Uvodni refren pesmi Rafka Irgoliča povzema bistvo. Sinočnjo »razpravo« v Dolu pri Hrastovljah na Črnem kalu, ki je bila napovedana kot »Življenje ob železnici« - v resnici pa je bil to zgolj predvolilni shod stranke SMC, je težko objektivno komentirati. Če povzamem po Ivanu Cankarju, ki ga sinoči žal ni bilo zraven mene, da bi me zagovarjal, na kratko lahko rečem le sledeče: ta narod si je spisal sodbo sam, ne frak mu je ni, in ne talar. Ljudstvo, ki hlepi po rešitvi in hodi jokat v Ljubljano o neznosnem življenju ob železnici, si namreč rešitve niti ne zasluži.

Moja sinočnja črnokalska izkušnja dramatičnega enoumja v režiji Janka Severja, ki žal še vedno »uspešno« vodi to ljudstvo žejno čez vodo, je pika na i obdobja vladavine etike na korupcijski pogon. Ta doba se sicer na srečo izteka. Predno pa bo konec nepreklicen bo verjetno preteklo še kar nekaj solz in bodo vladni ljudje in lokalni »veliki duhovniki« javnega mnenja, še naprej opletali z repom primorskega domoljubja, ki se konča v parolah »luke ne damo«, ko je treba ukrepati pa se poskrijejo v mišje luknje in pretakajo krokodilje solze neznosne lahkosti bivanja ob železnici. Prave borce za Luko, to je davkoplačevalce in nekdanje vodstvo, pa brez pomisleka odstavijo s položajev.

Sicer pa ni mi žal, da sem sinoči prišel na ta zbor. Kajti še vedno velja: spoznanje več predsodek, manj. In prav te predsodke proti meni in moji borbi za drugačen drugi tir, sem hotel razbiti neposredno med ljudmi. Prišel sem namreč krajane vprašat kaj je pri tej stvari najbolj pomembno: kdaj bo zasajena prva lopata ali kdaj bo projekt drugega dvojnega tira končan. Ampak ti ljudje so indoktrinirani s prvo lopato, konec projekta jih sploh ne zanima. Kako je fascinacija s prvo lopato nalezljiva in vsesplošna je neverjetno. Skoraj so me izgnali iz dvorane in bil sem stalno prekinjan v besedi.

Bilo pa je na tem shodu veliko hrupa za nič, posebno demokratične ženske so bile najbolj glasne, čeprav so govorili samo moški. Na srečo je v mojo (ali županovo ?) zaščito zunaj dežuralo koprsko redarstvo, da ne bi prišlo do fizičnega incidenta. Shod je bil dobro pripravljen samo logistično, vsebinsko pa je bil čista ničla. No, kljub temu smo izvedeli, da bodo izkopani material iz 20 km tunelov, vozili v Anhovo in da ga bo 4 milijone ton. Obeta se resnični podzemni in nadzemni masaker. In izvedeli smo, da bo vlada v zadnjih vzdihljajih do zadnje minute projekt rinila naprej do bridkega konca.

Bila je silna kritika na 6 milijonov »zapravljenih« za referendum. No, če bi smel govoriti, kot sem se namenil, bi se za referendum najprej zahvalil koprskemu županu, ki je tudi bil na prireditvi, saj mi je prav on omogočil referendum, ker brez njega in njegovega nastopa v Državnem svetu in odložilnega veta DS, referenduma najbrž ne bi bilo. Jaz bi bil namreč po vsej verjetnosti časovno prekratek.

Torej, hvala Borisu, kajti njemu gre zasluga, da je bila referendumska pobuda sploh uspešno začeta in sem jaz sploh prišel na sceno in je referendum bil. Račun za 6 milijonov zanj naj zato krajani izstavijo kar njemu, ne meni ali pa naj ga izstavijo vladi in parlamentu ter njihovim priležnikom na DVK, ki niso hoteli referenduma združiti z volitvami. Največje zasluge za stroške pa imajo seveda trdoglavo nenačelno pametni vladni parlamentarci, ker niso hoteli umakniti zakona.

In še nekaj mi prvi hip pride na misel:

V tako enoumnem stanju duha je zelo malo prostora za dihanje. Črnokalci skuhajte se v svoji lastni omaki ali pa končno spet dopustite, da se sliši druga plat zvona. Ta čas se bliža. Čeprav je trenutno stanje duha, kot pravi moj dragi pisec Ivan Cankar približno sledeče: gospodar se pokriža, hlapec moli rožni venec. Zanimivo pa bo opazovati, kako bodo razboriteži, ki mene napadajo, kmalu obrnili ploščo. Takrat bo s Severa zapihala odjuga. Pravljica o Janku (in Metki) pa bo dobila pravični epilog.

Na koncu sem dolžan povedati še nekaj. Vsa čast ljudem iz Gabrovice, izjemam, ki si upajo nasprotovati enoumju. Te ljudi sem prišel pozdravit in ohrabrit. Na koncu tunela pod Črnim kalom se namreč že vidi luč. To ni vlak, ki prihaja nasproti, to je luč spoznanja, da je tudi neumnost omejena in laž ni večna in vsemogočna. Zato zboru krajanov priporočam: spoznanje več, predsodek manj naj bo vaše vodilo in jaz bom lahko doma počival, namesto, da se pri vas borim s korupcijo, lažjo, neumnostjo in vsesplošno duševno lenobo.In ne bo se mi potrebno zaklinjati, da sem namesto referenduma vlado in DZ 10 x pozival naj umakne sporni zakon, DVK in US pa naj določijo referendum skupaj z volitvami. Ampak ne, zmagala je logika, da kdor pokaže na napako je kriv! Če drugega ne je kriv vsaj za 6 milijonov, ki jih niso hoteli prihraniti. Milijarde, tako ali tako ne brigajo nikogar.

Vili Kovačič, državljan K.

Pripis: Opozorilo črnokalskim ozko gledom ! Ne mi zamerit, da se ukvarjam s to »vašo« stvarjo. Projekt 2 tir je namreč vseslovenski davkoplačevalski in ekološki projekt velikega formata. Je triumf nespameti in samomor zdrave pameti. Podobno kot TEŠ6, proti kateremu sem se enako vneto, vendar manj uspešno, boril pod neko drugo vlado, slovitega »vstajniškega« leta 2012. Ugotavljam, pa da so metode javne diskreditacije iste. Boljših varuhov, nima neumnost, kot so slovenski »intelektualci«: Marko Crnkovič, Vesna Godina itd, itd! Vsi neznansko daleč od poštene besede in nevredni Cankarja, razen s posmehom o svoji dvoličnosti. Takrat, ob TEŠ6 ste bili vsi ti leporečneži vsaj previdno tiho. Zdaj pa: gospodar se pokriža, oni molijo rožni venec.