»Izrodi se vsaka država, kjer je oblast zaupana le voditeljem. Le ljudje sami so varni varuhi države in če menimo, da ljudstvo ni dovolj izobraženo, ni rešitev v tem, da ljudem oblast odvzamemo ampak, jih izobražujemo in informiramo. To je pravi korektiv zlorab ustavnih pristojnosti«. Thomas Jefferson, predsednik ZDA

25. Junij naj bi bil dan državnosti, praznik za vse. Vendar je to le navidezno. S praznovanji seveda ni nič narobe, vendar je ob spoštovanju do nove države in osamosvojitve treba pokazati še na njeno drugo senčno plat, to je da smo kratko potegnili državljani.

Politiki komentirajo, novinarji promovirajo, osamosvojitelji proslavljajo, državljani pa smo začudeni. Pri tem se vedno omenja slovenska pomlad, ki je bila pred 27 leti tudi upanje v demokracijo, vendar ne takšno kot smo jo želeli – ne demokracijo kot pomladne sanje, pač pa zrelo demokracijo visokega poletja. Državljani zato žal ugotavljamo, da je šlo očitno - ne samo za osamosvojitev od Jugoslavije, pač pa za paralelni proces: za osamosvojitev političnega razreda in osamosvojitev vladajočih politikov od lastnega naroda.

Slovenski politiki bivšega sistema – vsi trije na K. : Kidrič, Kardelj, Kraiger in Maček so nekoč, ko so odkrivali notranje sovražnike, radi govorili o odtujenih centrih moči, ljudstvo pa so imenovali široke ljudske množice, oziroma delovni ljudje, ki so takratne politike sprejemali brez zadržkov, po možnosti z aplavzom. Čeprav danes vemo, da je bilo v ozadju teh aplavzov več strahu kot pristnega navdušenja. In da so ljudje zaradi ljubega miru, da ne bi dobili rdečega kartona kje drugje, raje proslavljali in izobešali zastave, kot pa kritizirali in opozarjali na stran poti.

Letos dan državnosti mnogi praznujemo z grenkim priokusom, posebej še zaradi nedavnih volitev, ki so doslej najbolj nazorno navrgle na čistino posledice nedemokratične politične ureditve in njene četrte veje oblasti, ki pravzaprav nikoli ni bila veja oblasti pač pa njena uslužna dekla. Ta dekla so večinski mediji. Posebno so aktivni v pomembnih zadevah, ob volitvah. Namesto odprte demokracije in enakih možnosti nam ponujajo in promovirajo reprodukcijo starega. Zaprt oligarhični sistem, ki ne dopušča vstopa v hram demokracije - ne novim obrazom, predvsem pa ne novim in drugačnim idejam.

S pomočjo medijev, ki kreirajo volilne rezultate je bila za potrebe volitev 3.junija 2018 izvedena doslej tehnološko najbolj dovršena sistemska lustracija in medijska obstrukcija neparlamentarnih strank in njihovih list v vsej njihovi zgodovini. Režiserji tovrstne medijske obstrukcije vsega novega so kratkoročno sicer dosegli cilj. Nihče izmed povsem novih strank se ni prebil ozirom uvrstil v DZ - razen seveda sistemsko programiranega favorita Marjana Šarca.

S tem je bila preprečena sprememba. Onemogočeno je bilo vsako presenečenje ali inovacija v politiki, posebno takšna, ki bi presegla usodno dvopolno levo desno strukturo parlamenta.

Pri tem je bila zakulisnim mojstrom statusa quo najbolj v pomoč DVK – državna volilna komisija, katere naloga je, da v kritičnih trenutkih z na videz povsem birokratskim posegom spremeni razmerja sil in rezultate volitev. Nekaj podobnega je bilo leta 2011 v Tržiču. Letos mimo teh anomalij ne moremo in ne smemo.

Naštevam samo tri najvažnejše: 1) Izločanje kandidatnih list brez možnosti dopolnitve vloge 2) napačno sankcioniranje dvojne kandidature in 3) nameren spregled zakonsko dovoljenega, vendar ustavno povsem nedopustnega, kandidiranja s podpisi 3 poslancev.

Vse naštete anomalije so dovolj za ugotovitev, da volitve 3.junija niso bile ne demokratične, ne poštene in ne z enakimi možnostmi za vse liste in kandidate. Zato ne bodo pozabljene in bodo še predmet sodne in ustavno sodne presoje doma v Sloveniji ali na sodiščih EU. Odbor DEM za demokracijo enakih možnosti bo poskrbel za to.

Sicer pa se ob problemu kandidiranja hkrati odpira povsem nova fronta – boj za uveljavitev 16 člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah državljanov, ki se glasi: Vsakdo ima pravico, da mu je povsod priznana pravna osebnost . Tega v Sloveniji namreč od leta 1994 ni več. Z odlokom tedanjega krščansko demokratskega ministra Andreja Štera so naredili visok, nov zid med politiko in ljudstvom.

Zato letos nisem izobesil slovenske zastave, oziroma jo bom odslej, ob takih ekscesih kot so bili letošnji, obešal na pol droga.

Ob hvalnicah osamosvojitve je zato nujno pogledati njen izvorni cilj, od katerega pa se s prakso ukinjanja demokratičnih standardov, ki smo jih že imeli, oddaljujemo. To je pogoj za demokracijo in oblast ljudstva, ki je definirana v 3 členu ustave ! Zato bi bilo prav, da pred naslednjo obletnico to uredimo za naprej in za vselej. Kajti nekaj je jasno: kdor se boji ljudskih iniciativ in prostega zbiranja podpisov, se boji izgube oblasti in izgube monopola nad njimi. To velja tudi za zbiranje podpor kandidatom na volitvah.

Demokracija je stroga in nepredvidljiva gospa, ki ne ločuje med ljudstvom in oblastniki. Pregrade, ki so jih ti naredili v svojo korist, pa moramo odpraviti. Potem bodo tudi kandidature in menjava oblasti lažja, bolj nepredvidljiva in bodo končno režiserji v lutkovnem gledališču slovenske politike izgubili svojo moč in premoč. Ali kot pravi Jefferson : Le ljudje sami so varni varuhi države !

Ljubljana 25.06.2018

Vili Kovačič državljan K.

vir slike zurnal24.si