Prejšnja: Kratka Zgodovina Neoliberalizma 5

Ne bi smeli biti presenečeni, da se je to zgodilo. V tej igri obstajajo očitna dvojna merila: Zahodni oblikovalci politike so državam v razvoju razlagali, da morajo liberalizirati svoja gospodarstva, da bi dosegli gospodarsko rast, toda to je točno tisto, kar Zahod ni storil v obdobju svoje gospodarske konsolidacije. Kot je ekonomist Ha-Joon Chang iz Univerze Cambridge med drugim pojasnil, so vse izmed današnjih bogatih držav razvile svoje gospodarstvo s pomočjo protekcionističnih ukrepov. Dejstvo je, da sta do pred kratkim bili, ZDA in Velika Britanija dve najbolj agresivni protekcionistični državi na svetu: svojo gospodarsko moč sta zgradili s pomočjo vladnih subvencij, trgovinskih tarif, omejitve rabe patentov – s pomočjo vsega, kar »Neoliberalni Priročnik« prepoveduje. William Easterly ugotavlja, da so ne-zahodne države, ki niso uvajale splošno uveljavljenih načel svobodnega trga, uspele razviti gospodarstva razmeroma dobro. V to skupino držav lahko štejemo Japonsko, Kitajsko, Indijo, Turčijo, in vzhodno azijske "Tigre" (The Four Asian Tigers ali Asian Dragons, je termin uporabljen za skupino visoko razvitih gospodarstev Hong Konga, Singapora, Južne Koreje in Taiwana).

Kot posledica neoliberalne globalizacije, se je razkorak v prihodku med petino svetovnega prebivalstva, ki živijo v najbogatejših državah in petino, ki živi v najrevnejših državah občutno povečal, saj se je razmerje od 44:1 v letu 1980 spremenilo na 74:1 v letu 1997. Slika 4 ponazarja ta trend, ki ga je analitik Lant Pritchett točno opisal kot “divergence, big time” ("razhajanje, na veliko"). Danes ima, kot posledico teh politik, najbogatejših 358 ljudi na Zemlji enako veliko bogatstvo kot najrevnejših 45% svetovnega prebivalstva, oziroma 2,3 milijarde ljudi. Še bolj šokanten je podatek, da imajo prvi trije 3 milijarderji enako veliko bogatstvo kot vse najnižje razvite države skupaj, ali 600 milijonov ljudi. Ti statistični podatki ponazarjajo ogromen prenos premoženja in virov iz revnih držav na bogate države in od revnih posameznikov na bogate posameznike. Danes najbogatejši 1% svetovnega prebivalstva obvladuje 40% svetovnega bogastva, najbogatejših 10% kontrolira 85% svetovnega bogastva, spodnjih 50% pa zanemarlijvi 1% svetovnega bogastva.

Slika 4. Razhajanje dohodkov bogatih in revnih držav 1970-1995

Vir: World Bank World Development Report 1999/2000.

Kolikor je neoliberalna politika privedla do zmanjševanja (in v mnogih primerih stagnacije ali upada) stopnje gospodarske rasti, potem se je hitro kopičenje premoženja bogatih ljudi in bogatih državah zgodilo, ne samo z prisvajanjem tistega kar prinaša majhna rast, temveč zelo učinkovito s krajo revnih. Za primer, v pred kratkem objavljenem članku v časopisu Economist, je skoraj vse dobičke po fazi okrevanja po krizi, v ZDA pridobil vrhnji 1% zaslužkarjev. Ali upoštevaje novo študijo Global Financial Integrity, ki prikazuje, kako so multinacionalne korporacije samo od leta 1eta 1970 dalje iz Afrike, dobesedno ukradle kar 1.170 milijard $ s pomočjo transfernih cen (določitev cene, za prenos surovin, sestavnih delov, izdelkov ali storitev med trgovalnimi enotami v veliki organizaciji) in drugih oblik davčnih utaj.

Naslednja: Kratka zgodovina neoliberalizma 7