Ker bom govoril o spominu, moram, zaradi razumevanja, najprej povedati zgodbo o mankurtih.
V svojem romanu Dan daljši od življenja, je Čingiz Ajtmatov, Kirgiz, ohranil pripoved o mankurtih, ki jo je spretno umesil v svoj roman. Zgodba pripoveduje o tem, kako so Žuanžuani, prebivalci z vzhoda, v srednjeazijskih stepah, kruto ravnali z ujetniki. Usoda ujetnikov, ki so jih Žuanžuani izbrali za svoje sužnje je bila pošastna. Ujetnike so mučili tako, da so jim okrog obrite glave na tesno ovili svežo velblodovo kožo in ga za več dni izpostavili žgočemu soncu. Posušena koža, je kot oklep stisnila glavo in za vedno poškodovala možgane. Zaradi takega mučenja in strašnih bolečin je večina trpinčenih umrla, redki preživeli pa so postali mankurti. Ti so bili idealni sužnji. Vedno so izpolnjevali vsakršne ukaze svojih gospodarjev, niso imeli želje po begu, najtežja dela so opravljali zanesljivo in brez godrnjanja, in najhujše, popolnoma so izgubili spomin. Tak mankurt je bil vreden za deset zdravih ujetnikov. Ni se zavedal da je človeško bitje, nikoli se ni upiral, ali poskušal pobegniti. Kot pes je priznaval le svojega gospodarja. Ljudje, ki so spoznali, da so njihovega svojca Žuanžuani spremenili v mankurta, tega niti niso poskušali rešiti, ker so vedeli, da je od njega ostala le človekova lupina.
Človeka najbolj bistveno od vsega določa spomin. Spomin nam omogoča moralno zavest in dostojanstvo, spoznanje kdo smo, kaj smo, omogoča govor, učenje, in s pomočjo spomina ustvarjamo razmerja do drugih in okolja. Spomin nam pomaga pri odgovoru od kod prihajamo, komu pripadamo, zaradi spomina se naučimo živeti v različnih okoliščinah in razmerah. Zaradi spomina smo sposobni vsakršnega učenja, najti pot domov, Omogoča nam potovanja skozi čas naprej in nazaj, sproščanje fantazije. S pomočjo spomina se lahko vračamo k svojim prednikom. S spominom se dotaknemo transcendentnega, povežemo z Bogom, odpuščamo, ljubimo in sovražimo. Spomin je skrita kamrica vsakega posameznika kamor ni vstopa in je pri vsakem tisto, kar premaguje pozabo. Skratka, spomin je srčika, ki nas dela ljudi in posameznike.
Zato se ne čudimo, da je spomin tisto področje, ki ga avtoritarni režimi, še posebno komunistični, najbolj in najprej, vztrajno in neprenehoma napadajo z vsemi močmi. Ker je težko uničljiv, ga na tisoče načinov pohabljajo. Čeprav se pri ustvarjanju dandanašnjih mankurtov ne poslužujejo več metod Žuanžuanov, so sodobni načini poškodbe spomina enako usodni. Vedno znova se ustvarjajo novi in novi mankurti. Dandanes spomin največkrat pohabljajo z lažjo. Namenoma in nasilno vdirajo v spomin prenekaterih s tem, da govorijo o več resnicah, da resnico predrugačijo ali pa zamolčijo. Spominjanje je postalo prepovedano, nezaželeno, ali pa nadzorovano usmerjano. Večino v družbi so odvrnili od spomina na zločine, dosegli so celo to, da je tovrstno spominjanje v javnosti nespodobno. Kar pomnim nam politiki naše napredne strani, ki se jim sedaj pridružujejo še nekateri mladeniči demokratičnega izvora, vsiljujejo zavajanja in laži, med katerimi je posebno vztrajna ta, da je treba pozabiti na preteklost in gledati naprej. Neprestano nam dopovedujejo, da se zgodovina našega naroda začenja z zmago revolucionarjev z letom 1945. Nasilno nam vsiljujejo svoja mišljenja in ustvarili so množico pritrjevalcev in občudovalcev njihovega novega sveta. Tako je nastala velika nema množica, ki noče in ne išče resnice, mirno in brezbrižno sprejema vse zlo, ki se dogaja in se je zgodilo. Ob tem pa nastaja paradoks. Bolj ko se ta množica veča, bolj je v napoto sama sebi in tudi svojim gospodarjem. Poleg potvorb in laži so v taktiko prikrojevanja in oblikovanja spomina vnesli sovražnost in posmeh do drugače mislečih, in poglabljanje razdora med ljudmi. Nekritično hvalijo in poveličujejo svoje, do druge strani pa gojijo načrtno ignoranco in molk.
Zaradi pohabe spomina je dandanes pri nas 2/3 ljudi nasedlo politiki laži, zavajanju in uspavanju možganov. To so ljudje, ki podlegajo obljubam gospodarjev, ki jih spodbujajo k lenobi, jim nudijo poceni socialno varnost, sindikalizem, uživanje, modo, neumne zabave, neodgovornost, vseenost. Ljudje uspavanih možganov ne zaznavajo da nimajo več stika z lastno dušo, izgubijo občutek za sveto in nadnaravno, onemogočeno jim je, da bi postali svobodni, niti nimajo želje, da bi to postali. Strah jih je vsakršne spremembe. Resnica jih razdraži. Ne zavedajo se, da stopicajo na mestu, pravzaprav, napredujejo le še progresivno ritensko. Komunisti so ustvarili množico, ki je oropana svetlobe resnice, očarljivosti vsakdanjega napora, lepote hrepenenja in ponavljanja, bližine sobivanja in miru v srcu. Gospodar jim ne pusti da bi odrasli in postali zrele osebe, skratka, manipulira z njimi. V godlji lastne manipulacije se ta gospodar nenehno zapleta, vrti v krogu, je neučinkovit, zato pa prebrisan, lažniv, prilagodljiv, nesposoben vodenja.
Sem spada tudi gospa, ki je svoj čas zaustavljala desnico, dejansko pa ves čas zaustavlja resnico.
Mi se z našimi protesti upiramo izgubi spomina, ki nam ga na tisoče načinov skušajo pohabiti naši mediji, pristaši totalitarizma, številni pedagogi, premnogi zgodovinarji, kulturniki in politiki.
Ta majhna skupina vztrajno in nepomirljivo temu nasprotuje, se upira krivicam, ustvarjanju sovraštva, podlostim, ki se dogajajo in trajajo. Ko odkrito podpiramo Janeza Janšo, želijo naš upor banalizirati na raven gojenja kulta osebnosti, toda gre za mnogo, mnogo več. Z upiranjem premagujemo pozabo. In sporočamo, ne govorite nam kaj in kdo smo, mi to vemo. Protestiramo ker smo naveličani nenormalnosti, s katerimi je prežeta naša družba. Opozarjamo na pravico, resnico, človekovo dostojanstvo, sočutje. Kako prizadeta je pri nas moralna zavest kaže dejstvo, da so vsi zločini preteklosti, vsa nenormalna sedanja dogajanja vključno s krivičnimi sodbami, ponižujočim izživljanjem nad posamezniki in družinami, vzburili le manjšino v naši družbi. Opozarjamo na ravnanje politikov, varuha človekovih pravic, pravnih in moralnih avtoritet, medijev, ki molčijo, kadar bi morali spregovoriti in s tem soustvarjajo pogubno stanje naše družbe.
Korenito pa spomin zapušča tudi tiste, za katere smo mislili, da so že rešeni totalitarnih vzorcev bivanja, sedaj pa se ponovno vračajo v njihova naročja. Zaradi izgube spomina jih vodi pragmatizem, biti zraven, ki naj opravičuje njihova ravnanja, v resnici pa se obnašajo izdajalsko. Zaradi tega so s tako vnemo sodelovali pri zapiranju arhivov, da osiromašijo in oropajo naš skupni spomin in to zgolj zaradi tega, da ne bi priplavalo na površje tudi katero od njihovih imen. Mimogrede, spomin, ki sega v čas odločanja o priviligirani visoki pokojnini bivšega predsednika države nas opozarja na dvoje. Prvo. Nadebudni mladenič se je pri tem za vedno razgalil. Drugo, pomembnejše pa je bilo to, da je lagal. Namreč, če spomin ne vara, je na hodniku državnega zbora neposredno po glasovanju najprej na vprašanje novinarja, zakaj je podprl bivšega predsednika odgovoril, da je pomotoma pritisnil na nepravo tipko. Naslednji dan pa je za svoje ravnanje našel bolj prepričljivo razlago. Hitel je s pojasnjevanjem o potrebi sodelovanja, odpuščanja, nekaj je bilo celo govora o krščanski drži. Verjetno je s tem gospodarju hotel nedvoumno pokazati svojo pripadnost, na katero bi ta lahko podvomil z razlago o pomoti pri pritisku na nepravo tipko. V arhivih Državnega zbora bi to morala biti dokumentirano, v kolikor že ni počrnjeno. Ne vem, zakaj mladeniča, ki tako škodljivo razkraja preostanek demokratov, nihče ne opozori, da je neverodostojen, ker je lagal. To je politik, ki sicer ni v zaporu, je pa politik, ki se je sam zaprl. Politik, ki ima okvarjen politični instinkt, zaradi laži neverodostojen in nesposoben ločevanja duhov, nesposoben razpoznave med totalitarnim in demokratičnim.
Pa še to dragi vztrajniki. Ne vznemirjajmo se, ko se kdaj pa kdaj na drugi strani ceste pojavijo ljudje s totalitarnimi simboli. Mi vemo, to so nesrečniki, oropani svobode in spomina, vredni pomilovanja, tako kot nekateri v tej zgradbi pred katero protestiramo. Nikakor niso naši sovražniki, to so mankurti.
Jan 26, 2015