Vljudno vabljeni k branju pesmi z naslovom LOVSKI GONJAČ JERNÉJ TRPINC IN ZELENI JELEN!
Ko se pripravljal lovski je pogon,
izbirali so jagri pogoniča,
sledilnih psov poznanega vodiča,
ki vodil jim divjadi bo pregon.
Jernéj Trpinc je med gonjači znan,
poznajo lovci vsi ga po frlenju,
frli okoli, znan je po stremljenju,
Trpinc je službi neizmerno vdan.
Počne Trpinc po službeni dolžnosti,
kar funkcija gonjaška mu nalaga,
da lovcem do odstrela se pomaga,
da spravi se divjad lahko s prostosti.
So lovci mu pred leti naročili,
kar silno je težko bilo storiti,
zelenega jelena izslediti,
a zanj bogato bi ga nagradili.
Preveč se ni nad tem bilo čuditi,
da prav Trpincu so nalogo dali,
gonjača namreč dobro so poznali,
jelenu znal na sled Jernéj bo priti.
Trpinc je namreč najšibkejši člen,
navzven je mil, otroško feminilen,
do lovcev in orožja ves servilen,
za jagre bil je vedno lahek plen.
Ko kaže se na sveže natopiran,
naš kodrolasec topega pogleda,
mu glas tresoč je, lička pa so bleda,
je za gonjača kot predestiniran.
Saj ni, da moral bi kaj uloviti,
Trpinc samo dokaze naj pripravi,
da zêlen jelen bil je v goščavi
oziroma da tam je moral biti.
Trpinca kajpak dvom močnó razjeda,
da jelen takšen niti ne obstaja,
zelena barva nič mu ne ugaja,
a znajde se gonjač pretkan seveda.
Spomladi v gozdu je povsod zelenje,
lahko se jelen v vsakem grmu skriva,
zelenje dober nam pogled zakriva,
odmev pa zlahka preglasi frlenje.
Dokaz je kronski veja s črko J
in ta je zagotovo tisti jelen,
ki ko je treba, pač postane zêlen.
če J pretvoriš mojstrsko v Z.
Dokazi ko začeli so frleti,
v veselje odločilnih lovskih stricev
Trpinc poišče brž dovolj indicev,
jelena zdaj mogoče bo zapreti.
Ga treba niti prej ne bo ujeti,
že senca zanj zadosten je dokaz,
Trpinc tresoč povedal je na glas,
da zêlen jelen moral bo sedeti.
Zelenca res ni mogel videti,
lahko na sever bi medtem utekel,
na Finsko se mordá je bil zatekel,
a zdaj o njem vsaj dvomov nič več ni.
Trpinc o tem se vztrajno prepričuje,
a ker težko sam sebi še verjame,
indicev dozo vsako jutro vzame
in znancem se pogosto spoveduje.
Pogon divjadi pravo je trpljenje,
iz dneva v noč nenehno ugotavlja,
Trpinc sam sebi z muko zagotavlja,
da to pošteno je bilo lovljenje.
V umetnost slednjič se Jernéj zateka,
s slikarjem, glej, pod roko se sprehaja,
saj temu kot objekt na moč ugaja,
vse pristno je, tu treba ni naréka.
Slikarček ta mendá je bil v goščavi
in tam jelena urno je naslikal,
rogé zelene vrh glavé natikal,
ko sam bi moral biti v puščavi.
Trpinc ponoči v znoju se zbudi,
saj v sanjah padel bil je na kolena,
slavil in čislal rdečega jelena.
zdaj ve, da iz pasti rešitve ni.
Uteho išče v sebi in oporo,
mu blizu je mendá duhovna sfera,
so tukaj žena, služba, kariera,
a širšo žêlel bi si še podporo.
Žal ta Jerneju vztrajno se izmika,
nikjer ne najde pravega priznanja,
dobi le nekaj lovskega trepljanja
in klavrna je lovska končna slika.
Kot najšibkejši prepoznaven člen
Trpinc do zadnjih dni tegá življenja
dokaz bo viden lastnega hotenja,
vesti pa slabe vedno lahek plen.
Dec 03, 2014