. Komur so trije modri poklonili svoja darila, ima v zlatu sposobnost spoznavanja, v kadilu gotovost in moč uresničenja in z miro se lahko pogleda v ogledalo samoprepoznanja.

Kdor sodeluje v tem Kristusovem dogajanju, ni človek, ki bi se iz življenja umaknil v samoto za debele zidove samostanov. Nasprotno, živi sredi vsakodnevnega življenja, toda od tega sveta ne pričakuje ničesar več, ne išče izpolnitve svojih hrepenenj, ne išče zemeljskega raja. Vanj se je vrnila tišina, mir Kristusove noči.

Za božično legendo je torej skrita globoka prispodoba resničnosti. Če jo zaslutite, boste besede Angelusa Silesiusa dojeli v vsej njihovi globini: »In če bi se Jezus tisočkrat rodil v Betlehemu in ne v tvojem srcu, bi bil ti kljub temu izgubljen. Zaman se oziraš za križem na Golgoti, če ga nisi postavil v lastnem bitju.« Potem dobi največji krščanski praznik spet svoj prvotni pomen, prvotno nalogo. Božič postane resnična noč posvetitve za vsakega posameznika; rojstvo Božanskega v človeku; Beseda, ki se je utelesila, postala meso. Če iz svoje najgloblje notranjosti sledimo dušnemu vzgibu, prejme naša očiščena duša iz Svetlobnega toka možnost, da se kot feniks dvigne iz pepela v novo življenje. Za ponovnorojeno dušo je to odhod iz ječe. Osvobojena starih finosnovnih ovojev se lahko obleče v eterična oblačila iz področja Duha in se v ognju višje, modrem hladnem plamenu čiste in brezpogojne ljubezni poveže z Božjim Duhom.

Potrudimo se zato v jasnem in globokem premišljanju in se odprimo duhovnemu prizadevanju, ki poskuša prodreti v naše srce! Odprimo se Svetlobi in bogato bomo obdarjeni! Hodimo v Svetlobi in bogato bomo obdarili tudi druge! To darilo, ki je ljubezen - čista, neosebna ljubezen - je edino pomembno darilo.