Zalivanje suhega drevesa
Priče smo nasilnemu uvajanju novih kultur, nove morale, celo ustvarjanju nove človeške narave, ki se loteva najglobljega bistva človeka . Skupno vsem tem novotarijam je, da nastopajo pod pretvezo osvobajanja, miru, naprednega, modernega, človekoljubja. Povem vam, nič novega.
Na isti način, v duhu vcepljanja naravne resnice in uveljavljanja pravice, je svojo uspešno propagando o vzvišenosti in najvišjemu človečanskem cilju nastajajoče države sovjetov, oznanjal v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja Willi Münzenberg, vodilni propagandni agent Stalinovega novega reda sovjetske države na zahodu. Pretental in pridobil je preštevilne najbolj pomembne intelektualce in kulturne ustvarjalce zahodne demokratične strani. Za nekaj časa je prevaral skoraj vse. Podpora mišljenju, ki ga je uvajal, je namreč pomenila naprednega , moralno odgovornega in občutljivega človeka, s pravim posluhom za sočloveka in prebujenim občutkom za naravno. Tisti, ki je temu nasprotoval je veljal za zaostalega, nemodernega, zadrtega nasprotnika vsega vzvišenega, lepega in naprednega, dandanes bi mu pritaknili še oznako fašist in homo- ter islamofob, pri nas pa tudi janšist. Le kdo bi hotel biti takšen?
Dandanes smo priče napadom, ki si prizadevajo uničiti vse kar je naravno, lepo in prav. Destruktivnost in relativizem sta na pohodu. Ustvarjajo umetni svet, nasilno nam vsiljujejo svoj sprevrženi vzorec glede tega kaj je prav in kaj narobe, obračajo vrednote vsakdanjih stvari, grdo je lepo in lepo je grdo, zamenjujejo laž z resnico, govorijo o več resnicah, vsiljujejo nam celo kakšnega spola smo, napadajo najbolj naravno in osnovno sobivanje - družino, celo starost si lahko izbiramo sami, in do onemoglosti relativizirajo vse. Mimogrede, v zvezi s tem bi tistemu, ki se ne more odločiti kakšnega spola je, kakšna spolna nagnjenja naj bi imel, v kakšnem sobivanju in partnerstvu bo živel, koliko naj bo star, in podobne blodnje, priporočam, naj bo ameba. S tem bojo odpadle težave glede spola, partnerstva, razmnoževanja in vse druge zadrege, ki iz tega izhajajo.
Zgodilo pa se je še nekaj hujšega. Z vztrajnim in sistematičnim najedanjem so ljudem pohabili imunski sistem, jih nekako utrudili, da se proti vsem tem norostim sploh ne branijo več. Uničili so in odvzeli dovzetnost za prav, lepo in dobro. Lestvice vrednot so obrnjene. V vsakodnevnem besednem posiljevanju, ki vsebujejo neverjetne absurdnosti in laži, se človek prej ali slej vpraša, kako vse to prenašamo, kaj se z nami dogaja. Kako pri tem ohraniti zdravo pamet in presojo, samostojnost odločanja, svobodnost, kako braniti in ohraniti očarljivost resnice, doklej je tako protičloveško in protinaravno nasilje sploh mogoče prenašati. Človek pa se tudi vpraša, kako da se naša majhna skupina vztrajnikov, ki nasprotuje vsemu povedanemu, ne veča, kaj je res pohabljena tako velika množica sodržavljanov?
Dandanes osupljivo mnogi in mnogoteri ponovno nasedajo istim in enakim lažem. Moč laži je brezmejna in v vseh totalitarnih režimih se tega dobro zavedajo in to izkoriščajo. Kot je govoril Hitler, dovzetnost množic je izjemno omejena, njihova inteligenca je šibka, toda njihova sposobnost pozabe je neizmerna. Posledično je treba vso propagando omejiti ne le na nekaj točk in vztrajati pri teh geslih, dokler še zadnji član družbe ne dojame, kar želimo.
Ali pri nas tega ne doživljamo vsak dan? Nam to ne zveni znano? Se nismo do sitega naposlušali enakega govorjenja, enakih metod, enakega nasilja, žalitev in posmehovanja? Pri nas takšna propaganda in laži vedno znova padejo na plodna tla, ker je kritična masa demokratov prešibka, in zato lahko vse slabe stvari dosegajo neverjetno intenzivnost. Razpasla laž in nevljudnost je vsesplošen pojav, prostaštvo je zavzelo večino in terorizira vse. To doživljamo vsaki dan, povsod, na vsakem koraku nas posiljujejo s totalitarnimi simboli. Kako naj sicer razlagamo prevlado manjše skupine srednješolskih učiteljev nad svojimi kolegi, ki so nedavno izsili prepoved predavanja enega naših najzaslužnejših osamosvojiteljev, Toneta Krkoviča na Gimnaziji Jožeta Plečnika. Ali tistih, ki so izbojevali odločitev, da svoje dijake popeljejo na kraje slavnih partizanskih bitk v Bosno. Enak obrazec smo nedavno videli v prostaški akciji aktivistov levice na zasedanju Programskega sveta RTV, kjer so javno grozili s smrtjo izmišljenim nasprotnikom. Ne pozabimo, nasprotnike za svoj obstoj življenjsko potrebujejo, tako kot njihovi očetje na začetku in skozi ves čas revolucije.
Spremljamo ostarele politike, ki so polni besed o združevanju, demokraciji, miru in človekoljubju, pa jih vidimo na shodih za podporo migrantov, ko se varno skrivajo za falango oboroženih silakov. Nasilen je tudi besednjak javnega diskurza. V našem parlamentu prevečkrat slišimo besedo revolucija. Vsem tistim poslancem, ki jo tako radi izgovarjajo priporočam obisk Hude jame. Če imajo v sebi le še kanček spodobnosti in vesti, te besede ne bojo izgovorili nikoli več.
Zadnje mesece smo priče nekaterim izstopom iz naše največje politične stranke, ki so jim dominantni mediji takoj prizadevno ponudili svoje usluge. Ali ti ljudje ne vidijo, da so bili izrabljeni, in da jim bilo s tem onemogočeno, da bi to naredili tiho in spodobno. Tako pa je potekalo s cviljenjem. To, da menjaš svoja nazorska prepričanja in politično barvo pa res ni vrlina, ki jo je treba oznanjati celemu svetu. Komu nasedajo in komu služijo?
Veliki ruski cineast Andrej Tarkovski je ohranil zgodbo o menihu in suhem drevesu. Takole gre. Neki menih je na vrhu hriba vztrajno vsak dan zalival drevo, ki se je posušilo. Tisti, ki so to spremljali so zmajevali z glavami, se spogledovali, mu odsvetovali, ali se iz njega norčevali. Menih se zanje ni menil. Vztrajno je nadaljeval z zalivanjem.
Nekega dne pa je drevo ozelenelo in vsi so se čudili. Vsi, razen meniha. Kajti on je vedel da se bo to zgodilo. Tako kot vemo mi. Tudi naše suho drevo bo ozelenelo. Zanesljivo bo ozelenelo.
Jun 03, 2016